Berta Golob: Božično darilo je zame človek #intervju

"Otrok je čudež življenja. Rabindranath Tagore pravi, da je v njem moč rasti – v vsakem otroku, kaj šele v Kristusu. Tukaj je in rasel bo. Od dediščine njegovih staršev in pozneje od vsega okolja pa je odvisno, kaj bo z njim," pravi pisateljica in učiteljica Berta Golob.

Berta Golob je za svoje jaslice dolgo iskala pastirčka s knjigo, intelektualca. Našla ga je - na Brezjah.

1 / 8

Berta Golob je za svoje jaslice dolgo iskala pastirčka s knjigo, intelektualca. Našla ga je - na Brezjah. Foto: Matej Leskovšek

2 / 8

Foto: Matej Leskovšek

3 / 8

Foto: Matej Leskovšek

4 / 8

Foto: Matej Leskovšek

5 / 8

Foto: Matej Leskovšek

6 / 8

Foto: Matej Leskovšek

7 / 8

Foto: Matej Leskovšek

8 / 8

Foto: Matej Leskovšek

Berta Golob je svoje življenje posvetila otrokom in jeziku, predvsem maternemu. Študirala je slovenščino in srbohrvaščino, nato pa dolgo poučevala slovenščino in lektorirala. Njen opus obsega številna dela za otroke, objavljala je v otroških revijah in med drugim pisala scenarije za nekdaj priljubljeno televizijsko oddajo Radovedni Taček. Je tudi avtorica člankov s področja didaktike slovenskega jezika in književnosti, v zadnjem času pa piše zlasti versko prozo in poezijo.

Gospa Berta svojih osmih križev življenja ne kaže. Pravi, da jo delo ohranja iskrivo, veselo, vitalno. S fotografom naju je sprejela v svoji 90 let stari domači hiški v okolici Kranja, ki je prava hišica iz pravljice. Njeno notranjost krasijo nešteta darilca otrok, ki jih je Berta prejela v dolgih letih poučevanja. Pravi, da ničesar ne more vreči stran, saj bi s tem vrgla stran človeka.

Na hišnem pragu gosta že nekaj dni pred božičem sprejmejo jaslice, ob domačem ingverjevem čaju pa pogovor steče o božiču, otrocih, vzgoji …
Voščila bi vam tisto, kar doseže srce ... #video

[video: 61388 / ]

Prvo od vaših del nosi naslov Sovražim vas. Napisali ste ga že leta 1976. To je verjetno edini vaš naslov, ki ni lep, prijazen, pozitiven. Kako to?
To je knjiga s portreti mojih otrok iz poboljševalnice v Preddvoru, kjer sem učila 15 let. Izdala jo je takratna Partizanska knjiga. Prvi naslov je bil Dober ostani, dan. Takrat je bil urednik pokojni Karel Grabeljšek, ki je rekel, da pod tem naslovom knjige ne bodo izdali. Morda je preveč dišalo po krščanskem.

Naslov sem tako dala po neki drugi črtici Sovražim vas. Črtica govori o deklici, za katero sem pred nekaj leti izvedela, da je naredila samomor. Dekle nikoli ni spregovorilo, čeprav si jo spraševal.

Za šolsko glasilo je nekoč napisala nekakšno meditacijo, pesem. Nosila je naslov Sovražim vas. Imela je dvanajst vrstic. "Sovražim starše, ki so me rodili", sovražim to, sovražim ono, zadnje besede pa so bile: "Sovražim še hiše, ker so delo človeških rok." Še danes me strese.

Namesto dobrega naslova sem potem dala grd naslov. Ta je ostal.

"Zdaj si postavljam jaslice na hišni prag. In to že pred božičem. Tega nekoč nismo delali. Če bi to videl kdo iz mojih otroških let, bi se verjetno zgražal, češ da so jaslice za sveti večer. Meni pa to preprosto pomeni nekaj prijaznega. Morda je smešno, otročje." "Zdaj si postavljam jaslice na hišni prag. In to že pred božičem. Tega nekoč nismo delali. Če bi to videl kdo iz mojih otroških let, bi se verjetno zgražal, češ da so jaslice za sveti večer. Meni pa to preprosto pomeni nekaj prijaznega. Morda je smešno, otročje." Foto: Matej Leskovšek

Kako pišete besedo božič – z veliko ali malo začetnico?
Po pravopisu se seveda piše z malo začetnico, jaz pa malo ločujem. Odvisno od sobesedila. S tega vidika lahko tudi besedo streha ali katerokoli drugo pišeš z veliko, če jo umestiš v tak položaj. Sicer se držim pravila, da se imena praznikov piše z malo začetnico.

Kako se spominjate svojih prvih božičnih praznovanj?
To so bila otroška praznovanja, verjetno so bila povsod po podeželju enaka. Najbolj se spominjam mahu, ne toliko jaslic in božiča samega. Praznovanje se je začelo z mahom, saj je bilo treba iti ponj že pred novembrom, ker je včasih sneg zapadel že zelo zgodaj.

Takrat so bile maše že ob šestih zjutraj. Spominjam se, da so vaške mame že prej pomolzle in šle pol ure peš k zornicam. Teden pred božičem je bilo treba vse poribati ali "počediti", kot se je reklo, speči potico. Kako lepo je dišalo! A tiste potice niso bile take kot zdaj, ko je nadeva več kot testa. Zraven smo pili vroče mleko. Okusno je bilo!

"Vse je razsuto, sama dirka. Res ne vem, kako se zdaj dobi mir v družino." "Vse je razsuto, sama dirka. Res ne vem, kako se zdaj dobi mir v družino." Foto: Matej Leskovšek Na sveti večer smo v kotu naredili jaslice. Peč je bila topla. Postajali smo zaspani, ko smo čakali polnočnico. Pa sneg, mraz, lepe zvezde. Spomnim se, kako so bili zjutraj otroci zaspani, saj je bil delovni dan.

Sicer pa ni bilo nič posebej poudarjenega, kot se zdaj poudarja božič in veliko noč. Zdi se, da je zdaj treba ljudem več govoriti. Gospod (duhovnik, op. p.) je resno povedal s prižnice, da je padalo dol na ljudi, vedelo se je, da je cerkveni prostor posvečen. Danes so te moderne cerkve dvoranske cerkve. Sam se moraš zavedati, da si stopil v sveti prostor.

Za božič torej ni bilo nič zelo posebnega, lepega pa.

V kakšnem smislu lepega?
Zelo drugače je bilo, kot so bili drugi dnevi. Nekaj je leglo na vse. Neoprijemljivo je. Drugače, lepše, milejše, bolj umirjeno. Tu ni besed, besedišča zmanjka. Danes tega ni več, ker je vse razsuto, sama dirka. Res ne vem, kako se zdaj dobi mir v družino.

Kako pa danes praznujete?
Zdaj si postavljam jaslice na hišni prag. In to že pred božičem. Tega nekoč nismo delali. Če bi to videl kdo iz mojih otroških let, bi se verjetno zgražal, češ da so jaslice za sveti večer. Meni pa to preprosto pomeni nekaj prijaznega. Morda je smešno, otročje (smeh, op. p.).

Gospa Berta se je priučila tudi računalniških veščin. Danes bi brez računalnika težko shajala, pravi. Gospa Berta se je priučila tudi računalniških veščin. Danes bi brez računalnika težko shajala, pravi. Foto: Matej Leskovšek

Večino svojega življenja ste preživeli med otroki. Mora vzgojitelj postati otrok, ko je med njimi, ali mora biti tudi med njimi odrasel, voditelj?
Mislim, da mora nekaj otroškega, ne otročjega, po naravi imeti v sebi. To se spaja. Meni je, hvala Bogu, šlo. Ne verjamem, da se tega lahko priučiš. Jaz v šoli nisem mogla shajati s tistim, kar sem se učila pri pedagogiki. Ni šlo.

