Nedelja, 30. 6. 2019, 11.33
4 leta, 9 mesecev
Ena od najbolj fotografiranih kmetij brez turizma ne bi mogla preživeti #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
5
Izletniška kmetija Klemenšek leži na 1145 metrih nadmorske višine v Logarski dolini in naj bi veljala za največkrat fotografirano kmetijo v Sloveniji. Pisni viri o njej obstajajo že iz leta 1426. Danes jo vodita Daniel in Judita Klemenšek, ki svoje goste razvajata s ponudbo domače hrane, med domačimi suhomesnatimi izdelki pa je najbolj znan njihov nagrajeni Klemenč (savinjski) želodec. Ob prihodu so morali kmetijo popolnoma prenoviti, delo pa še ni zaključeno. "Kmetija je nedokončana zgodba. Vsaka generacija ji nekaj doda in tako se zgodba lahko razvija iz generacije v generacijo," pravi Daniel.
Kmetija je velika okoli 90 hektarjev in na Solčavskem spada med manjše, saj je pod solčavskim povprečjem, razloži Daniel Klemenšek, Judita pa doda, da so na njihovem koncu kmetije velike okoli 300 in 500 hektarjev. Pašnikov in travnikov je okoli 7,5 hektarja, gozda pa okoli 80.
Na kmetiji živijo Daniel in Judita, njuna dva sinova Štefan in Marko ter Danielova mama Terezija. Eden od sinov je ves čas na kmetiji in pomaga pri opravilih, drugi pa v Ljubljani študira matematiko in doma pomaga, ko lahko – kot ponosno pove mama Judita, v kuhinji prav on poskrbi za matematično natančno zložene narezke.
Daniel je na kmetijo prišel, ko je bil star 31 let, in jo skupaj z družino popolnoma prenovil. Na njej ni bilo ne vode ne elektrike.
Tudi ta kmetija je bila v drugi svetovni vojni popolnoma požgana
"Po očetovi strani se pišem Jurjevec, po mamini strani pa Klemenšek. Moj oče je šel kot flosar (splavar op. p.) z Rečice v Zemun, kjer je ostal kot lesni trgovec. Rodil sem se v Zemunu, a se nato vrnil na kmetijo, kjer ni bilo ničesar," svojo zgodbo opiše Daniel.
Po smrti Danielovega deda Jožeta je leta 1978 kmetijo v last dobila Danielova mama Terezija. Od leta 1978 do 1988 je bila kmetija zapuščena, nato pa je nanjo pri svojih 31 letih prišel Daniel z družino.
Video: Kmetija je bila požgana in zapuščena
Kot večina kmetij na tem območju tudi Klemenškova ni ubežala požigu Nemcev med drugo svetovno vojno. Deset let so jo obnavljali. "Kmetija je bila prazna. Ni bilo ne vode ne elektrike, popraviti je bilo treba vse strehe. Večino sredstev za obnovo smo si zagotovili sami, tako da smo vse, kar smo zaslužili, vlagali nazaj v kmetijo, nekaj pa je bilo tudi nepovratnih sredstev," pove Daniel.
"Zaslužek, ki ga prinašajo gozdovi, je v redu, če ga oplemenitiš in vložiš drugam, preživeti pa le s kmetijstvom ne bi mogli," pove Daniel.
Denar je treba prihraniti za zimo, saj takrat ni rednega mesečnega dohodka
Da se bodo ukvarjali s turizmom, so se odločili, ker je od nečesa treba živeti, je dejal Daniel. "Pa če si na takšnem lepem kraju in so tvoje fotografije vsepovsod, je treba tudi turizmu nekaj ponuditi," meni Daniel.
Video: Prvih deset let so potrebovali, da je bila kmetija primerna za življenje na njej
Družina se preživlja s kmetijo. Prihodke jim prinašajo gozdovi, prodaja suhomesnatih izdelkov in turizem. Z denarjem morajo razpolagati premišljeno, Daniel ocenjuje, da s turizmom zaslužijo malo več kot za eno minimalno plačo.
Popolnoma je bilo treba obnoviti hišo. Ker je domača jedilnica postala premajhna, so dogradili leseni prostor za goste.
"Da se, če se potrudiš," pove Daniel. "Turizem ti prinese nekaj denarja. Če bi govedo in prašiče prodal zadrugi v klavnico, od tega ne bi imel skoraj ničesar. Treba je ustvariti izdelke z dodano vrednostjo, v katere vložiš tudi svoje delo in samega sebe. Če z njimi postrežeš turiste, se ti delo poplača, sicer pa je samo kmetijstvo čista izguba. Imeti moraš tudi veliko prilagojenih strojev – v vsakem priključku je precej denarja. Subvencij je premalo, da bi kaj od tega pokrile," pove Daniel.
"Gre za način življenja. Danes si je treba denar privarčevati za zimo, saj takrat ni rednega mesečnega dohodka in je treba misliti na to, da bo treba kljub temu poravnati položnice. To je drugače, kot če bi imel redno mesečno plačo. Pa ves čas je treba delati in vlagati, saj je to nedokončana zgodba in nikoli ni trenutka, ko bi lahko rekel, da je delo končano," pojasni Daniel.
Video: Zakaj so se odločili za leseno streho
Oktobra lani jim je močan veter, kakršnega ne pomnijo niti starejši, veliko uničil
Največ dela imajo poleti, saj se takrat nakopiči vse. Od neurja 30. oktobra lani, ko jim je veter uničil 2.000 kubičnih metrov v gozdu, nekaj manjših površin še vedno pospravljajo. Kot pravi Daniel, niti starejši ne pomnijo tako močnih vetrov in meni, da so razlog za obsežne vetrolome podnebne spremembe.
Ker so tako gozdovi kot travniki na strmih pobočjih, za delo potrebujejo prilagojeno mehanizacijo – stroji imajo dvojna kolesa, prav tako so potrebni tudi ljudje, ki se takšnih del upajo lotiti.
"Če pride močan veter pozimi, ko je drevje zmrznjeno, ni takšnih težav. Te so nastale, ko je veter prišel v času, ko ga prej ni bilo, in sicer pred zimo, pa tudi ta se je pomaknila. Včasih je bil tu oktobra in novembra hud mraz s temperaturami pod ničlo, kar je, hkrati z velikimi količinami snega, zdržalo skozi celo zimo vse do aprila. Zdaj pa je veter pihal konec oktobra, pred tem pa je bilo zelo veliko dežja, ki je razmočil zemljo in razmajal drevesa, ki nato proti vetru niso bila odporna in jih je enostavno podrlo," razloži Daniel in doda, da pri takih razsežnostih potrebujejo tudi druge delavce, saj sin ne more vsega postoriti sam.
"Vse te ceste so stare okoli 50 let ali malo manj, predvsem zato, da se lahko pride do lesa. Včasih so bile to konjske poti in pešpoti," pove Daniel. Pojasni, da takrat niso dobro uredili odvodnjavanja, zato je voda lapornato podlago sčasoma uničila, posledica pa so številne poškodbe ceste, ki jo trenutno obsežno sanirajo.
Nekaj lesa jim zrežejo in ga uporabijo doma, večino pa prodajo. Na njihovo kmetijo lahko pripeljejo tudi vlačilci, ki odpeljejo hlode.
Časa za počitek na njihovi kmetiji tako rekoč ni
Ob delu v gozdu je poleti tudi čas za košnjo. Letos celo zimo ni bilo snega, maja pa jim je kljuboval sneg, saj ga je enkrat zapadlo tudi pol metra, skozi ves maj pa kak meter. Za razliko od prejšnjih let imajo tako zdaj šele prvo košnjo, junija sicer kosijo zelo redko. Poleg dela z drugimi živalmi se poleti ukvarjajo še z rejo prašičev za meso, svoj čas pa zahteva tudi delo s turisti. Vstajajo ob peti ali šesti uri, spat hodijo okoli enajste. Sicer imajo tudi panj, a je prazen, ker Daniel težko najde čas še za to.
Skrbijo še za vrt in rastlinjak, kjer gojijo zelenjavo zase in za goste, imajo nekaj jablan, hrušk in češenj, čredo 20 koz, vola in bika Nanija ter čredo cikastega goveda, ki se pase v dolini na skupnih pašnikih.
"Zjutraj vstanem ob petih in najprej prašičem dam žito. Nakosimo jim svežo travo in jim jo damo, kar ostane, pospravimo iz korit. Nato grem pod prho in naprej na delo v kuhinjo in k drugim stvarem," pove Judita, ki doda, da ima časa zase, ko bi se lahko umirila in odpočila, zelo malo. Njen dan se konča ob enajstih zvečer.
Na pobočjih veselo cingljajo koze.
Judita na morju ni zdržala dlje kot tri dni
V nedeljo gredo k maši, za nekaj dni tudi na romanje v Međugorje. V tem času, ko ju ni, za kmetijo skrbijo otroci in Danielova mama. Na daljši dopust se ne odpravita.
"Saj tudi ne zdržiš. Ko sva bila nekoč na morju, mi je bilo po treh dneh od tistega zraka tako slabo in glava me je bolela, da sem komaj čakala, da greva domov. Ne prenesem ga," je povedala Judita, ki gorskega zraka nikoli ne bi zamenjala za morskega.
