Igor Bavčar: S prevzemom ministrstva sem prišel v središčno točko partijskega režima

Štiri tedne pred dnevom državnosti 25. junija dnevno objavljamo izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla 15. junija.

Danes objavljamo dele pogovora z republiškim sekretarjem za notranje zadeve v Demosovi vladi Igorjem Bavčarjem.

Kaj za vas pomeni krilatica "sestop z oblasti"?
Odločitev za volitve je padla ob pričakovanju, da jim bo skozi formo svobodne politične volje uspelo podaljšati obstanek na oblasti. Z volilnim rezultatom koalicije Demos se jim ta račun ni izšel. A naša nesposobnost in napačna ocena, do kam smo pri prehodu v nov sistem prišli, sta omogočili, da je bil ta sestop z oblasti v resnici navidezen. Neizvedene reforme so omogočile, da je velik del partijske nomenklature preživel, tako v državni administraciji kot v pravosodju, tudi v medijih. Ostala je naklonjenost državnemu lastništvu, ki se enostavno ne more posloviti.

Danes poslušam očitke, da nismo izvedli lustracije. Takrat sem admini­strativno upokojil nekaj sto uslužbencev SDV-ja, tudi takšne s štiridesetimi leti. Demos na tej točki ni mogel priti do soglasja. Fokusiranje na lustracijo pred osamosvojitvijo bi pripeljalo do nevarnega razdora.

Prav tako je treba upoštevati, da smo prišli tako rekoč z ulice. Lojze Peterle je bil raziskovalec na nekem inštitutu, Janša in jaz sva bila mala podjetnika, potem so bili tu v glavnem profesorji, pisatelji, kulturniki. Nekateri smo imeli vsaj nekaj šole z ZSMS-ja, kar se je poznalo pri operacionalizaciji osamosva­janja. Nismo imeli Tomáša Masaryka, ki je naredil češko zgodbo s propadom K.u.K. imperija (Kaiserliche und Königliche Monarchie, Cesarska in kraljeva monarhija, op. a.). Stvari smo dobesedno delali sproti.

"Zelo težko je bilo premakniti ovire v glavah. Med drugim sem vodil projektno skupino za meje. Ko sem svojim ljudem povedal, da potrebujemo koncept za vzpostavitev južne meje, so me debelo gledali." (foto: Tone Stojko, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije) Foto: Tone Stojko

Učenje ob delu?
Tako je. Dan pred dogovorjenim formalnim prevzemom funkcije sva šla z Janšo v ministrske kabinete, ker smo popoldne izvedeli za odvzem orožja. Ko sem prišel, je vratarja skoraj kap. V moji bodoči pisarni ni bilo nikogar. V odprtem sefu je bila samo študija Analiza Ministarstva unutranjih poslova o delovanju Gestapa. V blagajni mi je predhodnik Tomaž Ertl pustil eno "reichsmarko" s Hitlerjevo podobo. Tam je bil kup telefonov. Poklical sem stalno službo in se je vendarle nekdo prikazal (smeh). Po prevzemu skoraj pol leta nisem mogel dobiti načelnika SDV-ja. Med desetimi kandidati ni bilo junaka, ki bi prevzel to nalogo. Končno sem našel Miho Brejca.

Večinoma smo imeli zelo naivne predstave o teh državnih zadevah. Zelo težko je bilo premakniti ovire v glavah. Med drugim sem vodil projektno skupino za meje. Ko sem svojim ljudem povedal, da potrebujemo koncept za vzpostavitev južne meje, so me debelo gledali. Ko sem to povedal hrvaškemu ministru Josipu Boljkovcu, pa je rekel: "Pa kakva granica. Ste vi ludi? Pa šta vam je? Pa daj. Ma nemoj sada to. To će biti sami problemi." (Kakšna meja! Ste nori? Kaj vam pa je? Dajte, nehajte! Same težave bodo s tem.) (smeh)

/…/

"Administrativno sem upokojil čez 300 ljudi. Najbolj moteče pa je bilo, ko sem jih razorožil in jim vzel policijska pooblastila." Foto: Matjaž Rušt

Ertl je aprila 1988 na sestanku v Beogradu poročal, da so v preteklem letu slovenskemu političnemu vodstvu poslali 127 informacij o »meščanski desnici«. Kako ste se lotili preobrazbe politične policije, namenjene pregonu slo­venskih državljanov, v obveščevalno službo, namenjeno zaščiti slovenskih državljanov?
Lotil sem se prijemov, ki niso bili epohalni, bili pa so zelo učinkoviti. Prepovedal sem uporabo vmesnih delilnikov. To so posebne sobe, ki še vedno obstajajo na vseh slovenskih poštah. Tja so speljani vsi kabli za telefonsko ko­munikacijo. Prepovedal sem uporabo Siemensove centrale pod Cankarjevim domom in "uherjev". To so bile vrhunske naprave za prisluškovanje in snemanje pogovorov. "Uher" so bile takrat sanje vsakega novinarja. Udba jih je imela 400.