Od kod ste torej črpali? Iz svojega otroštva?
Ne vem, iz sebe, taka sem zrasla v domačem okolju, ki je bilo čisto naravno. Začela sem učiti po pravilih, kot so me naučili – kam se postaviti, vedno priti nasmejan, vse lepe besede iz pedagogike. To je vse prav. A če je vse to narejeno … Upam, da je od mene vse to odpadlo že tretji dan, ne šele sedmi.

Ko je bilo kaj narobe, sem stopila v razred in zarjovela. Vsi so ostrmeli, potem pa je bilo vse v redu.

"Vse deluje, če si naraven, če nisi 'žleht', če nimaš koga 'na piki'." "Vse deluje, če si naraven, če nisi 'žleht', če nimaš koga 'na piki'." Foto: Matej Leskovšek Zdite se zelo mili. Res znate zarjoveti?
Zelo, zelo, zelo!

Tako pridigo sem jim držala! Brigali so me prilastki, saj jih nihče ne bo potreboval! Sem jim pa poskušala izbiti iz glave, da bi se delali norca iz življenja in svojih staršev.

Takrat je delovalo, danes ne bi. Če danes stopim v razred, grem lahko samo ven.

Za božič se spominjamo rojstva prav posebnega otroka. Kakšno mesto ima ta otrok v vašem življenju?
Otrok je čudež življenja. Rabindranath Tagore pravi, da je v njem moč rasti – v vsakem otroku, kaj šele v Kristusu. Tukaj je in rasel bo. Od dediščine njegovih staršev in pozneje od vsega okolja pa je odvisno, kaj bo z njim. In če sem jaz v stiku z njim, je odvisno tudi od mene.

To je osnovno načelo. Potem pa gre, kakor gre. Ne vem, ali moreš kot mama, oče, brat, sosed itd., čisto v vsem popolnoma pozitivno vplivati na otroka. Prepričana sem, da mu delaš tudi kakšne krivice. A mora jih doživeti. Zakaj jih ne bi doživel?

Čisto nič mi ni nerodno, če sem te svoje otroke zmerjala ali jim izrekala hude besede. Pazila sem le, da sem, čeprav je nekdo bil glavni krivec, vse posplošila, da je letelo na vse.

"Če si kakorkoli v stiku s človekom, ga nujno tudi raniš. On pa tebe." "Če si kakorkoli v stiku s človekom, ga nujno tudi raniš. On pa tebe." Foto: Matej Leskovšek

Zakaj?
Ker ima vsak v sebi lahko kaj, kar bi moral odstraniti. Z menoj vred. Nikoli se nisem imela za vseznalko.

Če si kakorkoli v stiku s človekom, ga nujno tudi raniš. On pa tebe. Tolažim se samo s tem, da če je neka stvar sočloveku narejena namenoma, s hudo mislijo, to ni dobro. Če je nenamerna, pa pozneje, ko človek pridobiva svoje izkušnje, uplahne, ne boli več.

Kako ste kot učiteljica in vzgojiteljica otrok krmarili med pravičnostjo in usmiljenjem?
To je težka reč. Če ostanem pri sebi … Kar je meni žal ali kar me boli, skrbi, je to, da sem bila pri svojem poklicnem delu dosledno pravična – pravičnost nad vse! – in premalo usmiljena.

"Moji kolegi z otroki v poboljševalnici niso mogli shajati, jaz pa brez težav. Zakaj? Ker sem jim pustila, da so govorili tudi oni. Kaj vse so mi povedali!" "Moji kolegi z otroki v poboljševalnici niso mogli shajati, jaz pa brez težav. Zakaj? Ker sem jim pustila, da so govorili tudi oni. Kaj vse so mi povedali!" Foto: Matej Leskovšek Kako bi torej moralo biti?
Bolj bi morala poznati ozadje otrok. Morda sem koga pretrdo "privijala", ker nisem vedela, kaj je za njim. To me žre. Toda kako izvedeti vse o vseh? Težko je po človeški plati najti mero med pravičnostjo in usmiljenjem, je pa absolutno v božji pristojnosti, da lahko uredi tako, da je pravično in usmiljeno hkrati.

