Bili so časi, ko je želela violino zažgati, zdaj jo poučuje v Angoli #video

Maruša s svojima učenkama.

Maruša s svojima učenkama. Foto: Osebni arhiv

Maruša Makovec, ki že dobro leto v Angoli poučuje violino in violo, o čarih te dežele, njeni svojevrstnosti in družbi različnih živali.

Prvo spogledovanje Maruše Makovec z Angolo, državo na jugozahodu Afrike, se je začelo pred tremi leti, ko je tja odpotovala prek avstrijske prostovoljske organizacije. Vrnila se je prvič in še drugič. Razvilo se je prijateljstvo, ki je preraslo v zaljubljenost in ljubezen. Tako resno, da 23-letnica angolskega življenja ni mogla potisniti skozi vrata svojih misli niti, ko se je vrnila domov. Študij je nekoliko obtičal in odločila se je za bistveno podaljšan izlet v Afriko. Tja se je odpravila kot prostovoljka.

Glasbeno ustvarjanje in nastopanje otrokom veliko pomenita. Glasbeno ustvarjanje in nastopanje otrokom veliko pomenita. Foto: Osebni arhiv Glasbeno strast našla v orkestru

V mestecu Calulo, ki je približno pet ur vožnje oddaljeno od prestolnice Luande, zdaj dobro leto deluje v posebnem orkestru za mlade. Poučuje violino in violo, včasih poprime tudi za čelo.

"Glasba je bila moja strast, čeprav ne vedno. Bili so tudi trenutki, ko sem želela violino zažgati.

Nisem želela nastopati, izogibala sem se vsem obveznostim na tem področju. Prva tri leta nižje glasbene šole sem bila  pridna, naslednja tri pa me je mama morala siliti, naj stvar končam, če sem jo že začela.

Na neki točki sem začela pogrešati orkestrsko igranje. Začela sem sodelovati z različnimi orkestri in dobila ogromno zagona. To je druščina, skupno igranje in cilj. Nikoli se nisem trudila biti najboljša, našla pa sem ogromno veselja," predzgodbo pripoveduje mladenka iz okolice Ajdovščine, ki jo tako kot preostale učitelje, učenci kličejo profesorica.

Maestro, prosim:

[video: 61414 / ]


Orkester, v katerem nastopa okrog 70 otrok, v celotni glasbeni šoli pa talente razvija 150 oseb, je socialni projekt, ki je namenjen otrokom z ulic. Takšnim, ki jim starši ne morejo omogočiti glasbene izobrazbe ali pa jih sploh nimajo, živijo pri sorodnikih, se z njimi nihče ne ukvarja. Glasbeno izobraževanje je brezplačno, mecen orkestra pa je guverner mesta.

Z učenci profesorji kdaj preživljajo tudi prosti čas. Z učenci profesorji kdaj preživljajo tudi prosti čas. Foto: Osebni arhiv Lačni pozornosti

Podobnih projektov je še več, saj je razbitih družin in osamljenih otrok v Angoli zelo veliko. Moški imajo veliko otrok z različnimi partnerkami, nekateri tudi po 20. Govori se, da naj bi imel nekdo v mestu celo 75 otrok.

"Otrokom manjka pozornosti, šolski sistem ni dober, smisel za izobraževanje še ni razvit. V našem mestu, ki ima 20 tisoč prebivalcev, sta le dve srednji šoli. Družina je res temeljna celica družbe. In če ni močna, potem je tudi družba vprašljiva. Če otroci starševske pozornosti ne doživijo doma, jo bodo iskali v šoli. Mi dejansko občasno odigramo vlogo staršev, po potrebi in presoji učencem tudi kaj kupimo, k nam pridejo tudi ob nedeljah," razlaga Maruša, ki se je morala privaditi in se še privaja na svojevrsten afriški red in "red".

"V Afriki ni toplo le podnebje, ampak tudi odnosi" #video

[video: 61418 / ]

Izgubljeni v vsakdanjiku

Pogreša organiziranost, veliko je zamujanja, spoštovanje dogovorov pogosto obvisi v zraku. Za nameček je država v krizi, devize je mogoče kupiti le na črnem trgu, motena je preskrba s pitno vodo ali pa je sploh ni. Predsednik je v tej nekdanji portugalski koloniji na oblasti že 37 let, morda ga bo v prihodnje nasledila kar vplivna hčerka. Več podatkov in dejstev o Angoli najdete v infografiki na dnu članka.

Angola ima zelo rodovitno zemljo in številna naravna bogastva. Angola ima zelo rodovitno zemljo in številna naravna bogastva. Foto: Osebni arhiv Semena spodbude

Ne toliko marljivosti, Angolcem manjka nekaj spodbude, ugotavlja Maruša: "Ljudje so nekako izgubljeni v vsakdanjiku, ne vidijo, kaj bi bilo mogoče izboljšati. Nimajo ravno poslovne žilice, čeprav je na primer zemlja zelo rodovitna." Sama se je tako v krogu svojih učencev lotila nečesa, kar bi lahko poimenovala "Priskrbi seme".  

"Že od doma sem navajena samooskrbe, mama mi je poslala semena, ki se jih v Angoli težko dobi. Učencem sem dala sadike in pred kratkim mi je neki deček kot darilo ob odhodu prinesel domače kumarice, ki jih zdaj pridelujejo doma.

