Nedelja, 23. 4. 2017, 4.05
6 let, 6 mesecev
Slovenka v tujini: Mariborčanka v Delhiju #infografika
Mateja Geder: Javnosti ne želim prodajati stereotipne Indije, ker je mnogo več kot to
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,08
6
Mariborčanka Mateja Geder se je pred dvema letoma in pol iz poslovnih razlogov preselila v Indijo. Kljub kulturnemu šoku ob prvem stiku s to državo sta jo koncept pametnih mest in vizija indijskega premierja Modija prepričala, da tam ostane. Kaj najbolj pogreša in kaj pri Indijcih najbolj ceni?
Mateja Geder, strokovnjakinja za spletno izobraževanje in projektno vodenje, je rodni Maribor pred dvema letoma in pol začasno zamenjala za prestolnico Indije, Delhi. Večino svoje poklicne poti je preživela v izobraževalnem menedžmentu na področju izobraževanja odraslih, višjega in visokega šolstva. Navdušuje se nad novimi tehnologijami in njihovim potencialom za izboljšanje kakovosti življenja. Njeno vodilo (pri čemer doda, da je morda poslovno naivno) je, da je poleg zaslužka treba nekaj dobrega narediti tudi za ljudi in družbo na sploh. Gederjeva je trenutno predsednica Društva Slovenija v Koromandiji, ki združuje Slovence v Indiji.
Pogovor smo opravili prek Skypa.
Kaj vas je zaneslo v Indijo?
O moj bog. Vedela sem, da me boste to vprašali! (smeh, op. a.) Naj najprej povem, da Indija nikoli ni bila niti na seznamu mojih potovalnih želja, pa čeprav sem prepotovala dobršen dela sveta.
V Indijo me je zanesel poslovni dogodek pred nekaj leti in ker sem bila ravno v iskanju novih kariernih priložnosti, sem se odločila, da zgrabim kar to.
Država se mi je predstavila v povsem drugačni luči, kot smo si je vajeni predstavljati. Kljub prvemu kulturnemu šoku, ki se mu v Indiji verjetno nihče ne more izogniti, sta me bolj kot to prevzela koncept pametnih mest in vizija predsednika indijske vlade Narendre Modija, da Indijo spravi na pot gospodarsko močne države.
Mateja je tudi predsednica društva Slovenija v Koromandiji, ki povezuje Slovence v tej državi. (Na fotografiji: S Slovenci na obisku v Delhiju. Med njimi je tudi psihologinja Eva Kovač).
Kakšen je bil odziv bližnjih, ko ste naznanili, da se odpravljate v Indijo? Kakšni komentarji so padali? Ali se vam je zmešalo?
Seveda, točno to. Bili so presenečeni in zaskrbljeni, ampak tako je. So bili pa zato zelo pozitivni komentarji v Indiji. Da sem pogumna. Tudi lokalno prebivalstvo zelo dobro sprejme prišleke, ki želijo nekaj pripomoči k blagostanju njihove države.
Stereotipi, povezani z Indijo, so umazanija, revščina, prometni kaos … So se potrdili v praksi?
Ne želim prikazati klasične ali celo stereotipne Indije, ki jo gledamo v dokumentarnih filmih na Discoveryju, čeprav sem si jo nekoč tudi sama predstavljala na prav tak način, ker je precej več kot to.
Seveda, tu srečate tudi krave na cesti, pa brezdomce, ki živijo pod mostovi, to je del Indije, po drugi strani pa so tukaj najsodobnejši avtomobili, zgradbe, visokokakovostna gastronomska ponudba. Nemogoče je tako veliko in raznoliko državo spraviti na isto gospodarsko raven v kratkem času. A Indija počasi postaja moderna država. Novi predeli prestolnice Delhija z okolico so pravzaprav povsem enakovredni zahodnoevropskim prestolnicam. Tako po arhitekturi kot tudi po cenah. OK, manjka še kakšen detalj, ampak to je vendar Indija (smeh, op. a.).
Opaziti je, da si mladi Indijci želijo zahoda. Tako razgaljenih najstnic, kot jih lahko vidite tukaj, jih tudi v Evropi in v ZDA ne boste srečali. Seveda pa po drugi strani srečate tudi ljudi v tradicionalnih oblačilih, kot so kurte in sariji. Tudi tukaj je močno prisotna kultura nakupovalnih središč in kinodvoran, a po drugi strani so zelo živahne lokalne tržnice.
Ta dvojnost daje Indiji dodatno pisanost. Upam, da bo ohranila svoje posebnosti.
Kar zadeva promet, je res, precej kaotičen je. Prva stvar, ki jo namreč zjutraj storim, je, da preverim na Google Zemljevidih, koliko časa bom potrebovala do lokacije, kamor želim priti. Podatki so zelo natančni in odstopajo za največ par minut. Tako na primer za 30 kilometrov potrebujem kakšno uro, uro in pol v prometni konici (poljubno dolgo v obdobju monsuna), za taksi pa plačam samo pet evrov. Ta čas običajno pametno izkoristim. Preverim elektronsko pošto in preberem časopise.
Na splošno bi rekla, da je pogled na svet vedno vprašanje izbire. Ali se boš jezil in boš nepotrpežljiv ali pa boš to vzel v zakup in se osredotočil na pozitivne stvari. Ljudje so tukaj glede prometa tolerantni, saj jim ne preostane nič drugega. Če nekoliko zamudiš na sestanek, se ne bo nihče jezil, tako da vsaj ta pritisk odpade.
Prometni kaos v Indiji je popoln in je nekaj, kar je treba vzeti v zakup. Mateja čas v taksiju izkoristi za pregledovanje elektronske pošte in časopisa.
Preberite še:
Slovenska župnija sredi nočnih lokalov in studia za piercinge
Klemen iz Krakova, kjer se mu je plača v treh letih podvojila
Slovenski olimpijec v ZDA nagrajen za svoje doktorsko delo
Kaj je za Indijce največja vrednota, čemu namenjajo največ pozornosti?
Veliko pozornosti se namenja izobraževanju. Trenutno je od 1,3 milijarde ljudi, kolikor jih živi v Indiji, še vedno 27 odstotkov nepismenih, 25 odstotkov ljudi pa živi pod pragom revščine.
Ambicije indijske vlade so na področju izobraževanja ogromne, zelo se spodbuja internacionalizacija. Do leta 2020, kar je skoraj že pred vrati, bo Indija potrebovala 40 milijonov novih mest na univerzah in 500 milijonov poklicno usposobljenih ljudi v različnih panogah, kjer sta na prvem mestu kmetijstvo in gradbeništvo. Glede na demografsko rast prebivalstva (50 odstotkov je mlajših od 25 let) Indija ne bo mogla zagotoviti ustrezne infrastrukture in je odprta za tuja vlaganja tudi na področju izobraževanja. Mednarodne šole in vrtci so tukaj zelo priljubljeni in seveda temu primerno dragi.
V Indiji je izobrazba vrednota. Zavedajo se, da stopnja izobrazbe in znanja odpira vrata v boljšo prihodnost,
Na podeželju je zgodba povsem drugačna. Tam starši nimajo takšne motivacije, da bi pošiljali otroke v šolo, za punčke na primer, je še zmeraj pomembno, da se čim prej poročijo. Šol je malo, še manj učiteljev, zelo malo pa učiteljev, ki bi se zavedali pomena svojega poklica. Včasih vlogo učitelja prevzame kar lokalni policist …
Številne nevladne organizacije in podjetja v skladu s svojo politiko družbene odgovornosti vlagajo v izobraževanje in usposabljanje ljudi na podeželju ter zagotavljanju infrastrukture za trajnostni razvoj. Še zmeraj je prva težava voda, elektrika, higiena …
Sicer pa se je v Indiji se je v zadnjih treh letih zgodil velik preskok pri digitalni infrastrukturi, še posebej izstopajo spletne storitve, ki so zaradi velikih razdalj in prometa v mestih zelo pomembne in iskane. V Indiji danes lahko skoraj vse opraviš prek spleta, od že ustaljenih spletnih nakupov do spletnih naročil za razne opravke. Zaradi poceni delovne sile so storitve zelo ugodne.
Spet moram poudariti, da to velja za mesta. Penetracija interneta na podeželju je še zmeraj manj kot desetodstotna.
V urbanih središčih Indije danes lahko vse opravite prek spleta. Od že ustaljenih spletnih nakupov do spletnih naročil za razne opravke. "Zaradi poceni delovne sile so storitve zelo ugodne," pravi Gederjeva.
Morda mi bo kdo očital socialistično razmišljanje, pa vendar se mi zdi zelo lepo, da tudi manjša podjetja ustvarjajo navidezna delovna mesta, kot so na primer office boy, vratar, v trgovinah pa so zaposleni ljudje, ki pač samo brišejo prah in dajejo stvari v nakupovalne vrečke.
Za naše razmere jih je veliko preveč zaposlenih in čeprav ti zaposleni dobijo minimalne zneske, je dovolj, da preživijo sebe in družino in še prihranijo. Tudi zaradi tega je brezposelnost v Indiji zelo nizka, nekaj čez štiri odstotke.
Za kaj Indijci običajno varčujejo?
Starši privarčevano vlagajo v izobrazbo svojih otrok. V Indiji je izobrazba vrednota. Starši se zavedajo, da je izobrazba tisto, kar odpira vrata in zagotavlja boljši ekonomski položaj.
Tudi vaše delo v Sloveniji je bilo povezano z izobraževanjem. Kakšno delo opravljate v Indiji?
Kot neodvisna svetovalka sodelujem v več projektih, skupni imenovalec mojega dela pa je tudi v Indiji področje izobraževanja. Delam tudi na področju trženja, predvsem mobilnih aplikacij in naprednih rešitev pametnih mest.
Ulica po monsunskem dežju.
Kakšen je odnos domačinov do prišlekov?
V glavnem smo tujci zelo dobro sprejeti. Še posebej znajo ceniti, če delaš na področju izobraževanja in če vidijo, da se trudiš prispevati k nadaljnjemu razvoju te države.
Kako znana oziroma ravno obratno, neznana, je Slovenija v Indiji? Kakšni so odzivi, ko omenite, od kod prihajate?
(smeh, op. a.) Najprej ponovijo ime države, po možnosti z napako, Slovania? To je prvi odziv. Ali pa se naredijo pametne in rečejo: yes, yes, yes.
No, v drugem koraku jim državo poskušam približati s pojasnilom, da leži med Italijo in Avstrijo, a tudi to ne pomaga kaj veliko.
Ko pa omenim Jugoslavijo in Tita, je največkrat že bolj jasno. Tito in nekdanji indijski predsednik Nehru sta bila namreč velika prijatelja, gibanje neuvrščenih pa ima v Indiji še vedno veliko težo in je zelo cenjeno. Ena od glavnih ulic v Delhiju še vedno nosi ime Josip Broz Tito Marg. V Indiji se zgodovino spoštuje.
Ulica v Delhiju, ki še vedno nosi ime po nekdanjemu predsedniku Jugoslavije.
V prestolnici Indije, Delhiju, živite dve leti in pol. Koliko je v takšnem mestu mogoče čutiti tiste prave oziroma splošne Indije, ne zgolj utripa svetovne metropole?
Skoraj na vsakem koraku. Ženske v oblačilih najrazličnejših barv na metroju, pred postajami beračijo najrevnejši. Poslovne ženske v sarijih, ki jim šoferji odpirajo vrata limuzin pred hoteli s petimi zvezdicami. Rikše, kolesa brez prestav in najsodobnejši avtomobili v najmanj šestih kolonah na štiripasovnici pred pametnimi semaforji.
