Kako je potekal (politični) boj za južno mejo

Pet arbitrov naj bi po pričakovanjih prihodnje leto sprejelo odločitev o morski in kopenski meji med Slovenijo in Hrvaško ter tako končalo več kot 20 let dolg spor, ki ga politika ni znala ali hotela rešiti, saj ga je pogosto uporabljala za notranjepolitične obračune in nabiranje političnih točk.

Slovenija je imela po osamosvojitvi rešeno vprašanje meje s tremi svojimi sosedami – Italijo, Avstrijo in Madžarsko –, saj je bila ta hkrati tudi jugoslovanska meja. Okoli 670 kilometrov dolga meja s Hrvaško in morska meja pa nista bili nikoli jasno določeni.

Pri določitvi meje na kopnem bo moralo sodišče upoštevati mednarodno pravo in poiskati ustrezen pravni naslov za to. Meje med jugoslovanskimi republikami so pravno temeljile na sklepih Avnoja po koncu druge svetovne vojne. Med Slovenijo in Hrvaško je meja temeljila na razmejitvi med banovinama v kraljevini Jugoslaviji, ta pa na meji med Avstrijo in Ogrsko znotraj Habsburške monarhije. Ta meja večji del poteka po mejnih rekah, od Kolpe, Sotle do Drave in nato Mure, ter je večinoma demarkirana.

Čas komisij Reševanje mejnega vprašanja se je začelo leta 1992. Arbitražna komisija Mednarodne konference o nekdanji Jugoslaviji, t. i. Badinterjeva komisija, je presodila, da so meje nekdanjih jugoslovanskih republik meje novonastalih držav na območju nekdanje Jugoslavije na podlagi načela uti possidetis (mednarodnopravno načelo, da ozemlje ali druga lastnina ostane tistemu, ki jo po koncu konflikta ali spora poseduje, razen če je drugače določeno s pogodbo).

Marca tistega leta je Slovenija Hrvaški predlagala osnutek sporazuma o meji, ki odraža stanje na dan 25. junija 1991. Leto pozneje je slovenski parlament sprejel Memorandum o celovitosti Piranskega zaliva, v katerem se je Slovenija zavzela za ohranitev celovitosti zaliva pod njeno suverenostjo in jurisdikcijo ter za izhod na odprto morje.

Leta 1993 je Strokovna delovna skupina za vprašanje meje identificirala 53 razhajanj, večjih od 50 metrov. Med letoma 1993 in 1998 je delovala Mešana diplomatska komisija za ustanovitev in demarkacijo slovensko-hrvaške meje in končni sporazum o meji. Diplomatska komisija je v pogajanjih rešila vsa odprta kopenska vprašanja razen štirih območij (ozemlje ob Muri pri Hotizi, Sekuliči, Tomšičeva parcela – Snežnik in Dragonja z morsko mejo).

Leta 1995 sta si državi priznali legitimnost zahtevkov glede spoštovanja statusa quo na dan 25. junija 1991 na spornih območjih na kopnem. Slovenija je zahtevala teritorialni stik z odprtim morjem in celovitost Piranskega zaliva, Hrvaška pa teritorialni stik s teritorialnim morjem Italije in sredinsko črt v Piranskem zalivu.

Hrvaški ne sporazumu Drnovšek – Račan Priznavanje legitimnosti teh zahtevkov je bilo tudi vodilo pri sklenitvi sporazuma Drnovšek – Račan, ki sta ga tedanja premierja Janez Drnovšek in Ivica Račan parafirala leta 2001. Slovenija je s sporazumom ohranila stik z odprtim morjem, pripadel ji je večji del Piranskega zaliva, sporazum pa je določil tudi celotno kopensko mejo med državama. Čeprav Jutarnji list danes piše, da se je Slovenija ves čas vedla neracionalno, pa je bil Zagreb tisti, ki je leta 2002 odstopil od sporazuma, češ da je brez pravnih učinkov.

Vmes je leta 1999 v sporu posredoval nekdanji obrambni minister ZDA William Perry, a njegova mediacija ni bila uspešna.

Čas zastojev in neuspešnih mediacij Po večletnem zastoju v pogajanjih sta strani zaradi številnih incidentov na meji leta 2005 na Brionih sprejeli Skupno izjavo o izogibanju incidentov, ki je med drugim določala, da se zagotovi spoštovanje stanja 25. junija 1991, a sta si strani različno razlagali, na kaj se ta datum nanaša.

Slovenski premier Janez Janša in njegov hrvaški kolega Ivo Sanader sta istega leta dosegla načelno soglasje, t. i. blejski dogovor, po katerem naj bi bil mejni spor rešen po sodni poti. Imenovana je bila mešana skupina pravnih strokovnjakov, ki pa ni dosegla bistvenega napredka. Hrvaške stranke so dogovor podprle, v Sloveniji pa so mu nasprotovale opozicijska LDS in SNS ter vladna SLS.

Slovenija je decembra 2008 zaradi prejudiciranja poteka državne meje blokirala hrvaška pristopna pogajanja k EU.

Po pisanju hrvaških medijev je nato Washington pritisnil na tedanjega premierja Boruta Pahorja (Slovenija naj bi se ZDA zamerila z ratifikacijo hrvaškega pristopnega sporazuma z Natom), nato pa sta se v reševanje spora vključila še Bruselj in evropski komisar za širitev Olli Rehn. T. i. Rehnov proces se je končal 18. junija 2009, ko je Hrvaška v Bruslju izstopila iz procesa pogajanj.

Čas Pahor – Kosor Pahor in njegova hrvaška kolegicaJadranka Kosor sta se na gradu Trakošćan dogovorila glede nadaljevanja pogovorov na podlagi treh načel: ustrezne odprave hrvaških prejudicev, slovenskega soglasja k nadaljevanju hrvaških pogajanj z EU, kjer so bili razlog za pridržke hrvaški prejudici, in dogovora glede rešitve mejnega vprašanja.

Novembra 2009 je bil v Stockholmu podpisan arbitražni sporazum, ki določa, da vprašanje meje rešuje ad hoc arbitražno sodišče. Sabor je sporazum ratificiral dobra dva tedna pozneje, v Sloveniji pa smo o sporazumu odločali na referendumu 6. junija 2010 in ga potrdili (za je glasovalo 51,5 odstotka volivcev).

Čas po arbitražnem sporazumu Slovenija je oblikovala projektno svetovalno skupino za pomoč pri pripravi memoranduma. Za agentki pred arbitražnim sodiščem je vlada imenovala pravnico na zunanjem ministrstvu Simono Drenik in predstojnico katedre za mednarodno pravo na ljubljanski pravni fakulteti Mirjam Škrk. Parlament je za slovenskega člana arbitražnega sodišča izvolil podpredsednika londonskega sodišča za mednarodno arbitražo in člana Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu Jerneja Sekolca. Zagreb je za hrvaškega člana sodišča imenoval strokovnjaka za pomorsko pravo Budislava Vukasa.

S podpisom hrvaške pristopne pogodbe z EU decembra 2011 so začeli veljati postopkovni roki v arbitražnem sporazumu. Do februarja lani sta morali obe državi arbitražnemu sodišču izročiti vsaka svoj memorandum s svojimi zahtevami in argumentacijo, do novembra pa sta izročili še vsaka svoj protimemorandum. Marca letos sta državi na željo Slovenije na sodišče poslali še odgovora na protimemoranduma, danes pa se je začela obravnava, ki je priložnost, da državi še ustno pojasnita svoje argumente.

Po štirih letih intenzivnih priprav, ki jih na MZZ opisujejo kot enega največjih projektov, na ministrstvu pričakujejo, da bo sodišče potrebovalo okoli eno leto, da sprejme svojo zavezujočo odločitev, saj mora pregledati goro dokumentacije, ki sta jo predložili obe strani. Spor, ki se je začel po osamosvojitvi, naj bi tako sodni epilog dobil več kot 20 let pozneje.