Drugemu bom prinesla semena iz Slovenije, dal mi je celoten seznam. Salezijanci (redovna družba, ki tudi deluje v Calulojo, op. a.) imajo njivo, ki jo obdelujejo prostovoljci. Pridelke prodajo in z izkupičkom kupijo osnovne stvari za ljudi, ki so potrebni pomoči," pojasnjuje Maruša.

Najprej po nakupih v lekarno, nato v bolnišnico

Stopnjo organiziranosti države si Evropejci težko zamišljamo. V Angoli je povsem normalno, da na primer zaradi slabih cest po deževju tovornjak ne more dostaviti rib, zato jih v mestu pač nekaj časa ni. To pa še zdaleč ni najhuje.

"Ogromno je prometnih nesreč. Ni reševalnih vozil, ki bi lahko pomagala. Otroci umirajo zaradi nam nepredstavljivih stvari. Bolnišnice imajo izjemno slabo opremo. Če zboliš na primer za malarijo, moraš iti najprej kupiti test, iglo in vse preostale potrebščine za pregled v lekarno in jih prinesti v bolnišnico, kjer te bodo oskrbeli. Nosečnica predhodno dobi seznam, kaj vse mora prinesti. Neka zdravnica mi je pripovedovala, da bolnišnice dobivajo zdravila, ampak jih prodajajo lekarnam. Mi pa jih kupimo tam. Korupcije je ogromno."

(Samo)oskrba z vodo. (Samo)oskrba z vodo. Foto: Osebni arhiv Riža ni, Facebook je

Razlike med preprostim ljudstvom in elito so velikanske. Če sta hrana in zdravstvena oskrba milo rečeno slabi, pa je zelo malo težav z nečim drugim. "Mobilni internet deluje. Dokaj brezhibno. V deževnem obdobju je nekaj težav s signalom, ampak gre. Nek ponudnik ima na voljo celo zastonj brskanje po Facebooku. Ljudje nimajo za riž, pošiljajo pa sporočila po Facebooku. Ob takšnih razlikah se vprašaš, kam gre svet," se zamisli glasbena učiteljica, ki je za otroke iz orkestra pogosto mnogo več kot to.

Njihovi napredek, hvaležnost in nasmehi so najlepše plačilo. Včasih pa jo tudi rešijo pred "plenilci".

Še nekaj afriških ritmov:

[video: 61415 / ]

Živalsko kraljestvo

"Igrali smo in otroci so kar naenkrat začeli kričati, da je v učilnici kobra. Zgrabili so kamne, to je bila za kačo smrtna obsodba. Še temeljiteje pa se lotijo podgan, ki včasih tudi pridejo v učilnico. Najprej jih s kamni omamijo, nato z njimi igrajo nogomet, plešejo … Jaz se tedaj le umaknem in se od daleč smejim," za nas nepredstavljive prizore opisuje Primorka, ki ima v stanovanju veliko opravka z živalmi te in druge vrste.

Majhna kobra na obisku. Majhna kobra na obisku. Foto: Osebni arhiv

"Nekoč sem mi je doma zgodilo, da sem ostanke zelenega čaja zunaj nevede stresla na kačo. Očitno je spala, a sem jo zbudila. Naenkrat je začela sikati in postala zelena. Na srečo je bil med zelenico, kjer je ležala, in mano zid. Nato je z njo opravil neki delavec, ki sem ga poklicala. Kačo je pač treba ubiti. Če ne piči tebe, bo nekoga drugega, ki je ne opazi. Kobre so zelo pogoste, še posebej v toplejšem obdobju. Nevarno je, kjer jih ne vidiš, sicer se jim lahko izogneš."

Past za miši po navdihu Youtuba. Past za miši po navdihu Youtuba. Foto: Osebni arhiv Bližnje srečanje z mišjo in ideja z Youtuba

Njena vse prej kot dobrodošla družba so miši: "Naša hiša ima na pol polomljena lesena vrata, zato prehod zajedavcev ni nobena težava. Filipincem, s katerimi skupaj živim, miši ne predstavljajo problema. Z njimi živijo skoraj v sožitju.

Jaz pa sem jasno povedala, da ne bom. Za vrati smo imeli gnezdo sedmih miši. Ko greš ponoči na stranišče, slišiš neverjeten hrup, ki ga zganjajo. Prišle so tudi v mojo sobo, zgodilo se mi je, da me je ena ugriznila v mezinec."

Kot dekle akcije se je lotila protiofenzive. Na Youtubu je zasledila načrt, kako sestaviti past, v kateri se miš utopi: "V dveh urah sem tri ulovila tri miši, poskusila sem tudi izboljševati tehniko.

A miši je toliko, da je vse to premalo. Leseni predmeti, ki jih imamo v hiši, se kar manjšajo oziroma izginjajo, ker jih miši jedo. Včasih se sploh ne ustrašijo, miš te v kopalnici kar gleda …"

Bitka še vedno poteka, s takšnimi in drugačnimi mišelovkami, strupom, saj se zagrizena Maruša požvižga na rek, da pametnejši odneha.

Sončni zahod po angolsko. Sončni zahod po angolsko. Foto: Osebni arhiv

Kdaj domov?

Do kdaj bo ostala, ne ve. Nameravala je dve leti. Nekoliko pa jo že utruja lahkotni afriški pogled na življenje. Morda bodo njeno glasbeno udejstvovanje v Afriki čez leto ali dve spet zamenjale predavalnice oddelka za prevajalstvo na Filozofski fakulteti.

 

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano