Petek, 20. 1. 2017, 15.22
6 let, 6 mesecev
Begunci pred parlamentom: "Zelo sem žalosten. Del družine je v Siriji, sin v Turčiji, jaz sem v Sloveniji"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,40
22
Pred državnim zborom je danes potekal protest proti predlagani noveli zakona o tujcih. "Sem Ahmed. Star sem 45 let in sem iz Sirije. V Sloveniji sem 11 mesecev," v slovenščini pravi sirski trgovec, ki je že več kot leto in pol ločen od svoje družine. V azilnem domu na Kotnikovi v Ljubljani čaka na odločitev Evropskega sodišča.
Na koncu pogovora, ki je potekal dan pred protestom, se Ahmed zjoka, pravi, da ponoči skoraj nič ne spi. Le po nekaj ur, saj neprestano premišljuje, kako je z njegovo družino, kako bo z njegovim primerom, pridobitvijo azila, ki bi mu na podlagi pravnega načela o združevanju družine omogočil združitev z najbližjimi. Žena in štiri hčerke so v Damasku, 22-letni sin pa se prebija v Turčiji, žalostno pripoveduje.
Skrbi ga, pogreša družino, težko mu je. "Zelo sem žalosten. Del družine je v Siriji, sin v Turčiji, jaz sem v Sloveniji. Težko je. Zakaj je tako? Tudi jaz imam dušo, srce. Želim si le živeti kot drugi ljudje," pripoveduje. Ob tem odpre še vprašanje stigmatizacije in nestrpnosti, saj je kot musliman v določenih političnih dojemanjih nekaterih ljudi takoj označen za problem in nevarnost.
V znak protesta proti predlaganim spremembam Zakona o tujcih se je danes več ljudi zbralo pred državnim zborom in bralo begunske zgodbe iz Slovenije in drugod. Ob najavi dogodka so v Amnesty International Slovenije zapisali, da želijo "poslankam in poslancem, pa tudi širši javnosti, sporočiti, komu bo Slovenija s sprejemom zakona odrekla pomoč".
Negotovost, ki povzroča še večjo stisko
Ahmedov primer je na Evropskem sodišču. Bil je namreč del koridorja, ki so ga države lani vzpostavile na balkanski poti, njegovo prošnjo za azil je Slovenija zavrnila in ga skuša vrniti na Hrvaško. Tako je njegova situacija še dodatno prežeta z negotovostjo, ki trgovca iz Sirije spravlja v še večjo psihološko, pa tudi zdravstveno stisko.
Pred državnim zborom so svoje zgodbe brali tudi begunci iz Slovenije.
Glede na to, da je v njegovi državi vojna, ki mu je do tal uničila tudi fizični dom in delovni prostor, si želi ostati v Sloveniji. Da je tu lepo, je povedal v slovenščini. Ob tem dodaja: "V Siriji sem bil bogataš, tu sem revež. A ni treba, da sem bogat. Vse, kar si močno želim, je, da bi lahko tu v miru živel skupaj z družino. Četudi samo v eni sobi. Želim si živeti človeku primerno."
Po odhodu iz vojne nove negotovosti
Ahmedova zgodba je ena od številnih begunskih zgodb, ki so zaradi vojne ali drugih oblik preganjanja oz. drugih ogrožajočih življenjskih okoliščin morali oditi od doma. Od tam zaradi nevarnosti in drage poti, za katero morajo največkrat plačati tihotapcem, neredko niso odšli s celotno družino.
Po odhodu iz vojne se z novo negotovo situacijo v čakanju na ureditev mednarodne zaščite begunci oz. prosilci za azil srečujejo v državah gostiteljicah. Ob napovedanih spremembah dopolnitve in spremembe zakona o tujcih v Sloveniji pa bi se ob morebitnem sprejetju lahko soočali s prepovedjo vstopa v našo državo in odvzemom pravice do mednarodne zaščite.
Slovenija odreka pomoč beguncem?
Kot opozorilo in kritiko, na kar so nevladne organizacije in številni pravniki od seznanitve javnosti s spremembami zakona o tujcih že večkrat opozorili, so pri Amnesty International Slovenije danes pred državnim zborom organizirali tudi branje begunskih pričevanj. Ahmedovo je eno izmed teh, ki jih je bilo danes mogoče slišati na Trgu republike, kjer so na protestu proti noveli zakona o tujcih brali begunske zgodbe iz Slovenije in tudi od drugod.
"Vlada je v državni zbor v sprejem poslala spremembe zakona o tujcih, ki krši mednarodno pravo in slovensko ustavo. Predlagane spremembe zakonodaje bi omogočile oblastem, da neposredno odreče vstop osebam, ki bi prispele na mejo, ali pa jih po vstopu privedejo nazaj do meje in napotijo v državo, iz katere so vstopili. Ti ukrepi ne zagotavljajo ustreznih postopkov zaščite pravic beguncev in migrantov in bi veljali tudi za ljudi, ki bi izrazili namero, da zaprosijo za mednarodno zaščito," so v kritiko zakona zapisali v Amnesty International Slovenije.
Slovenija bi s sprejemom novele zakona beguncem odrekla pomoč
Z branjem begunskih zgodb želi organizacija, ki se zavzema za človekove pravice, "poslankam in poslancem, pa tudi širši javnosti, sporočiti, komu bo Slovenija s sprejemom zakona odrekla pomoč". Ob že omenjenih kritikah novele zakona iz Slovenije kot tudi iz Evrope so se z izjavo odzvali tudi poslanci Združene evropske levice v evropskem parlamentu, ki Slovenijo poziva, naj spoštuje mednarodno pravo in obveznosti.
Ob predlaganem zakonu se je s pismom, kot poroča STA, na predsednika vlade Mira Cerarja in predsednika DZ Milana Brgleza obrnilo tudi nekaj izobražencev, ki so zapisali, da je sprevračanje domnevnih prihodnjih groženj beguncem sprevrženost brez primere, tako pa kritično podrčtali vzpostavljanje varnostnega vidika, namesto varovalnega. Zahtevajo "boljšo, pogumnejšo in proaktivno begunsko politiko in z njo utrjevanje demokratičnih in humanih vrednot".
"Vlada je v državni zbor v sprejem poslala spremembe zakona o tujcih, ki krši mednarodno pravo in slovensko ustavo," je ob predlogu novega zakona opozoril Amnesty International Slovenije, na kar pa opozarjajo tudi druge nevladne organizacije, pravni strokovnjaki, tudi Evropa in drugi.
Begunska pričevanja
15-letni otrok, Sirija
15-letni otrok iz Sirije je Amnesty International 6. avgusta 2016 v Kelebiji povedal:
"Zdi se mi, da bo vse, na kar bomo naleteli v Evropi, le še težje. Na koncu nas nihče noče. Zato si želim, da ne bi bil tu. Želim si, da ne bi bil tam, kjer nas ljudje nočejo."
Nizar, Sirija
Nizar, prebivalec Alepa, je Amnesty International povedal:
"Bojim se, da bo napad še bolj krvav od prejšnjega. Nikamor se ne moremo skriti. Bombe, ki jih uporabljajo Rusija in režim, podrejo celotna poslopja, s kletjo vred."
Kurdinja iz kraja Qamisli v Siriji
R., Kurdinja iz kraja Qamisli v Siriji, ki je skupaj s svojim možem in štirimi otroki ter svojo mlajšo nečakinjo na poti že sedem mesecev, je povedala Amnesty International.
"Zbežali smo pred smrtjo, če ne vidiš na lastne oči, si ne moreš predstavljati teh grozot. Smrt, strah, eksplozije, klanje, zato smo morali oditi. Toda pot je zelo dolga. Vsak dan umremo tisočkrat. [Moji otroci] me sprašujejo 'Zakaj si nas pripeljala sem, kam nas pelješ, kaj se dogaja?'. To je zelo težko zame kot mamo. Za otroke sva želela le normalno življenje, da bi lahko spali brez strahu. Želimo si samo varnosti in želimo si človečnosti."
Ibrahim, Sirija
Ibrahim (kar ni njegovo resnično ime), politični aktivist, ki ga je aprila 2015 v Alepu ugrabila oborožena skupina Jabhat Al Nusra, je Amnesty International povedal, da so ga v treh dneh pripora neprestano mučili. Verjame, da so ga ugrabili zaradi organiziranja miroljubnih protestov v podporo vstaje 2011.
Pričal je:
"Odpeljali so me v mučilnico. Prisilili so me v položaj 'shabeh', kar pomeni, da so me za zapestja obesili pod strop, tako da so moja stopala visela v zraku. Nato so me po vsem telesu začeli tepsti s kabli … Potem so uporabili tehniko 'dulab' [to pomeni guma]. Prepognili so mi telo in me prisilili v notranjost gume ter me nato začeli pretepati z lesenimi palicami.
Pozneje so ga izpustili, odvrgli ob rob ceste.
Prebivalec Homsa, Sirija
"Rojen sem bil v mestu Homs in tam sem želel preživeti vse svoje življenje. Žal mi je to preprečila strahotna vojna in nisem imel druge izbire, kot da pobegnem ... Zaradi prihodnosti naših otrok smo morali tvegati."
Shirin, Afganistan
Afganistanska novinarka Shirin je povedala, da jo je nekoč ustrelil taliban. Čeprav je zbežala iz svoje države v iskanju varnosti, še naprej živi v stalnem strahu v slabih razmerah v grškem begunskem centru.
"Z nami ravnajo kot živalmi. Raje bi bila še enkrat ustreljena, kot da moram prenašati te razmere," je povedala Amnesty International v taborišču Kara Tepe na otoku Lesbos.
Shirin je ena izmed številnih žensk, ki so zbežale pred trpljenjem in preganjanjem, a so se zatem žal morale soočiti s spolnim nadlegovanjem in nasiljem v centrih na grških otokih.
Pred 18 meseci so talibani streljali na Shirinin avto. Najprej je zbežala v Kabul, kjer je našla drugo službo kot novinarka, a tokrat za kamero.
"Za novinarko je v Afganistanu zelo nevarno," je povedala.
Še naprej so ji grozili po telefonu in sčasoma je bilo to zanjo preprosto preveč, zato se je odločila oditi v Evropo.
"A tudi tu se ne počutim varno. Prestrašena sem, nikoli ne zapustim svoje sobe ponoči." Kot je še povedala, veliko njenih prijateljic pravi, da so žrtve verbalnega in spolnega nadlegovanja na Lesbosu.
Njena "soba" je zabojnik, v katerem mora velikokrat po več deset žensk spati na trdih tleh.
Noor, Afganistan
Z Noor, 27-letno Afganistanko, se je Amnesty pogovarjala v Horgošu na srbsko-madžarski meji.
"Pot je bila težka, še posebej za mojega otroka. Vsak dan sem morala gledati njen strah, ji brisati solze. Življenje je za nas postalo zelo težko … Bilo je prenevarno, da bi ostali doma. Morali smo oditi, nismo imeli izbire.
Moje sanje so, da vidim hčerko srečno. Da jo gledam, kako gre v šolo, se uči in je končno na varnem."
Mohad, Somalija
"Grozili so mi vojaki lokalne milice in moral sem zapustiti Somalijo. Nisem imel druge izbire, kot da za seboj pustim družino. Otroci so bili premajhni, da bi zdržali nevarno pot v neznano, žena pa je bila noseča. Ženi sem med slovesom obljubil: 'Našel nam bom varno zatočišče in tebe ter otroke slej ali prej pripeljal tja.'"
22