Vodja oddelka za prisluškovanje je bil Srečko Brišar. Spominjam se, kako mi je polepšal dan, ko ni mogel priti na razgovor zaradi vnetega ušesa. Šef prisluškovanja na SDV-ju ima vnetje ušesa! Zdelo se mi je neznansko zabavno. Mislil sem si, Bog je!

Administrativno sem upokojil čez 300 ljudi. Najbolj moteče pa je bilo, ko sem jih razorožil in jim vzel policijska pooblastila. Potem sem počasi začel iskati nove ljudi, kar je potekalo res počasi.

/…/

Ali je obstajala želja po zamenjavi starih ekonomskih elit?
T. i. obračun s starimi gospodarskimi elitami je bil načrtovan, a bi zame­njavo gospodarskih elit težko izvedli tudi zato, ker je slovensko gospodarstvo relativno uspešno zamenjalo trge. Ne pozabimo, da smo imeli takrat enako število brezposelnih, kot jih imamo danes, a smo zadeve hitro sanirali. Ta ekonomija namreč ni bila tako centralno vodena, kot se nam je mogoče zdelo, ampak je imela neko določeno svobodo že takrat.

"Spominjam se, da sem v kampanji predlagal, da bi zagovarjali predajo upravljanja KAD-a in SOD-a tujim družbam. Saj so me skoraj odslovili!" Foto: Matej Leskovšek

Tukaj ni čarobne paličice. Govorimo o procesu, ki je praktično enak večstoletni prvotni akumulaciji, iz katere je nastal kapitalistični sistem. Pogovarjamo se o 25 oziroma 10 letih, ko bi se to moralo zgoditi. Kaj takega se ne more zgoditi brez radikalnih družbenih konfliktov. Zato je tudi današnje dogajanje, z vsemi očitki v zvezi s privatizacijo, povsem logično.

Slovenci tudi nismo imeli resne gospodarske elite v diaspori, ki bi bila sposobna pomembno poseči na slovenski trg kapitala. Predvojni kapital je bil pretežno nemški, češki, italijanski … Malo je bilo slovenskega, in še tega je komunistična oblast ne le odvzela, ampak je lastnike celo fizično iztrebila. Čeprav je velika večina podpirala odpor, jim to ni kaj dosti pomagalo. Naš protielitizem nasprotuje tudi tistemu pozitivnemu smislu elite, ki jo za uspe­šen razvoj potrebuje vsaka družba. Imeli smo kulturno elito, a to ni dovolj. Mešanica vsega tega je privedla do našega zaostajanja v tranziciji.

Ko smo z LDS-om leta 2000 premočno zmagali, smo nekateri hoteli v radikalne reforme. A posluha ni bilo niti znotraj LDS-a niti pri Drnovšku. Bil je prepričan, da smo zgodba o uspehu. V veliki meri smo v LDS-u sami generirali in spodbujali prepričanje, da ne potrebujemo resnejših reform. Spominjam se, da sem v kampanji predlagal, da bi zagovarjali predajo upravljanja KAD-a in SOD-a tujim družbam. Saj so me skoraj odslovili!

/.../

"Zdaj vidim, da Kučan vleče vzporednice med pobojem domobrancev in izbrisanimi, kar se mi zdi skrajno odurno." Foto: Bor Slana

Ko ste bili notranji minister, je prišlo do izbrisa. Bi se danes odločili enako?
Sprejemam stališče Ustavnega in Evropskega sodišča. Ne želim se opra­vičevati, vendar bi rad opozoril, da je vlada podprla amandma poslanke Mencinove, a je večina v parlamentu glasovala proti njemu. Po drugi strani so imeli ti ljudje možnost, da bi v nekem obdobju uredili svoj status. Nekateri so se celo javno opredelili proti temu, kar je na drugi strani spodbujalo zelo žolčne reakcije. Veliko je bilo nespretnosti administracije notranjega mini­strstva oziroma upravnih enot, ki so ljudi obravnavale kot po tekočem traku.

Žal mi je, da je do izbrisa prišlo. Ne bom trdil, da zadeva ni bila problematična, vendar bi bila v veliki meri rešljiva zgolj z angažmajem ljudi, ki jih je zadela. Obstaja del ljudi, ki tega niso vedeli. Je pa tudi del ljudi, ki namenoma niso hoteli prevzeti slovenskega državljanstva.

/.../

Bili ste prvi minister za evropske zadeve v Sloveniji. Kako ste vodili procese približevanja EU-ju?
Zdi se mi, da smo zadevo izvedli optimalno. Ves čas sem imel probleme z našim lastnim razmišljanjem, ne z EU-jem. V ta klub smo šele vstopali, pa so hoteli mnogi že na začetku menjati pravila za klub. Seveda pa v tem klubu niso bili zainteresirani za takšne ideje. Takrat sem spoznal celo vrsto procesov, ki mi prej niso bili poznani.

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.