Iz Louisiane na Bled, iz vročine v žled

Jada in Jay sta večkrat prišla na obisk k prijateljem v Bovec. Zaljubila sta se v čudovito naravo, ljudje pa so se jima zdeli polni življenja. "Mnogi na Slovence gledajo kot na zaprte, trde. Seveda posplošujem, ampak to sem večkrat slišal. A ko se odprejo, so čudoviti ljudje. To nas je privlačilo," se spominja Jay. Navdušil ju je tudi način življenja – vsi so aktivni in se veliko ukvarjajo s športom.

"Počasi, počasi, imamo čas"

Jay je v službi v ZDA veliko potoval, prodajal je diagnostične teste, Jada je bila učiteljica. Njegovo delo je bilo zelo stresno. "Mislila sva le na denar, pozabila pa na življenje. A ugotovila sva, da je v življenju veliko več kot denar. Smo veliko globlja bitja, ne le materialna." V Sloveniji sta našla mir, tempo življenja je veliko počasnejši. "Počasi, imamo čas," Jay malo za šalo, malo zares oponaša Slovence. To jima je bilo všeč.

V Sloveniji sta videla tudi veliko možnosti za širjenje crossfita, s katerim se oba intenzivno ukvarjata. Ko so se preselili, so se povezali z edinim klubom v Sloveniji, kjer so izvajali crossfit. Lastniki so Jaya povabili k sodelovanju, ki se je hitro razvijalo, dokler ni prevzel vodenja trenerjev.

Slovenija je ... #video

Želijo biti del slovenske kulture

Takrat so še živeli v bližini Horjula. Prvo leto po selitvi sta hčerki hodili v mednarodno šolo, potem pa sta si rekla, da če želita postati del kulture, morata tudi hčerki vpisati v javno šolo. "Nočeva biti le Američana, ki živita v Sloveniji. Nikoli ne bova Slovenca, nikoli ne bova povsem obvladala jezika, čeprav si to želiva. Želiva biti del kulture. Del tega je tudi vpis otrok v javno šolo."

Ker niso bili več vezani na mednarodno šolo, so se želeli preseliti na Gorenjsko, ker so jim všeč gore. K temu je pripomoglo tudi to, da so v Radovljici poznali evangeličanskega pastorja. Tudi sami so evangeličani in vera jim je pomembna. "Želela sva pomagati evangeličanski skupnosti, zato sva iskala hišo v okolici." Našla sta jo v Sebenjah pri Bledu, kjer živijo še danes.

Hčerki sta se slovenščino naučili zelo hitro

V Slovenijo so se preselili na petek, v ponedeljek sta dekleti že odšli v mednarodno šolo, Jada pa je začela tam učiti. Ta vstop je bil zanje vseeno lažji kot naslednje leto, ko sta šli dekleti v javno, slovensko šolo. V nasprotju s Horjulom so na Bledu že pred njimi imeli šolarje, ki so se preselili iz tujine, zato je bil prehod tako za učitelje kot za družino lažji.

Težko je bilo zaradi jezika, a učili sta se zelo hitro. Že drugo leto slovenske šole nista imeli več težav. Danes se skoraj ne opazi, da sta prišli iz ZDA.

Za pristne stike se moraš naučiti slovensko

Kako pa starši? "Vaja dela mojstra," pravi Jay. "Težak jezik je. Nam Američanom se ni treba učiti drugih jezikov, ker povsod v ZDA govorijo angleško." Lenobo podpira tudi to, da v Sloveniji skoraj vsak govori angleško, ugotavlja. Ljudje so zelo potrpežljivi, ko se trudita s slovenščino.

"Če želiš z ljudmi vzpostaviti globlje odnose, moraš govoriti v njihovi materinščini. To nama je pomembno." Še vedno zato hodita na tečaje slovenščine, imata tudi zasebne učitelje.

