"Bloudkova nagrada veliko zadoščenje za opravljeno delo"

V šestdesetih letih je bil obetaven srednjeprogaš. Pravzaprav se je v atletiko zaljubil še v času, ki tovrstnim športom v rajnki Jugoslaviji ni bil najbolj naklonjen. A kljub temu je dosegel nekaj odmevnejših rezultatov. Še več uspeha je dosegel kot trener. Vedno je rad imel usodo v svojih rokah in to je prenašal tudi na svoje varovance. Njegov pogled na atletiko je temeljil na kakovosti dela, na znanju, na vrhunski telesni in psihološki pripravljenosti ter trdnosti. Imeti vse to nikakor ni lahko, še teže je najti in prepoznati varovanca, ki je bil sposoben vsega tega. Dobro oko, ki zna ločiti zrno od plev, je v resnici največja odlika vrhunskih trenerjev.

"Moja prva športna ljubezen je bila atletika" Letos mu je bilo po zares uspešnem več kot polstoletnem delovanju v športu, zlasti v atletiki, kjer je v svoji bogati karieri žel največje uspehe, usojeno, da ga je poneslo tudi v ospredje pozornosti širše slovenske športne javnosti. Prejel je namreč najvišje državno športno priznanje, Bloudkovo plaketo za življenjsko delo v športu. Na slovesnosti v Ljubljani so namreč že 48. zapovrstjo podelili ta prestižna športna priznanja, ki nosijo ime po Stanku Bloudku, konstruktorju planiške skakalnice.

Komisija je imela zaradi bogate športne bere v letu 2012 in kar 97 kandidatih zahtevno delo. Poleg štirih nagrad, treh za vrhunski mednarodni športni dosežek in ene za izjemen prispevek k razvoju slovenskega športa, so podelili še 11 Bloudkovih plaket. Med nagrajenci je bil kot edini iz Pomurja 72-letni Mirko Šeruga iz Murske Sobote. Tu se je rodil 12. maja 1950, kar pomeni, da bo v bližnjem nekoč mesecu mladosti dopolnil že 73 let. Kot dolgoletni športni funkcionar, ki je v organizacijski vlogi postavljal temelje murskosoboškega in v širšem smislu tudi pomurskega atletskega razcveta – med drugim ima zasluge, da so v Murski Soboti zgradili atletski šolski stadion, ki vsaj deloma zagotavlja možnosti za atletsko dejavnost s 300-metrsko stezo – je lahko upravičeno ponosen na to visoko priznanje.

"Gre za lepo dopolnitev mojih nekdanjih športnih dosežkov, njihovo nadgraditev, saj pri tem le ti veš, kaj vse si moral narediti, kaj se je dogajalo. To visoko priznanje, Bloudkova plaketa, mi pomeni veliko zadoščenje za celotno delo v športu, ki sem mu posvetil vse življenje. Ne gre zgolj za atletiko, ki sem ji namenil večino časa, ampak tudi za druge športe, s katerimi sem se ukvarjal in pozneje pomagal pri organizaciji in izvedbi posameznih tekmovanj," je na vprašanje, kakšni so občutki po prejetju prestižne Bloudkove plakete, odgovoril naš sogovornik. Mnogi ga še danes poznajo kot neutrudnega organizatorja in funkcionarja številnih atletskih tekmovanj v pomurski prestolnici in drugod v pokrajini ob Muri.

Lahko bi rekli, da ste že od mladih nog vpeti v atletiko, saj ste bili aktiven atlet. Kako se spominjate začetkov svojega športnega udejstvovanja? »To je res! Zelo zgodaj sem se začel ukvarjati z različnimi dejavnostmi in zahajati v prostore takratnega Telesnovzgojnega društva Partizan v Murski Soboti. Kot osnovnošolec sem treniral pri Nogometnem klubu Mura, toda moja prva športna ljubezen je bila atletika, ki sem se ji zapisal za vse življenje. In ni mi žal, da je bilo tako, saj danes s ponosom gledam na prehojeno pot. Od začetkov mojega ukvarjanja z atletiko je minilo že precej let. Spomnim se, da sem na šolskem krosu leta 1954 zmagal, kar me je močno spodbudilo, da sem se začel intenzivneje ukvarjati z atletiko pri takratnem TVD Partizan Murska Sobota.