Njihovi suhomesnati izdelki ne vsebujejo GSO in so narejeni po starih recepturah brez konzervansov. Prodajajo jih na kmetiji, na sejmih in po novem tudi v prodajnem avtomatu pri slapu Rinka.
Judita prihaja z Vrhnike, kjer imajo njeni starši na Blatni Brezovici veliko kmetijo z govedom, ukvarjali so se s prirejo mleka. Naredila je kuharsko šolo in nekaj časa delala v domu za ostarele na Vrhniki. Kasneje, ko so se preselili na Solčavsko, je z uspešno opravljenim izobraževanjem pridobila tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo za predelovalca mesa na tradicionalni način, ima pa tudi certifikat za ocenjevalca okusov.
Kot pravi Judita, je razlika med življenjem na Vrhniki in na kmetiji, kjer živijo zdaj, ta, da je od tu vse zelo daleč. "A na to se navadiš, prav tako naokrog raje hodiš podnevi. Ko sem hodila na terapije za križ in roke v dolino, v Topolšico, sem do tja potrebovala eno uro.
"Pri nas nimamo 'dunajca in pomfrija'"
"Savinjski želodec smo začeli delati najprej zase in smo imeli le dva prašiča, nato pa so nas gostje začeli spraševati, ali bi ga lahko kupili tudi za domov, a jih nismo imeli dovolj," Judita razloži povod za povečanje števila prašičev in ponudbe suhomesnatih izdelkov, ki jih delajo pozimi.
Video: Kaj ljudem ponudijo Klemenškovi
Za svojo Klemenčo bunko so prejeli zlato priznanje, za Klemenč želodec pa bronasto medaljo na AGRI 2015.
Na kmetiji ponujajo mesne žlinkrofe, domače štruklje, žgance, narezke, domači jogurt in tudi sladoled, zavitek in podobne domače dobrote, kar dopolnjujejo s svojo lastno zelenjavo. "Včasih nas kdo vpraša, ali imamo samo to, in vedno odvrnem, da imamo, kar imamo, a to zelo kakovostno, saj se ne moremo nečesa lotiti polovičarsko," pove Judita, ki je pri vseh stvareh izredno natančna.
"Nimamo 'dunajca in pomfrija', nimamo raznih gaziranih sladkih pijač, kar bi nekateri radi," pove Judita. Na voljo je pivo in vino, od nealkoholnih pijač pa ponujajo domače sokove in vodo iz izvira, ki je tudi po analizah izredno kakovostna.
Pred nekaj tedni so pri slapu Rinka na koncu Logarske doline postavili prodajni avtomat. V njem za vse, ki ne pridejo do njihove kmetije, ponujajo svoje suhomesnate izdelke. Njihovo ponudbo v avtomatu dopolnjuje Turistična kmetija Matk, še ena kmetija s solčavske panoramske poti, s svojimi kozjimi mlečnimi izdelki.
Junija so začeli svoje izdelke ponujati tudi v prodajnem avtomatu pri slapu Rinka.
"Gostje najbolj cenijo mir, lepe razglede in domačnost"
Na kmetiji se je do danes dogajalo že marsikaj, saj za razne prireditve oddajajo tudi svoje prostore v gospodarskem poslopju. Do njih pripeljejo tudi avtobusi, sprejmejo lahko večje družbe, zato je bilo pri njih tudi že nekaj porok in praznovanj ob drugih priložnostih. Leta 2009 je bila solčavska regija izbrana za Evropsko destinacijo odličnosti, priznanje pa je bilo podeljeno prav na njihovi kmetiji.
Obleka, ki jo nosi Daniel, je stara okoli 100 let in je iz angleškega blaga, ki ga sicer uporabljajo na britanskem dvoru.
Daniel streže v obleki svojega starega očeta – nekaj je ohranil še iz tistega časa, del svoje "uniforme" pa je narejen na novo, a na star način, pove ponosno in z nasmeškom na obrazu, ki razkriva, da je svojega starega očeta ohranil v lepem spominu.
Gostje pri njih najbolj cenijo domačnost, pove Judita. "Najbolj cenijo to, da je mir, lepa narava in lep razgled in domača hrana, ni nobenih umetnih stvari iz trgovine," pove Judita.
Redno jim gostje, ki si življenja v hribih ne predstavljajo, postavljajo enaka vprašanja. Zanima jih, ali tam živijo celo leto, torej tudi pozimi. "Mislijo, da se ukvarjamo samo s turizmom in gremo čez zimo v dolino. Sprašujejo, koliko imamo snega, kako otroci hodijo v šolo," pove Judita in doda, da so to vprašanja, ki so, kot bi jih posneli na trak.
