Danes so dovoljene Türkove sanje, v nedeljo bo Pahor

Tako imenovano politično "podzemlje" seveda ni mirovalo – če ne drugega, je tako mariborske proteste kot tudi ljubljanske začelo uporabljati proti Borutu Pahorju. Kako? V to, da je šlo tako v Mariboru kot potem tudi v Ljubljani samo za golo spontanost osiromašenih, okradenih, ponižanih, razžaljenih in zato besnih, verjamejo le še zelo naivni. Mariborsko predstavo so zrežirali drugje, v ozadju, res pa je, da razlogov za jezo proti županu Francu Kanglerju in proti razmeram v državi sploh ne manjka. Nekakšna generalka je bilo že Gibanje 29. oktober, ki je iz čistih strankarsko-političnih pozicij začelo "pohod" na vlado. Da se je potem v nadaljevanju "zgodil" Kangler in da bi to bilo bolj odmevno – za to so poskrbeli najeti razbijači, ki so policijo sprovocirali tako daleč, da je intervenirala. Kaj boljšega: zdaj lahko tudi kandidat Türk kriči o tem, da so demonstracije tako rekoč državljanska dolžnost in pravica in kritizira menda čezmerno uporabo sile policije. Po njegovem so bile mariborske demonstracije legitimne in pričakovane, o tem, da niso bile legalne, pa kot pravnik molči. In tudi kot človek, ki kar naprej govori o vladavini prava, se ni distanciral od nasilja najetih razbijaških "demonstrantov". To veliko pove o uporabi teh demonstracij za predvolilne namene. Še posebej, ker naj bi se po torkovem zbiranju na Jankovićevem Kongresnem trgu in pred parlamentom jutri zbrali še pred vladno palačo in protestirali proti vladi. Dan pred volilnim molkom in dva dni pred volitvami. Vse skupaj bi bilo smešno, tako zelo prozorno je, če ne bi bilo po svoje tragično: nekdo – pa naj bodo strici iz ozadja – skuša pred nedeljskimi volitvami v državi dokazati, da gre za izredne razmere, in če gre za to, je treba ponovno premisliti, kdo je najbolj ustrezen prihodnji predsednik države.

Jasno, Danilo Türk, rešitelj. Človek, ki se je spuščal v komične polemike s protikandidatom Borutom Pahorjem o tem, kaj s to vlado. Pahor je povedal, da je sicer ne podpira, da bi bil pa njen padec v sedanjih razmerah katastrofa. Türk se je na začetku te polemike sicer branil, da ne govori o padcu te vlade, da pa ima vsaka oblast alternativo in je zamenljiva. Tako kot predsednik države, ampak tega Türk ni rekel. Zdaj je njegova retorika drugačna – močnejša, ostrejša, vlado tako rekoč napada na vseh soočenjih in svojih predvolilnih poteh. Uporabil je tudi dom upokojencev Danice Vogrinec, od koder so z avtobusi na proteste vozili tudi stanovalce tega doma. Pogovor je vodil Tone Partljič, tisti Partljič, ki je zdaj najbolj glasen, ko gre za njegovega včerajšnjega prijatelja in finančnega mecena Kanglerja in zahteva njegov odstop. A to le mimogrede o morali ljudi.

Skozi vsa ta dogajanja skuša tudi kandidat Türk dokazati, da so razmere v državi že izredne, strašljive in da so protesti državotvorno dejanje, saj gre za obrambo socialne in pravne države. In išče rešitve tudi v tehnični vladi. Türkovo drugo predvolilno dejanje in delovanje je zato rušilno in Türk s tem dokazuje, da v resnici kandidira proti vladi in ne za nekaj. Razdvaja še naprej, ker nima idej. In ob tem govori, kako zelo povezovalen bo v drugem predsedniškem mandatu. Skorajda se zdi, kot da je naročnik demonstracij njegov volilni štab v režiji stricev iz ozadja. Ne zna pa povedati, kdo je alternativa sedanji vladi. Zoran Janković?

Ta igra Danila Türka pa je nevarna, bolj kot dogodki v Mariboru, in je poskus mentalnega udara na nekatere institucije države, ki jih Türk diskreditira: na vlado, koalicijo, posamezne stranke, posamezne osebnosti iz političnega življenja. V nedeljo zato pride bumerang. Upravičeno.