Kaj vse je narobe v nabavnih sistemih naših bolnišnic

Nered pri nabavah v javnih bolnišnicah omogoča sam sistem, meni nekdanji direktor Onkološkega inštituta Janez Remškar. Za spremembo sistema – potrebni sta centralizacija naročanja in preglednost cen v posameznih bolnišnicah – pa je potrebna politična volja, a je za korenite spremembe vedno zmanjka. 

O vprašanjih, kaj vse je narobe v nabavnih verigah bolnišnic – temo so prejšnji teden načeli novinarji oddaje Tarča na RTV Slovenija – in kaj bi bilo treba narediti, da bi se čim bolj izognili negospodarnim nabavam in korupcijskim tveganjem pri nabavah materialov ter pripomočkov, smo se pogovarjali z več sogovorniki v javnih bolnišnicah, a se pri tej temi ne želijo izpostavljati z imenom in priimkom.

Njihova mnenja pa so precej podobna, potrebne so sistemske spremembe. 

Foto: Thinkstock

Zdravnika za direktorja

Tako meni tudi Janez Remškar, nekdanji direktor Splošne bolnišnice Jesenice in Onkološkega inštituta ter tudi direktor direktorata za zdravstvo in zdravstveno varstvo na ministrstvu za zdravje, na zadnjem položaju je imel nad seboj kar štiri ministre (Andreja Bručana, Zofijo Mazej Kukovič, Boruta Miklavčiča in Dorijana Marušiča).

Sam meni, da je potrebnih nekaj sprememb v samem vodstvu. Prvič, direktor bi moral zdravnik, ob čemer bi seveda moral imeti tudi ustrezna menedžerska in ekonomska znanja. Le tako bi lahko krmaril v, po njegovih besedah, neurejenih razmerah v našem zdravstvu, pri čemer omenja nenadne spremembe financiranja bolnišnic sredi obračunskega obdobja ter pritiske stroke za nabavo najboljše in tudi najdražje opreme ob stalnem pomanjkanju denarja. 

Po njegovih izkušnjah se strojni inženir ali pravnik težko spopade s stroko ter kaj odkloni ali zahteva spremembo pri določeni nabavi. Vodstva in nabavne službe javnih bolnišnic namreč nimajo potrebnih znanj. "Pri nabavah potrošnih materialov in drage medicinskotehnične opreme specifikacije javnega naročila praviloma določajo zdravniki, medicinske sestre in inženirji. Nekdo mora odločiti, ali so vse zahteve upravičene, in to lahko naredi le zdravnik, ki se lahko na isti ravni pogovarja s predlagatelji iz stroke," meni.

Predvsem pri zahtevnejših napravah so pogosto specifikacije preveč omejujoče, pisane na kožo le enemu ponudniku, pozneje pa morda tistih posebnih priključkov, navedenih v specifikacijah, niti ne uporabljajo oziroma jih uporabljajo tako redko, da višja cena naprave tega ne opravičuje.

Odgovornost menedžmenta

In drugič: sistem bi morali spremeniti tudi tako, da bi bil direktor bolnišnice v primeru izgube razrešen, meni Remškar. Zdajšnji sistem, v katerem odgovornosti za izgube ni, menedžmentu po njegovih besedah jemlje vpliv na obvladovanje stroškov. 

Stroka ima ob zahtevah po najdražjih materialih in opremi kljub slabim finančnim pogojem izgovor, da izguba tako ali tako ni pomembna. "Spomnim se primera iz časov, ko sem vodil jeseniško bolnišnico. K meni so prišli predstavniki veledrogerista in mi ponujali posojilo za plačilo zdravil, ki jih bolnišnica ni mogla več plačati. Prišli so po tem, ko so se s stroko že vse dogovorili. Zahtevo sem zavrnil," pravi Remškar. "Moj odziv ni bil dobro sprejet pri stroki in tudi ne pri veledrogeristu, kajti zahteval sem, da pridejo k meni in da se pogovorimo o naših finančnih možnostih za take nabave, v tistem trenutku pa naj stroki sporočijo, da takih zdravil ne bodo več dobavljali. Tega niso naredili."

"V naših javnih bolnišnicah velja sistem, v katerem finančno, vsaj za stroko, meja ni, saj za izgubo, ki jo ustvarijo, ni nihče kaznovan," meni Remškar. 

Koliko je volje?

Pri reševanju problematike je po mnenju Remškarja težava predvsem v pomanjkanju volje pri odločevalcih. Tu so, kot pravi, težava lobiji, ki jih je mogoče najti, tako pravi, "od rotary klubov navzdol". Sam meni, da ga je z Onkološkega inštituta pred letom dni odneslo prav to – da je delal proti volji nekaterih močnih igralcev.

"Opozoril sem na to, da ima skoraj 240 ljudi neupravičene ugodnosti zaradi sevanja, ki ga na večini delovnih mest ni oziroma je nepomembno in veliko manjše, kot če sedemo na letalo in se peljemo do Dunaja in nazaj. Takrat sem se jim zameril in pristal na seznamu za odstrel, čeprav ima inštitut zaradi teh dodatkov skoraj za 1,5 milijona nepotrebnih stroškov na letu," je dejal Remškar.

Dodaja, da je v osje gnezdo dregnil tudi, ker je naročil revizijo že končanih naročil (od desetih revizij se je v devetih primerih izkazalo, da so bile specifikacije pisane na kožo enemu proizvajalcu), ko je v zadevi sanacije vodovoda na Onkološkem inštitutu zaradi suma, da je bil razpis prilagojen za enega izvajalca, podal ovadbo, in ko se je vtikal v strokovno delo posameznikov. Spomnimo, da je moral Remškar lani z inštituta oditi po tem, ko je kirurgu Eriku Breclju vročil opomin pred odpovedjo.

Enotno naročanje, standardi, primerjava cen

Problem je tudi v samem sistemu javnega naročanja. Poleg omejujočih specifikacij, ki pogosto vodijo v nesorazmerno visoke cene, so naročila pogosto netransparentna. Dnevnik je danes poročal, da je samo UKC Ljubljana lani objavil 43 tisoč evidenčnih naročil, za katera ni treba izvesti postopka javnega naročanja, v skupni vrednosti 60 milijonov evrov.

Remškar meni, da bi morali za ves sistem javnih bolnišnic uvesti skupno naročanje, predvsem za potrošni material, medtem ko so nekatera naročila specifična in jih morajo naročati strokovnjaki, ki jih nato tudi uporabljajo. Centralizacija sistema javnih naročil pa bi bila, kot pravi Remškar, smiselna le, če bi tudi tam uvedli natančen sistem varovalk in nadzora.

Hkrati je mnenja, da je potreben pregled nad gibanjem cen v tujini. Trenutno stanje namreč ustreza predvsem dobaviteljem oziroma proizvajalcem materialov. "Ko sem bil direktor na Jesenicah, od leta 1994 do 2002, sem dobil podatke iz tujine o nižjih cenah določenih proizvajalcev, na primer Siemensa. Takrat sem prosil za sestanek, a so me odslovili s prijaznim priporočilom, naj se obrnem na njihovega predstavnika v Sloveniji," pravi.

Prav o teh dveh rešitvah (enotnem naročanju in evidenci cen) se bodo v prihodnjih dneh na sestanku pri ministrici pogovarjali direktorji bolnišnic.

Opozarja tudi na to, da potrebujemo standarde za nabave materialov. "Kot direktor na Jesenicah sem ugotovil, da ima tako rekoč vsak profesor in primarij svojega dobavitelja za osteosinteski material in kolčne in kolenske proteze. Ni bilo standardov, kaj potrebuje 90-letnik in kaj mlajši, še vedno aktiven bolnik," pravi.

Tudi zdravnikom bi morali pregledati premoženjsko stanje, a v to kislo jabolko nihče noče ugrizniti, meni Janez Remškar. Foto: Thinkstock

Od kod premoženje nekaterih zdravnikov?

Ob očitkih o korupciji v zdravstvu pa meni, da bi moral za zdravnike, tako kot za vse druge, obstajati nadzor premoženjskega stanja. "Z ženo sva bila v drugi polovici delovno aktivnega obdobja na vodilnih položajih. A zame je BMW predrag, hišo sem gradil 11 let, apartmaja v Kranjski Gori nimam. Sprašujem se, kako so nekateri drugi zdravniki, s katerimi smo imeli enako osnovno finančno izhodišče, prišli do tega. A v to kislo jabolko nihče noče ugrizniti," meni.

Poudarja, da to velja za vse, ne le za zdravnike. "Kako lahko nekdo, ki je ves svoj delovni vek preživel v javnih službah, živi na veliki nogi in odgovarja, da ni nikomur dolžan dajati odgovorov o svojem premoženju?"