"Imeti moraš dobre živce," Judita odgovori na vprašanje o tem, kakšne človeške lastnosti zahteva delo z gosti. "Kdaj te kdo želi sprovocirati, a moraš vedno odgovoriti na lep način," pove Judita.
Nižje pod poslopji ob vrtu, na katerem pridelujejo zelenjavo zase in za svoje goste, stoji kapelica. "Kapelica je bila postavljena 1911. leta in je stara že več kot 100 let. Postavila sta jo praded in prababica Rok in Helena Klemenšek, ki sta imela deset otrok. Najstarejši se je rodil leta 1900 in je bil župnik, zato so verjetno kapelico postavili, ko je odšel v gimnazijo v Ljubljano," pove Daniel.
"Prednost je, da si sam svoj šef, a za vse se je treba boriti"
Kot veliko prednost takšnega načina življenja Daniel izpostavlja to, da si lahko sam kreira dan. "Si na svojem, nimaš šefa, ki bi ti težil," se smeji. A kot pravi, je velika razlika med življenjem v mestu in pri njih, poleg tega, da je vse bolj oddaljeno, tudi ta, da se je treba za vse boriti.
"V mestu je skoraj samoumevno, da imaš do hiše asfaltirano cesto, vodovod, elektriko, telefon, tu pa ne, za vsako stvar se moraš res boriti in vse narediti sam – tudi električne kable, da smo elektrificirali kmetijo, smo polagali sami in iz doline potegnili 1.500 metrov električnega kabla. Elektriko namreč pridobivamo iz lastne manjše hidroelektrarne, ki smo jo obnovili leta 1991," pove Daniel.
Kmetijo počasi obnavljajo naprej, ustvariti želijo še marsikaj. Kot pravi Daniel, delo na kmetiji ni nikoli zaključeno. "Kmetija je nedokončana zgodba. Vsaka generacija ji nekaj doda in tako se zgodba lahko razvija iz generacije v generacijo naprej," pove.
Video: Tako so videti dodatna kolesa za delo na strmini
Od tega, da je kmetija med najbolj fotografiranimi kmetijami v Sloveniji, bi lahko imeli več
Izletniška kmetija Klemenšek je ena najbolj fotografiranih kmetij v Sloveniji. Leži namreč ob Solčavski panoramski cesti, ki velja za eno najlepših razglednih cest v Sloveniji. Panoramska cesta je dolga 37 kilometrov, začne in konča se v Solčavi, na njej pa je 20 točk z informativnimi in interpretacijskimi tablami, klopmi, ležalniki, mostički, zavetišči za kolesarje, skulpturami, igrali in razglednimi ploščadmi.
Prav pogled z razgledne točke pri izletniški kmetiji Klemenšek oziroma na Klemenčem po domače, je eden najbolj znanih, če ne kar najbolj znan na solčavski panoramski cesti. V objektiv jo v vseh letnih časih ujamejo številni turisti in fotografi. Na natečaju Poslikajmo Slovenijo 2009 je bila fotografija kmetije tudi nagrajena. Fotografijo njihove kmetije bo na poštnih znamkah izdala Pošta Slovenije.
A tudi ta medalja ima dve plati. Fotografi velikokrat kmetijo fotografirajo s travnikov kmetije, za fotografiranje ali za uporabo fotografij z njihovo kmetijo pa jih prej nikoli ne vprašajo za dovoljenje. Tako se je kmetija že znašla v več oglasih, brez pripisa, za katero kmetijo gre.
Video: Kmetija se s prepoznavnim ozadjem Ojstrice pojavlja v oglasih
"Ne zdi se mi prav, da ti fotografirajo dom, postavijo fotografijo na svojo spletno stran in s tem reklamirajo sebe, tebe pa o tem nihče nič ne vpraša, vprašajo le fotografa, ki je fotografije posnel. V takem primeru bi bilo lepo, ko bi spodaj vsaj pisalo, da gre za kmetijo Klemenšek," pravi Daniel, ki si želi, da bi številne fotografije na ta način pripeljale k njim vsaj kakega gosta več, saj je turistična sezona pri njih zelo kratka in jim veliko pomeni prav vsak gost, ki jih obišče in okusi njihove dobrote.
Oglejte si utrinke z Izletniške kmetije Klemenšek
Prepričani smo, da tudi vi poznate pozitivno zgodbo katere od čudovitih slovenskih kmetij, zato vas vabimo, da nam pošljete predloge za kmetijo, za katero menite, da bi ji morali nameniti več pozornosti. Če poznate koga, ki bi bil vesel našega obiska, ali če imate sami kmetijo, vas vabimo, da nam svoje predloge pošljete na e-naslov metka.prezelj@tsmedia.si, v zadevo sporočila pa zapišite Kmetija. Hvala, ker nas spremljate.
5