Danes si naziv psihoterapevta lahko lasti marsikdo

O pomanjkljivostih zakonske ureditve na tem področju smo se pogovarjali s Polono Matjan Štuhec, specialistko klinične psihologije in psihoterapevtko na Inštitutu za klinično psihologijo in psihoterapijo ter eno od članic delovne skupine za pripravo predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Predlog zakona že obstaja, vendar leži v predalih ministrstva za zdravje. Kakšna je pravzaprav njegova usoda? Pri oblikovanju predloga zakona o psihoterapevtski dejavnosti so sodelovali strokovnjaki in predstavniki organizacij oziroma združenj, ki delujejo na tem področju, kot so na primer Združenje psihoterapevtov Slovenije (ZPS), Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP), Inštitut Antona Trstenjaka in drugi. Sicer za sprejem tega predloga zakona iniciativo dajemo že vrsto let in vsi ministri za zdravje so ga od njegovega oblikovanja podprli in se strinjali, da je to dejavnost treba urediti. Žal pa je bilo vedno kaj bolj pomembnega. Sicer pa je delovno skupino, ta je delovala v okviru direktorata za zdravje, ki ga je takrat vodil gospod Janez Remškar, leta 2006 imenoval minister Andrej Bručan. Tri leta, vsak drugi petek, smo cele dopoldneve pripravljali besedilo zakona in ko smo ga končno uskladili, ga je minister Bručan vključil v program vlade. Toda najprej so se na ministrstvu ukvarjali s predlogom zakona o zdravilstvu, po njegovem sprejemu pa naj bi sledil še predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, vendar so se potem zgodile menjave in volitve. Prioritete so se spet spremenile in predlog zakona se je spet znašel v predalu. Omenjena delovna skupina pa sicer še vedno ni formalno razpuščena, zadnjič se je sestala decembra 2010. Kakšni bodo vaši nadaljnji koraki? Pri vsakem ministru za zdravje skušamo doseči, da bi se začel ukvarjati s tem predlogom zakona, vendar so bile do zdaj vedno v ospredju druge prioritete, čeprav se zaradi tega na tem področju vzdržuje nered. Ta pa je vedno priložnost za razraščanje črnega trga z laičnimi terapevti … Vtipkajte v spletni iskalnik besedo psihoterapija, pa boste takoj lahko videli, da številni ljudje opravljajo psihoterapevtske dejavnosti z različnimi metodami in vsi so nekakšni terapevti, mnogi med njimi pa delajo kar v svojih dnevnih sobah. Gre za ljudi, ki ne ločijo med duševno stisko in resno psihično boleznijo; da namreč ločiš, ali so tri pikice na koži piki komarja ali pa gre za simptome neke druge resne bolezni, moraš biti zdravnik. Osnovni problem je torej v tem, da razne terapevtske tehnike opravljajo ljudje brez osnovnega znanja, ki bi jim takšno ločevanje omogočil. Pri oblikovanju predloga zakona ste sodelovali strokovnjaki, ki imate zelo različne poglede na urejanje tega področja. Najbrž so bila med vami potrebna precejšnja usklajevanja … Tako je, med nami so bile velike razlike, saj želi vsako združenje oziroma organizacija uveljaviti svoje interese in pokriti večino svojega članstva in s tem je bilo največ težav, vendar smo jih premagali. Menim pa, da bi morala biti država tista, ki bi zaščitila uporabnike, ne pa članstvo različnih organizacij. Država bi morala zahtevati, da je osnovno vodilo dobrobit uporabnika. Okoli katerih vprašanj so bila usklajevanja najtežja? Težko smo se zedinili v tem, da je psihoterapija zdravstvena dejavnost, oziroma glede vprašanja, kateri del te dejavnosti, ki je zelo široka, je zdravstvene narave. Določen del seveda ni in tudi ni nujno, da spada pod zakon, vendar je treba jasno ločiti, kateri del je to in kdo potem lahko to dela ter na kakšen način. Dolgo smo se pogovarjali tudi o tem, da naj bo to specialistična zdravstvena dejavnost, kar pomeni, da je fakultetna raven osnovna raven, da predstavlja druga bolonjska stopnja vstopna vrata za specializacijo. To pomeni, da skozi ta vrata ne vstopajo le študentje z medicinske fakultete? Tako je. Tudi tukaj smo imeli kar nekaj težav. Trenutno je tako, da v zdravstvu psihoterapevtske storitve obstajajo in jih zdravstvena zavarovalnica tudi plačuje. Večinoma pa jih opravljajo specialisti klinične psihologije in specialisti psihiatri. Različne psihoterapevtske metode in tehnike pa opravljajo tudi socialni delavci, delovni terapevti in tako dalje. Zato smo se dogovorili, da bi dovolili vstop za specializacijo tudi drugim profilom, vendar smo določili vstopne pogoje. Rekli ste, da ste kot vstopni kriterij za specializacijo določili drugo bolonjsko stopnjo, vendar razlike med fakultetami obstajajo, vsaka ponuja določeno vrsto znanj. Kako ste se lotili tega problema? Določili smo, da naj bi obstajala zbornica z obveznim članstvom, znotraj katere bi se oblikovala posebna komisija, ki bi pri vsakem posameznem kandidatu pregledala njegov izobraževalni program in program usposabljanja, torej kaj je na določeni fakulteti že absolviral, in nato določila, katera znanja mu manjkajo oziroma jih je treba dopolniti, da bi lahko začel s specializacijo. Tudi osnutek etičnega kodeksa smo že pripravili, ki bi bil podzakonski akt in bi zavezoval terapevte k etičnemu delovanju. Trenutno tega seveda ni in vsak lahko dela, kar hoče. Kako pa danes potekajo psihoterapevtska izobraževanja, kdo vse jih izvaja? Trenutno je s psihoterapevtskim izobraževanjem velika zmeda. Tovrstno izobraževanje že štirideset let poteka znotraj zdravstva, ampak ne kot poklic. Obstajajo enoletni podiplomski tečaj iz psihoterapije na medicinski fakulteti ter razna dodatna izobraževanja in šole, ki sicer omogočajo pridobitev nazivov, ne pa tudi spričeval, ki bi jih naša država verificirala. Prvi program, ki je v državi verificiran, je na magistrski ravni na teološki fakulteti, in sicer iz družinske terapije. Ti so edini, ki imajo državno priznan naziv družinskega terapevta.

Če se ne motim, ste v predlogu zakona psihoterapijo opredelili kot samostojno znanstveno disciplino, njeno opravljanje pa predstavlja samostojen in svoboden poklic. Kaj pravzaprav to pomeni?

Psihoterapijo smo diferencirali iz klinične psihologije in psihiatrije ter jo opredelili kot samostojen poklic, kjer ti na primer psihiatrična znanja pridejo prav, ampak so potrebna še druga znanja, recimo s področja psihologije osebnosti, razvojne psihologije, pa tudi povsem psihoterapevtska, kot na primer psihoterapevtska diagnostika, terapevtski pogovor ter psihoterapevtske intervencije. Potrebna so tudi znanja s področja sociologije, filozofije, biologije ali nevropsihologije in kognitivnih znanosti. Zlasti pomembna so znanja iz zadnjih, saj vse bolj spoznavamo, kako delujejo možgani, kako v njih potekajo povezave. Ve se namreč, da se z dolgotrajno psihoterapijo, njenimi metodami, vzpostavljajo nove povezave v možganih.

Lahko malce bolj pojasnite? Če vzameva za primer le biološki vidik, to pomeni, da ima vsaka misel ali stavek, ki ga izrečem, svoj biokemični zapis. Znotraj čustvenega, socialnega in intelektualnega razvoja se v možganih delajo določene povezave. Danes se že dobro ve, kako čustvuje majhen otrok, zakaj na primer v določenih trenutkih odreagira zelo razburjeno. Vemo, kako so videti povezave in kakšno vlogo ima del možganov, ki se imenuje amigdala ali po slovensko mandljasto jedro. Gre za zelo primarno vlogo, ta pomemben del možganskega sistema je namreč odgovoren za zaznavo nevarnosti in odgovore nanjo. Znotraj nekega čustveno stabilnega razvoja gredo nato povezave v hipokampus, to je del možganov, katerega naloga je obnavljanje spominov in pomnjenje, in šele iz hipokampusa gredo nato v predfrontalni reženj, kjer pa je miselna kontrola čustvovanja. In če te varne osnove ni, potem se te povezave ne vzpostavijo in ostaja primitivna povezava, ki jo imajo sesalci. To pa pomeni, da se takšni ljudje ob paniki in strahu odzovejo zelo hitro, in sicer z vso oborožitvijo za boj ali beg. Psihoterapija torej pomaga vzpostaviti te manjkajoče povezave?

Z dolgotrajnimi metodami ustvarjamo pogoje čustvene varnosti in bližine, ki jih določeni ljudje zaradi najrazličnejših družinskih razmer niso bili deležni, vendar le, če obstajajo kapacitete v možganih. Nekateri ljudje jih namreč nimajo, zlasti psihiatrični bolniki. Gre torej zato, da te povezave ustvarimo v poznejšem življenjskem obdobju, podobno kot pri učenju tujega jezika v odrasli dobi. Tega se namreč lahko naučite, vendar ga nikoli ne boste znali tako dobro kot maternega, toda dovolj, da lahko funkcionirate.