Abdel Touhami, prvi Tuareg v Sloveniji

Abdel Touhami je pripadnik Tuaregov, afriškega ljudstva, ki je razseljeno na območju severne Afrike in poseljujejo ozemlje, kamor bi lahko prezrcalili kar 440 Slovenij. Poročen je s Slovenko, Miro Delavec Touhami, humanitarno delavko, učiteljico slovenskega jezika z dvojnim doktoratom, ki smo jo podrobneje že predstavili v rubriki Junaki za jutri, s katero sta se spoznala leta 2007 med enim njenih obiskov tega območja. Zakonca Touhami s sinom Aminom (Amin v prevodu iz tamaška, jezika Tuaregov, pomeni nekdo, ki je iskren, odkritosrčen, čist v duši) zadnja leta živita v Nemčiji, kjer Mira otroke slovenskih izseljencev poučuje slovenski jezik in slovensko kulturo. Z Abdelom smo se srečali med družinskim obiskom Slovenije, v katerega so skrčili tudi nekaj predavanj po Sloveniji, na katerih z ženo širita informacije o življenju tuareških nomadov in zbirata sredstva za tamkajšnje otroke.

Abdel, kako vas sprejemajo ljudje v Sloveniji in kako v Nemčiji, kjer živite zadnja leta? V Sloveniji me sprejemajo bolj toplo kot pa v Nemčiji. Verjetno tudi zaradi tega, ker sem poročen s Slovenko, medtem ko v Nemčiji tudi nimam veliko stikov z Nemci, saj žena sodeluje s Slovenci, poleg tega študiram in sem odgovoren oče. Slovenija je tudi manjša in sem tako z ljudmi lažje navezal stik, medtem ko je Nemčija zelo velika in raznolika.

Na predavanju ste pokazali, da obvladate tudi slovenski jezik, tudi pozdravite v slovenščini, naročite kavo, prosite za račun. Kdo je vaš učitelj slovenskega jezika? Moja žena, seveda (smeh).

Na intervju ste prišli v povsem zahodnjaški opravi, kako to? Na predavanju ste nosili tradicionalna oblačila in mislila sem, da je to del vaše vsakdanje garderobe. Tuaregi smo zaradi oblačil, ki so indigo barve, pogosto imenovani modri ljudje. Moški nosimo različne bazane (to so hlače v kombinaciji s srajco in posebnim pregrinjalom) ter uporabljamo pokrivalo šaš. Ta nas ščiti pred soncem in peskom ter je lahko dolg tudi do 14 metrov. Hkrati nam služi tudi kot pokrivalo, s čimer smo zakriti pred ženskami, saj je to naš način, kako jim izkažemo spoštovanje. Odkar sem prišel v Evropo, se oblačim tako kot ljudje tukaj, ker spoštujem tradicijo in način življenja tukajšnjih ljudi, poleg tega pa se ne maram izpostavljati.

Dotakniva se Slovenije. Kakšna se vam je zdela, ko ste jo prvič videli? Kot da sem prišel v drug svet. Tukaj je vse zeleno, gozdovi, s snegom posejane gore, velike reke in potoki ter morje. Voda je povsod na dosegu in jo je veliko. Zemlja je rodovitna in nudi možnost, da si lahko človek s pridnim delom pridela hrano. Tako si mi Tuaregi predstavljamo raj na zemlji, saj vsega tega nimamo.

Kako težko vam je bilo zapustiti Afriko? Vaša žena je na predavanju povedala, da Tuaregi neradi zapuščajo svoj dom. Težko, ampak se mi je zdelo, da je to moja dolžnost.

Zakaj? Mnogi mediji v zahodnem svetu predstavljajo Tuarege na neustrezen način, saj nimajo pravih in ustreznih virov informacij. Poleg tega mnogi naše kulture sploh ne poznajo. Moja želja je seznaniti ljudi s tuareško kulturo, težkim načinom življenja in problemi v puščavi.

Naš osnovni način življenja ostaja že stoletja enak, saj živimo s srcem in dušo z našo puščavo. Ker pa se svet, zlasti zadnja leta, spreminja zelo hitro, smo se srečali s tem, da nam znanje, ki smo ga prejemali iz roda v rod, ne zadostuje več in večina nima možnosti za šolanje. Naša zemlja je pregosto izkoriščana, od tega pa sami nimamo nobene koristi. Želimo si samo, da bi imeli naši otroci možnost šolanja, da bi imeli bolnišnice, da bi naše ženske lahko uporabljale na primer pralne stroje in se ne mučile s pranjem z rokami, da bi lahko rodile v porodnišnici in ne sredi puščave, kjer mnoge zaradi težkih porodov tudi umrejo ali pa umrejo dojenčki. Ostajamo brez svojih osnovnih pravic, naša identiteta se izgublja.

Počasi izumira tudi vaš jezik, tamašek, za katerega verjamete, da se prenaša tudi prek maternega mleka, otroci se v šolah učijo arabščine, prednost dobiva tudi francoski jezik, jezik kolonizatorjev. Ga vi še vedno govorite? Da, prav tako tudi moja žena, učim pa tudi najinega sina. Tamašek danes govori še približno šest milijonov ljudi in res počasi izumira. Imamo pa tudi svojo pisavo, tifinar, ki je ena izmed najstarejše ohranjenih pisav na svetu.

Kakšno je življenje v puščavi? Za osebo, ki pozna in čuti puščavo, je življenje zelo preprosto. Je pa zelo težko za ljudi, ki ne vedo, kaj dejansko pomeni sama puščava. Puščavo vidim kot dušo brez telesa. Želim si, da bi se ji vrnilo dostojanstvo, da ne bi bila njena rudna bogastva izkoriščena in bi jedrski odpadki ležali kjerkoli. Tuaregi si želimo ohraniti lepo naravo tudi našim potomcem, a žal stvari že dolgo niso več v naših rokah.