Uživajo v tem, da je v Sloveniji vse blizu in lahko spoznavajo številne kraje. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Preden so se preselili, so Slovenijo obiskali trikrat. Zdelo se jima je, da se morajo, če se želijo preseliti, čim prej, saj sta bili hčerki še majhni. Pred tem nista nikoli živela zunaj ZDA, je pa Jay selitev navajen, saj se je do svojega 18. leta preselil kar trinajstkrat. "Zame so selitve del življenja, Jada pa je glede tega bolj Slovenka. Zanjo je bilo težje."

Lažje bi bilo ostati v ZDA, a želeli so iz balončka

Američani na selitve v tujino gledajo kot na nekaj skoraj nemogočega, pravita zakonca. "A ko bom star, nočem gledati na življenje in obžalovati, da nisem ničesar doživel. Rad bi hčerki naučil, da če imaš željo, sanje in misliš, da je nemogoče, bo vedno nemogoče, če ne poskusiš. V našem primeru bi bil najslabši scenarij, da se nam tu ne izide. In kaj? Vrnili bi se v ZDA in začeli znova. Res je, izgubili bi nekaj let. Pa kaj, to ni konec sveta!" je prepričan Jay.

"Zame kot očeta bi bilo seveda bolj varno, preprosto, če bi ostali v ZDA. A želela sva, da sta hčerki izpostavljeni drugemu jeziku, kulturi, načinu mišljenja, pogledu na svet, da živita zunaj balončka v ZDA. Država je odlična, radi imamo svojo domovino, le želiva, da bi otroka imela svetovno perspektivo," pripoveduje Američan.

Iz vročine v žled

Najtežje je bilo zapustiti sorodnike. "A Luisiana nima gora, vroče je, soparno. Ko sva povedala, da gremo nekam, kjer so gore, sneg, poleti pa greš lahko na morje, sta bili hčerki navdušeni." Ko so se preselili, sta bili stari šest in osem let.

Preselili so se iz Luisiane, kjer je vse leto vroče, le kaka dva tedna sta hladnejša. Ko so se preselili, pa so tu doživeli žled – februarja 2014. Živeli so tik ob gozdu, zato so slišali drevesa, kako so se lomila. Sedem dni so bili brez elektrike in zato tudi brez ogrevanja. Niti iz hiše niso šli, ker so bile ceste neprevozne. "Preselili smo se iz vročega vremena, prva zima v Sloveniji pa je bila najhujša v zgodovini države."

Smučanje je postalo družinski šport

Zimske radosti, ki jih v Louisiani ni bilo. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Sicer pa je zima vsem všeč. Naučili so se tudi smučati. Danes je to njihov družinski šport. Poleg crossfita in smučanja radi hodijo tudi v hribe. Jay je bil tudi že na Triglavu. Rad igra nogomet, ki ga je prej slabo poznal, saj v ZDA ni (bil) priljubljen. "Uživam v rivalstvu med Mariborom in Olimpijo. Zdaj včasih gledam celo ligo prvakov. Tega v ZDA nikoli ne bi počel," se nasmeje.

Opazil je, da Slovenci šport vzamemo veliko bolj resno. Kdor začne trenirati, vzame to resno, kot da želi na olimpijske igre. V ZDA je veliko bolj sproščeno, otroci poskusijo marsikaj, predvsem pa mora biti to zanje sprostitev in zabava.

"Stric" Dušan jim je olajšal prehod

V Lesnem Brdu so imeli soseda, gospoda Dušana, ki jih je takoj sprejel kot del družine. "Zdelo se je, da nam je bilo usojeno, da se preselimo tja. Pomagal nam je opraviti toliko stvari, za katere nisva vedela, kako jih urediti – na primer kako plačati položnice. Z njim je bil prehod veliko, veliko lažji. Hčerki ga še vedno imenujeta stric Dušan. In to bo za vedno ostal za vse nas." Njihov prvi vtis o Slovencih je bil prav zaradi njega zelo dober.

Sčasoma so se spoprijateljili tudi z drugimi sosedi. Nekateri so bolj zadržani, drugi zelo odprti, kot kjerkoli na svetu, a nikoli niso imeli slabih izkušenj, pravita.

"Tempo življenja je tu zelo zelo počasen, dokler se ne usedeš v avto. Vse je 'počasi, počasi', ko pa se usedejo v avto, grejo 200 kilometrov na uro," je prvo, kar pride na misel Jayu, ko ju vprašam po razlikah med Američani in Slovenci.

"Potica moje mame je najboljša na svetu"

Hčerki danes govorita tekoče slovensko, da ju starši komaj dohajajo. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Opaža tudi, da je hrana zelo pomemben del slovenske kulture. Vedno mu pravijo: "Nekaj ti bom prinesel. Potico moje mame. Boš videl, je najboljša na svetu." In to se ponavlja – s poticami, krvavicami, klobasami, žganjem. Vedno je najboljše. Pravi, da mu je všeč ta ponos.

Jada doda še gostoljubnost. "Če se le ustaviš pri sosedu, te posedejo in ti ponudijo kavo, prigrizek. Želijo, da se počutiš dobrodošel. Od nikogar ne greš brez kakšne pozornosti. To se je v ZDA že izgubilo. Uživam v tem."

Čeprav v družini še vedno jedo bolj po ameriško, jim je tudi slovenska hrana zelo všeč. Zlasti pica ali solate, sveža zelenjava. Očitno se sčasoma spremeni tudi okus. Zdaj se jim zdijo ameriške sladice že preveč sladke.

Šolarji so veliko v naravi

Med razlikami v šolstvu Jada najprej navede, da so tukaj otroci veliko zunaj – na igrišču, v naravi, na športnih dnevih, v šoli v naravi. Pogreša komunikacijo med učiteljem in starši. V ZDA lahko vedno pišejo e-pošto učitelju ali stopijo kakorkoli z njim v stik. Tukaj je edini stik med njimi učenec. "Moja hčerka mi ne pove vsega. Marsičesa ne izvem."

Zdi se jima tudi zelo nenavadno, da se mora otrok že pri 15 letih odločiti, kaj bo počel vse življenje. Jay je že po enem letu zamenjal študij, pozneje pa še enkrat. Šele z izkušnjami namreč vidiš, kaj ti ustreza, meni.

Nekaj popolnoma novega je bil zanje tudi obisk svetega Miklavža. Sosed je Jayu namignil, da jih bo obiskal, Jay pa ni vedel, kdo je to, moral se je pozanimati prek spleta. Zvečer je torej najprej začelo rožljati, nato je bilo okoli hiše samo rjovenje. Jay je razmišljal, kako bi hčerki zaščitil, če bi bilo treba. "Nato je prišel Miklavž, hudiči so se umaknili, hčerki sta dobili bombončke. Lepo je bilo," se danes nasmeje prigodi.

Ker nameravajo ostati v Sloveniji, nočejo biti le tujci v tej državi, ampak se trudijo prevzemati kulturo in jezik. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Zdravniki odlični, sistem slab

Jay je kmalu izkusil tudi slovensko zdravstvo. Slabo se je počutil, v zdravstvenem domu so ugotovili, da je imel srčni napad, zato je moral takoj v bolnišnico in na operacijo. En teden je ostal v bolnišnici, kjer je bilo težko, saj je bilo vse v slovenščini. Obiski so bili dovoljeni le dve uri na dan, kar je bilo zanj precej nenavadno.

A priznava, da tudi v ZDA zdravstvo ni idealno. "Ameriški sistem ni vreden posnemanja. Izjemno drago je. Moja izkušnja s slovenskim zdravstvom je taka: zdravniki so zame skrbeli odlično, težava je sistem. Zdravniki so izjemni."

Za vrnitev ni razlogov

 "Ljudje nas sprašujejo, ali se bomo vrnili v ZDA. Mislim, da ni razlogov za to," pravi Jay. Sorodnike so do zdaj obiskali dvakrat, jih pa sorodniki in prijatelji redno obiskujejo. Prej so spraševali, ali je Slovenija v Rusiji, zdaj pa vsi ugotavljajo, da je "čarobna dežela", in radi prihajajo.