Torek, 17. 5. 2016, 10.55
6 let, 9 mesecev
"Imamo generacije iztrošenih, apatičnih in melanholičnih otrok"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,30
18
Nasilje danes ni več omejeno samo na nasilje med vrstniki, ampak se širi tudi na preostale, ki dnevno delajo z mladostniki, kar je skrb vzbujajoče, pravi predstojnik Mednarodnega inštituta za psihoterapijo in uporabno psihologijo ter profesor na fakulteti Alma Mater Sebastjan Kristovič.
V petek je med krajšim odmorom učenec osnovne šole Vojnik zaposleno, ki je pomagala opravljati dežurstvo, odrinil, ta pa je udarila ob steno, pri čemer si je poškodovala glavo in si zlomila roko.
Na šoli so zaradi neprijetnega dogodka pretreseni, učenec pa je bil včeraj že običajno prisoten pri pouku. Dogodek v Vojniku pa ni osamljen primer.
Že pred leti je na spletu zaokrožil posnetek dijakov domžalske srednje šole, ki ne upoštevajo navodil učitelja, med poukom vrtijo glasbo, posneti pa so bili tudi prizori vandalizma. Konec leta 2014 je odmeval primer medvrstniškega nasilja na osnovi šoli Deskle. Petošolca, ki je prihajal iz Bosne, so sošolci najprej verbalno, nato še fizično napadli, zaradi česar je moral poiskati zdravniško oskrbo.
Na udaru niso samo učitelji, ampak tudi starši
Sebastjan Kristovič, ki že več let sodeluje s starši, učitelji in vzgojitelji v obliki individualnih obravnav, predavanj, seminarjev in svetovanja, opozarja, da je določena vrsta nasilja med vrstniki bila vedno prisotna. "En tak primer nasilja je v razredih med fanti in je način merjenja moči. Svet odraslih je moral tudi zaradi tega vzpostaviti ničelno toleranco. Starši in učitelji so nas držali nazaj in umirjali," pravi Kristovič. Kar pa se dogaja danes, ko se nasilje izvaja nad učitelji in zaposlenimi v šolah in doma nad starši, je po njegovih besedah skrb vzbujajoče.
"Vedno več je primerov, ko se najstniki z nasiljem spravijo na starše. Težavno pa je tudi psihično nasilje nad starši," opozarja.
"Krivec je permisivna vzgoja"
Vzrok za porast nasilja sam vidi v permisivni vzgoji, ki se osredotoča na otrokove potrebe in želje. "Otrok je postavljen na neki piedestal, kjer mu vsi skušajo ugoditi, se veliko z njim pogovarjati, dogovarjati in z njim iskati kompromise. Še vedno je prisotna miselnost, da če bomo otroku omogočili najboljše pogoje, bomo iz njega izvlekli potencial, ki ga nosi v sebi. A realnost kaže drugačno sliko," opozarja.
Sam v svojih predavanjih že vrsto let opozarja, da mora svet odraslih za otroke predstavljati vzor, avtoriteto in ideal. "Pod pritiski permisivne vzgoje in zakonodaje je šola polna uredb in predpisov, s čimer je izgubila kredibilnost in avtonomijo," je kritičen Kristovič.
"Danes imamo generacijo otrok, ki v svojem življenju nimajo jasnega smisla in cilja," opozarja Sebastjan Kristovič.
Je učitelj izgubil svojo avtoriteto?
V zadnjih letih Kristovič opaža veliko nemoč učiteljev in učiteljic, ki so po njegovem mnenju izgubili avtoriteto, ki jim pripada. "Veliko delam po šolah in tako učiteljice kot učitelji mi povedo, da se velikokrat čutijo nemočne. Na eni strani so v primežu uredb ministrstva, na drugi pa staršev, ki so izredno zahtevni," pravi. Pri tem opozarja, da je bilo še pred desetimi leti nepredstavljivo, da bi se starši v šolah borili za otrokove pravice in se pri tem opirali tudi na grožnje in ustrahovanja učiteljev in ravnateljev.