Morda nisem bila dovolj usmiljena, a tolaži me to, da namenoma nisem delala krivic. Zase ne morem meriti. Samo upam si upati.

Ko je bilo letos leto usmiljenja, sem vsak dan neskončnokrat slišala o tem usmiljenju, da mi je šlo že na jetra. Tega ne mislim čisto zares, ampak … Da, Bog je usmiljen. To vem od nekdaj in že v Stari zavezi to piše. Ne smemo pa se obešati na usmiljenje. "Ah, saj Bog je usmiljen, jaz pa lahko počnem neumnosti." Ne, ne, včasih rečem, tudi ko se z Bogom prepiram: "Veš, kaj, Oče Nebeški, kar 'kresni' me malo. Tudi to pomaga." Ko vsi preroki v Stari zavezi niso nič pomagali, je bila potrebna palica.

Kaj v ta svet danes prinaša novorojeno dete Jezus?
To detece prinaša mir, ljubezen, lepoto, odpuščanje, usmiljenje, vse dobro.

"Božič se mora potegniti čez tvoje življenje, čez vse leto. Najboljša jed, potica, kadilo za samo en večer, to ni dovolj." "Božič se mora potegniti čez tvoje življenje, čez vse leto. Najboljša jed, potica, kadilo za samo en večer, to ni dovolj." Foto: Matej Leskovšek

Znamo to razumeti, sprejeti?
Ne vem, ali znamo. Da znaš razumeti, se moraš umiriti in o tem premišljevati. Krasno je, da je vsa Ljubljana razsvetljena, povsod gorijo lučke. A samo lučke ne bodo pomagale, če moje misli ni zraven, če ni moje želje za vse moje domače, bližnje, daljne in ves svet.

Kupujete božična darila?
Še nikoli ga nisem kupila. Kakšnega sem dala in ga še dam, a ga ne kupim. Biti mora nekaj mojega, kar sama naredim, skuham, spečem, posušim svojo vrtno zelenjavo, dam v lepo škatlico.

A taka darila ljudje od vas verjetno dobivajo vse leto.
Dobivajo, da. A darilo zame ni nujno. Darilo je zame človek. Ali številne voščilnice, ki pridejo na moj naslov – pa ne le tiste, ki pridejo prek poštarjevih rok. Tudi tiste po telefonu ali e-pošti. To je zame enakovredno. Elektronskega sporočila sem enako vesela kot voščilnice, ker vem, od koga prihaja.

Sorodne vsebine

Komentarji

11
  • slov1ec / 25.12.2016. ob 09:43

    Korektno napisano. Glede zaspanosti v šoli, pa lahko povem, da smo imeli otroci v šoli pravo srečo, ker je bila naša učiteljica izjemno razumevajoča - na vasi smo praktično vsi otroci bili pri polnočnici - in nas je preprosto prvo šolsko uro pustila dremati ali spati. Tudi ravnatelj je vedel za to in - zamižal. Meni in moji šolski generaciji toliko lepši spomini na sicer težko otroštvo.

  • krucifix / 25.12.2016. ob 11:00

    Meni pa je ostal najbolj v spominu Božič v internatu. Vzgojiteljica zlepa ni dovolila, da bi gledali televizijo pozno zvečer. Na božični večer pa je to dovolila, ob 23. uri pa zaklenila vhodna vrata misleč, da ne bomo mogli iti k polnočnici. Pa smo se povezali s snažilko, ki je tudi stanovala v internatu in skupaj z njo odšli iz stavbe k polnočnici. Bilo je nepozabno.

  • Marjanp7 / 25.12.2016. ob 21:04

    Članek korektno napisan.Dodal bi pa,samo,da gledate v preteklost.Kaj pa danes?Za pohlep marsikateri zaposleni dela skoraj vse dni v letu neglede na praznik.Pa naj bo Božič,Novo leto,toliko o opevani demokraciji.Pa nisem ne levi ne desni,da ne bo pomote.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano