"Kaj vse je šlo v Sloveniji narobe?"

Finančni strokovnjak in nekdanji svetovalec slovenske vlade Keith Miles je v Financah zapisal svoje poglede na to, kaj je šlo v Sloveniji narobe, da je zdaj, kjer je. Pojasnil je, da Slovenija ni imela revolucije oziroma osvobodilnega gibanja, temveč boj za osamosvojitev in suverenost. "To pa pomeni, da v nasprotju s preostalimi komunističnimi državami ni nikoli popolnoma zavrnila komunizma ali državnega socializma, podobno kot ni opustila delavskega samoupravljanja, kar pomeni, da sta navedeni obliki preživeli tako v načinu vodenja vlade kot v načinih upravljanja podjetij. Imamo torej zgolj fasado tržnega gospodarstva, za katero se v resnici skrivata državni nadzor in vmešavanje," je dejal. Miles je ta državni nadzor poimenoval menedžerski kapitalizem. "Slovenija je svojo 'komunistično' zgodovino končala s sistemom, ki je bil v resnici menedžersko-komunističen, in zatorej uspešnejši od sistemov v katerikoli drugi komunistični državi. Ko pa je komunizmu nazadnje dokončno odklenkalo, se Slovenija ni usmerila k popolnemu sistemu prostega trga, ampak k različici, ki bi jo lahko poimenovali menedžerski kapitalizem." "Temu so se kmalu privesili negativni nasledki v obliki kapitalizma med prijatelji, delovnih mest za znance, grabljenja in hitrega bogatenja ter zapiranja pred tujci. Vse to je vodilo tudi k priljubljeni metodi dodeljevanja selektivnih posojil z vnaprej pripravljenimi razpisi, kar je bilo povsem 'v starem slogu'. Edina možnost, da se je opisano poslovanje lahko obdržalo, so bili nenehno sproščeno pritekanje denarja s svetovnih trgov in vladni pritiski, s katerimi so v slovenska podjetja dovajali posojila, kar jih je naredilo precej ranljiva in tvegana. Takšni tokovi denarja so po drugi strani zavirali nove naložbe v realna delovna mesta z dobrimi obeti za prihodnost. Pomagal ni niti vpliv sindikatov, zaradi česar ima Slovenija eno najslabših in najbolj restriktivnih delovnih zakonodaj," je povedal.

Opomnil je, da si v Sloveniji zatiskamo oči pred realnostjo, pomembne odločitve se odlagajo, polno je nostalgije za preteklostjo in prevladuje prepričanje, da lahko država reši vse težave.

Navedel je, da iz analize komunističnega prisvajanja moči v zadnjih letih druge svetovne vojne izhaja, da je bila komunistična stranka stalinistična in da je želela izvesti boljševiško revolucijo, kar je privedlo tudi do vseh znanih grozot, tajne policije, totalitarizma, ilegalne policijske aktivnosti, nespoštovanja človekovih pravic, pomanjkanja demokracije, koncentracije moči in privilegijev, militarizma in laži.

"Seveda je tudi znano, da so se antikomunisti pogajali z okupatorjem in da je pravzaprav prišlo tudi do državljanske vojne. Ker pa zgodovino vedno pišejo zmagovalci, so grozote ene strani opevane kot junaška dela, s katerimi so uničili izdajalce in okrutnosti, ki jih je navdihoval fašizem. Poraženci pa imajo seveda tudi svojo lastno različico, ki pa je zadnja leta šele prišla do besede. Kar najbrž osuplja zunanje opazovalce, so odlikovanje nekdanjega poveljnika tajne policije, spodletelo priznanje krivic in dolžnih povračil Judom v Sloveniji ter povsod prisotni spomeniki komunističnih voditeljev, obenem s spominskimi kovanci, ki upodabljajo vojnega heroja zgolj ene izmed strani," je zapisal Miles.

Poudaril pa je, da lahko nekatere slovenske značilnosti vsekakor rodijo mnogo dobrega, kar je bilo lepo vidno med vojno za neodvisnost, ko je narod združil svoje sile. Prepričan je, da je prav sodelovanje ena izmed socialnih ukrepov za rešitev Slovenije.

"Treba je prodati vladne naložbe, ki prinašajo izgubo" Naštel je še nekaj drugih problemov in zapisal: "Če torej upoštevamo vsa našteta nereformirana področja in jim dodamo še zlovešče naraščanje državnega dolga po prevzemu evra, ki je pripeljalo do nastanka nepremičninskega balona ter pri številnih spodbudilo razvoj nezdravega gona po hitrem bogatenju, kar je posledično vplivalo tudi na pretirano rast plač, inflacije ter zmanjšanje konkurenčnosti, dobimo vse sestavine za kolosalno katastrofo brez možnosti devalviranja lastne valute."

Rešitev med drugim vidi v čimprejšnji uveljavitvi ekonomskih in socialnih ukrepov, med drugim tudi: ukrepe za povečanje gospodarske učinkovitosti, kot so zmanjšanje državnih regulativov, olajšanje pogojev za dostop na trg, opustitev restriktivnih praks, povečanje tržne konkurenčnosti, davčne olajšave za slabše plačana delovna mesta in vlagatelje.

Meni, da bi bilo treba prodati vladne naložbe, ki prinašajo izgubo. Potrebna bi bila tudi lustracija in izločitev vseh paralelnih zgodovin kot temelj za uspešno sodelovanje – to bi izvedli z oblikovanjem komisije, katere naloga bi bila odprtje vseh arhivov in raziskava dokumentov. Predlaga reformo državne ustave, s katero bi zmanjšali možnost ustanavljanja političnih strank in tudi funkcijo predsednika na golo predstavljanje države. Uvedel bi stroge ukrepe za zmanjšanje korupcije vseh vrst in dal mladim ustrezno vizijo svobodne, neodvisne in vitalne države.