Na vprašanje, kaj storiti, da bi se nasilje zmanjšalo in omejilo, Kristovič odgovarja, da ni enoznačnega odgovora. Ena odredba ministrstva ne bo rešila ničesar, pravi. "Rešitev vidim v tem, da se stvari začnejo spreminjati v vzgoji doma, v družini, hkrati pa mora ministrstvo delovati v smeri opolnomočenja vloge vrtcev, osnovnih in srednjih šol," pravi.
"Imamo generacije iztrošenih, apatičnih in melanholičnih otrok"
"Nasilja, ki smo mu priča, ne smemo gledati v smislu nasilja, ko kdo nekoga udari. Danes imamo generacijo otrok, ki v svojem življenju nimajo jasnega smisla in cilja," pravi Kristovič, ki deluje na teoretičnih in praktičnih predpostavkah logoterapije.
"V logoterapiji se ve, tudi znanstvene raziskave so to pokazale, da je eden izmed treh simptomatičnih posledic eksistencialne krize in apatije ravno agresija. Druga je depresija, tretja pa zasvojenost. Ta tri področja opišejo novodobnega človeka in še posebej mladostnika," pravi in dodaja, da se bo resnično treba vprašati o prihodnosti naših mladih rodov.
Za komentar dogajanja v OŠ Vojnik smo vprašali tudi Dušana Merca, ravnatelja OŠ Prule.
Dušan Merc: Avtoriteta v šoli morajo biti učitelji.
"Kriva je šola. Ljudje iz javnih del nimajo kaj delati kot varnostniki na šolah. Tisti trenutek, ko imate na šoli kamere in varnostnike, je nasilje samo po sebi razumljivo – saj ste v zaporu in ne v šoli.
"Žrtev", je otroku nekaj govorila o njegovi družini. V tistem trenutki bi jo morali odpustiti. Otrok je seveda kriv in ne bi smel odgovoriti z nasiljem. To ni nasilje nad odraslimi. Obratno. Ženska je bila očitno nasilna nad otrokom in otrok se je odzval. Ker je nestrokovna, nima kaj delati v šoli. Otrok naj dobi kazen, varnostnik pa mora iz šole.
Varnostnica na šoli je že znak, da je šola težavna. Varnostniki morajo iz šol. Na vseh šolah so t. i. problematični otroci statistično enako razporejeni. Mnogo otrok ima težave, ampak varnostniki niso ljudje, ki bi se morali z njimi ukvarjati, za to so učitelji. Avtoriteta na šoli je učitelj, ne varnostnik. Kot da je Vojnik leglo band, ki vdirajo v šole … Tak varnostnik na šoli je tudi nesmiseln, on ničesar ne varuje, še sam potrebuje nekoga, da ga varuje.
Težava v šolah je, da učiteljice na pomoč kličejo varnostnike. To je absolutno nevzdržno. To pomeni, da se učiteljem nič ne ljubi. Res pa je, da so prestrašeni zaradi marsičesa, kar se dogaja v šoli. Oblast v šoli morajo imeti učitelji, ne pa starši, otroci, inšpektorji z ministrstva … Učitelji so si pustili vzeti strokovno in moralno avtoriteto, zato se bodo zdaj pojavljale vedno večje težave. Poleg tega je program v šoli vedno težji in zato bo vedno več težav, ker je program preprosto nepedagoški.
Imamo vedno več otrok s posebnimi potrebami, ker je program pretiran in vedno zahtevnejši. Pedagoški položaj pa je vedno slabši zaradi pravic učiteljev, učencev, staršev, občine … Vsi nekaj vsiljujejo šolam. Pritiski na otroke so veliki, otroci to čutijo in nočejo nič delati. Resetirati je treba osnovno šolo, sindikat in marsikaj v šolstvu."
18