Večina Evropejcev si verjetno težko predstavlja življenje brez vode, ali pa jo je treba nositi z rokami deset kilometrov daleč ali še dlje, da nimajo hiše, ampak živijo v šotoru, da hodijo peš in nimajo avtomobila, da internet, televizija, telefoni in računalniki ne obstajajo.

Tuaregi večere preživimo ob ognju in ne v kavarnah, klubih, kinih, restavracijah, ker jih nimamo. Prav tako v puščavi ni knjižnic, kjer bi si lahko izposodili knjige in jih brali, otroci nimajo igrač, s katerimi bi se igrali, ženske vse delajo ročno – ni mešalnikov, sesalcev, likalnikov. Kljub temu pa imamo nekaj, česar v Evropi ni, in to sta notranji mir in čas za sočloveka.

Kaj ste sicer počeli v Afriki? Delal sem kot turistični vodnik.

In kaj počnete v Nemčiji? Študiram in v času, ko je žena v službi, skrbim za najinega sina.

Ste kdaj razmišljali, da bi se z družino vrnili v Afriko? Je ta možnost sploh realna? Sem vedno realist in zame je čas najboljši odgovor. Če stvari pustimo času in se prepustimo toku življenja, vse odločitve pridejo v pravem trenutku.

Na predavanju ste povedali, da pred prihodom v Evropo niste poznali modernih komunikacijskih orodij, da v puščavi ni tabličnih računalnikov, mobitelov, televizorjev in da so vaše glave prazne, zato se toliko hitreje naučite vsega, kar je novo. Da, res je. Z internetom sem se prvič srečal leta 2009, ko sem želel z Miro poklepetati prek Skypa. To je bila edina možnost oziroma najhitrejši način najine komunikacije. Zato sem seveda moral iz puščave priti v mesto, kjer so internet sploh imeli.

Kako danes komunicirate s sorodniki? Prav tako prek Skypa.

Kako dojemate Slovenijo od daleč? Opažam, da številne zelo pomembne stvari, ki so nujne za prihodnost Slovenije, bežijo mimo.

Na primer? Slovenija se mi zdi v marsičem edinstvena. Všeč mi je, kako ste znali skozi stoletja ohraniti svoj jezik, svojo kulturno in naravno dediščino. To je potrebno nujno prenašati na nove generacije. Mislim pa, da bi se Slovenci morali bolj povezovati med seboj, več spodbujati lastno gospodarstvo. Bolj bi se moralo pomagati domačim ljudem (na primer kmetom, obrtnikom) in ohraniti delovna mesta.

Če bi se lahko združili in bi bili bolj enotni v vseh segmentih družbe, bi bilo bolje poskrbljeno tudi za prihodnost naših otrok, saj naš čas teče prehitro mimo. Verjamem, da so otroci naša prihodnost in zanje se boriva. Za vse otroke, tudi slovenske in tudi tiste v Afriki.

Kakšno je sicer življenje tuareških otrok? Kakšna je njihova perspektiva? Tuareški otroci tekajo bosi, ne obiskujejo pouka, ker šol nimajo, pazijo na koze in ovce. S seboj imajo samo malo vode in kos kruha, sladkarij ne poznajo. S čredami na dan prehodijo več kot 30 kilometrov, odvisno, kje je kaj hrane za živali.

Vedo vse o puščavi, znajo se orientirati, pomagajo številnim beguncem, ki se v puščavi zgubijo na poti. Vsaj večer se vrnejo s čredo domov in potem pomolzejo koze. Njihova prihodnost je zelo težka, saj nimajo možnosti izobraževanja, čeprav bi si želeli, prikrajšani so za marsikaj, predvsem za hrano, saj so velikokrat tudi lačni in nimajo zdravil ter bolnišnic, čeprav so mnogi zelo bolni, številni ne dočakajo niti tretjega leta starosti ali pa umrejo takoj po rojstvu.

Kaj pa vloga žensk? Tudi ta se razlikuje od vloge žensk za zahodu. V svetu Tuaregov so ženske najpomembnejše, so srce tuareške družbe. Ženska skrbi za vzgojo otrok in dom. Izdeluje različne izdelke iz kamelje kože, ki jih potem moški nesejo prodat v mesta. S tem lahko zaslužijo za sol in olje, kaj več ni mogoče. So zelo skrbne in si med seboj pomagajo. Ker ni bolnišnic, mnoge po porodih umirajo, saj ni ustrezne zdravstvene oskrbe. Njihovo življenje je od jutra do večera posvečeno trdemu ročnemu delu.

Imate pa tudi svoje mnenje oziroma svoj pogled na smrt. Tuaregi smrti ne dojemamo kot nekaj žalostnega, za nas je smrt del življenja. Nimamo pogrebnih obredov in ceremonij. Ne prižigamo sveč in ne jokamo, saj verjamemo, da duše pokojnika s solzami zadržujemo na tem svetu. Ko sem bil star 11 let in mi je umrl moj dedek, mi je mama rekla, da ne smem jokati, saj to ni dobro za njegovo dušo. S solzami njegovo dušo zadržuješ na tem svetu, ne spustiš je v posmrtno življenje. Sicer pa ne vemo, kaj nas čaka po smrti, verjamemo samo v mir naše duše.

Kakšno je vaše sporočilo Slovencem ali Zahodnjakom na splošno? Slovencem bi rad sporočil, da bodite ponosni in hvaležni za čudovito naravo, ki vas obdaja, da jo čuvajte in njene dobrine, saj mnogi ljudje drugje po svetu tega nimajo, pa bi si želeli. Imejte se radi in bodi strpni drug do drugega.