Kmalu sem se priključil ljubiteljem lahke atletike in začel trenirati na srednje dolgih progah. Med drugim sem se udeležil tudi treh tekov republik ob državnem prazniku takratne SFRJ, ki so jih organizirali ob 29. novembru v Ljubljani. V srednji šoli sem tekmoval za atletsko sekcijo TVD Partizan Murska Sobota na številnih krosih po Sloveniji. Dosegel sem dobre rezultate, zato me je v svoje vrste povabil tudi trener mariborskega Branika Jaušovec. Pozneje sem deloval v telovadnih vrstah društva Partizan in leta 1959 tudi opravil izpit za vaditelja športne vzgoje druge stopnje. Po končanem služenju vojaškega roka sem leta 1962 nadaljeval delo v soboškem društvu Partizan in vodil atletsko sekcijo kot trener, še naprej pa sem bil aktiven tekmovalec. Bil sem tudi med pobudniki ustanovitve soboškega atletskega kluba Pomurje leta 1965. Takrat sem postal amaterski trener in sočasno opravljal še funkcijo tehničnega vodje.

Od Miše Pfeifer do Sonje Roman

Vemo, da ste bili tudi uspešen atletski trener, saj ste vzgojili vrsto odličnih pomurskih atletov, ki so se izkazali z izvrstnimi rezultati. "Med opravljanjem strokovnega trenerskega dela sem si prizadeval vzgojiti čim več atletinj in atletov, ki bi se v takratnem obdobju lahko kosali tudi z boljšimi slovenskimi predstavniki kraljice športov. To so bili na primer: Miša Pfeifer, ki je bila leta 1967 prva državna pionirska prvakinja v skoku v višino, Jaka Šušteršič, Diana Škoberne, ki je bila leta 1970 kot prva Pomurka nominirana za udeležbo na olimpijskih igrah leta 1972, Milan Balek, Vito Šiftar, udeleženka olimpijskih iger Sonja Roman in še številni drugi. Aktiven trener sem bil vse do leta 2000. Nekaj let sem bil tudi član tekmovalnega odbora pri Atletski zvezi Slovenije."

V svoji bogati športni karieri ste se uveljavili tudi kot atletski sodnik. Znano je, da ste bili dlje tudi predsednik Združenja pomurskih atletskih sodnikov. "Že daljnega leta 1969 sem opravil izpit za atletskega sodnika. Med drugim sem bil kar 25 let vodja atletskih sodnikov na maratonih Treh src v Radencih, sodeloval pa sem tudi na raznih atletskih prireditvah, mitingih, krosih in uličnih tekih. Ne smem pozabiti tudi na številna športna tekmovanja osnovnih in srednjih šol v okviru interesnih programov športa otrok in mladine v Pomurju. Bil sem tudi med pobudniki za ustanovitev Združenja atletskih sodnikov, ki je zagledalo luč sveta leta 1996. Prej smo dlje delovali v okviru soboškega atletskega kluba, od katerega smo se odcepili in se uradno registrirali. Predsednik tega združenja sem bil 12 let. Skrbeli smo predvsem za večjo strokovnost in primerno opremljenost atletskih sodnikov, hkrati pa smo organizirali tudi številne strokovne oglede vrhunskih atletskih tekmovanj. Leta 2008 sem vodenje strokovnega združenja prepustil mlajšim."

Po končani športni poti je ostal zvest atletskim stezam

Za svoje delo ste v preteklosti prejeli tudi številna priznanja. Katera bi želeli še posebej poudariti? "Sem prejemnik srebrne plakete z zlatim znakom Atletske zveze Jugoslavije, saj sem bil dalj časa trener v državnih selekcijah Jugoslavije in Slovenije. Poleg tega sem častni član strokovnega odbora atletskih sodnikov Slovenije, Atletske zveze Slovenije, organizacijskega odbora maratona Treh src, društva Partizan M. Sobota. Poleg tega sem dobitnik plakete soboške športne zveze ter nagrade Mestne občine Murska Sobota za delo v športu. Še vedno pa sem aktiven na tekaških prireditvah, kot so Slovenija teče, šolska športna tekmovanja, Tek treh dežel, Veter v laseh, ulični teki, modelarska tekmovanja in triatloni."

Kot dolgoletni častilec in neposredni udeleženec atletske zgodbe pri nas ste tudi kot upokojenec pozorni na zdajšnja dogajanja v atletiki. "To drži! Odkar sem v pokoju, to je že približno 15 let, ne mine dan, da ne bi sledil razvoju atletike v Sloveniji in Pomurju ter različnim športnim prireditvam pri nas. Nekoč sem bil namreč tudi vodja raznih atletskih selekcij v nekdanji Jugoslaviji in Sloveniji, zato je zanimanje za atletiko še vedno zelo živo. Veseli me, da so številni uspehi pomurskih atletinj in atletov v zadnjem desetletju pripomogli tudi k povečanemu zanimanju za to športno panogo."

In kaj si najbolj želite na atletskem področju? "Najbolj si želim to, da bi tudi Murska Sobota nekoč dobila ustrezen atletski stadion s 400 metrov dolgo stezo, ki bi omogočala organizacijo velikih tekmovanj."