Ulični prodajalci hrane, pri katerih se ustavljajo poslovneži na prigrizku, popravljalci vsega na pločnikih, tradicionalni bazarji in tržnice z lokali in trgovinami vseh svetovnih znamk. Številni templji, kolonialna arhitektura, spomeniki iz muslimanske Indije in visoke steklene zgradbe novodobne Indije. Vse to je "Incredible India".
Indija je dežela velikih nasprotij.
V čem se Indija in Slovenija najbolj razlikujeta?
V marsičem. Že to, na primer, da se v Indiji v zasebnem sektorju dela tudi ob sobotah, poslovni dogodki pa so lahko tudi ob nedeljah. Kljub delu in naporu pa je tukaj vse nekako bolj sproščeno. Ljudje se zdijo bolj veseli in zadovoljni kljub temu, da se nekateri preživljajo z minimalnimi sredstvi.
Jasno je, da je Slovenija v primerjavi z Indijo bolj varna dežela, zrak v Sloveniji je veliko bolj čist, socialne storitve so na višji ravni, dobra izobrazba je skoraj brezplačna …
A sama se raje osredotočam na prednosti, ki jih ima ena ali druga država, ter na to, kako sinergično uporabiti najboljše od obeh. Pomanjkljivosti moraš sprejeti oziroma se boriti proti njim.
S trekinga po indijskem Bohinju (zvezna država Himachal Pradesh), kjer namesto smrek rastejo borovci in bambus.
"Najbolj pozitivna zame je zagotovo odločna strategija razvoja in implementacije naprednih digitalnih tehnologij v Indiji, kljub temu da obstoječa infrastruktura pomeni številne ovire.
Koncept delitvene ekonomije je tukaj po svoje že obstajal, preden se je pojem začel pojavljati v literaturi, da ne omenjam indijskega smisla za inovacije in improvizacije oziroma koncepta "jugaad". Vse to so zdravi temelji, da se razvija koncept pametnih mest in pametnih vasi naprej. Seveda ta koncept nikoli ne bo takšen kot v zahodnih mestih, a gre za prilagojeno implementacijo in zavezanost k napredku.
Negativna presenečanja so povezana predvsem z indijsko kolonialno zgodovino. Tukaj je še zmeraj pomemben odtenek barve kože, tudi med izobraženimi in mladimi. Čeprav je kastni sistem uradno prepovedan, pa je v družbi še močno prisoten. Tudi odnos mojih prijateljev do svojih gospodinj, šoferjev, vrtnarjev – ko se v komunikaciji jasno čuti superiornost višjega sloja – mi ni najbolj všeč. A se tolažim, da so ljudje vsaj zaposleni in dobivajo redno plačo, s prihranki bodo izobrazili svoje otroke, ki bodo potem lahko zasedli boljši položaj v družbi."
Kaj v Indiji najbolj pogrešate? Verjetno vsega, česar ste bili navajeni v Sloveniji, tam ne morete kupiti.
O, ja! Veste, kako vem, da je čas za vrnitev domov? Ko mi zmanjka kave in bučnega olja, mimogrede, nanj sem navadila že svoje indijske prijatelje, in ko čutim veliko željo po kvašenem kruhu. Tukaj je navaden kruh mogoče dobiti samo v posebnih trgovinah.
Kot Štajerka pogrešam tudi kakovostno vino. V Indiji ga nimajo, pa še tisto, ki ga imajo, je precej drago. Že za povsem navadno steklenico vina je treba odšteti 15 evrov. Iz Slovenije se vedno vrnem najmanj z barkavo, parmezanom in bučnim oljem.
V katerem obdobju leta vas običajno nese domov?
Zelo strateško se za odhod v Slovenijo odločim v času poletja in zime. Zakaj? Ker je poleti prevroče, pozimi pa je v stanovanju, kjer ne poznajo centralnega ogrevanja, premrzlo.
Praznovanje praznika barv Holi v mednarodni družbi.
Temperature se lahko poleti dvignejo tudi do 47 stopinj Celzija, običajno je to sredi maja, ko je v Indiji ravno zato čas dopustov. Že zdaj imamo teden dni 43 stopinj.
Pravi čas za obisk Slovenije je tudi konec leta oziroma januar, ko je v Indiji zima. To sicer pomeni, da so temperature še vedno precej visoke, okrog 20 stopinj Celzija čez dan, a ponoči se ohladi in je bivanje v stanovanjih zaradi mraza skoraj neznosno oziroma ni prijetno. Indijci se zime zelo veselijo in uživajo v edinih dveh mesecih na leto, ko je hladno, jaz pa ravno obratno, lažje prenašam visoke temperature …
Mogoče banalno vprašanje, pa vendar. Se v Indiji sončite?
Pravzaprav se najraje sončimo pozimi, običajno na strešnih terasah, ko je tukaj okrog od 20 do 25 stopinj Celzija. Februar je na primer tak mesec, ko je to še posebej prijetno, poleti pa se soncu izogibamo in nam zato primanjkuje vitamina D. Kar fenomen je, da se to dogaja v državi, ki ima tako velik potencial na področju sončne energije.
Ravno pred časom so mi pregledali kri in test je pokazal pomanjkanje vitamina D in B12. To sta poleg diabetesa dve najbolj tipični bolezni v mestih sodobne Indije, sploh, ker je tudi veliko vegetarijancev.
Kar je pozitivno v indijskem zdravstvenem sistemu, je na primer to, da ob rezultatih testa dobiš tudi telefonsko številko zdravnika, na katerega se lahko obrneš, da ti pojasni izvide in svetuje, kako naprej. V Sloveniji moraš najprej do osebnega zdravnika.
"V Indiji je veliko zasebnih bolnišnic, kjer ponujajo vrhunske storitve. V vzponu je zdravstveni turizem – od lepotnih operacij do pooperativnih tretmajev, ajurvedska medicina. Tudi nekatere javne bolnišnice so zelo dobre, v drugih pa spet ne bi želeli pristati. Na podeželju je slika drugačna."
Kakšne so sicer vaše izkušnje z indijskim zdravstvenim sistemom?
Proti plačilu je dosegljivo skoraj vse. Veliko podjetij oziroma zavarovalnic se ukvarja s prodajo zavarovanj, raznimi testiranji in zdravstvenim svetovanjem. Veliko je zasebnih bolnišnic, kjer ponujajo vrhunske storitve, v vzponu je zdravstveni turizem – od lepotnih operacij do pooperativnih tretmajev, ajurvedska medicina. Tudi nekatere javne bolnišnice so zelo dobre, v drugih pa spet ne bi želeli pristati.
Slika na podeželju je seveda drugačna. Primanjkuje zdravnikov, medicinskih sester, povsem osnovne stvari, kot so na primer higienski vložki, niso dosegljive povsod.
Sicer pa imam srečo, da je eden od prijateljev zdravnik in me lahko takoj sprejme, če je kaj nujnega, ali pa kar po telefonu sporoči, katero zdravilo ali krema je najprimernejša. Včasih vprašam za nasvet tudi lekarnarja, v lekarni pa lahko kupiš vse – tudi antibiotike. Zdravila so učinkovita in zelo poceni. Res pa je, da jih ne dobiš kar celo škatlo, ampak tablico, včasih tudi manj, glede na potrebe pač.
Je res, da v Indiji tudi najbolj revni sloji prebivalstva ne tarnajo?
Res je, to povsem drži. Čeprav so ljudje revni, so veseli. To je eden od prvih vtisov, ki si jih človek ustvari v Indiji. Predvidevam, da takšna drža izvira iz hindujske vere. Indijci verjamejo, da se vse zgodi z razlogom.
Večina Indijcev je hindujske vere. Iz nje izvira tudi njihovo prepričanje, da se vse zgodi z namenom."
Pritoževanja ne boste srečali oziroma ga boste srečali med bolj izobraženimi in ljudmi, ki so bolj v stiku z zahodnim svetom, čeprav je tudi to drugače kot pri nas. Ko namreč Indijca vprašaš, kako si, bo vsak kot iz topa odgovoril "I'm good" ali "I'm great" … Skratka, tudi če ni vse v redu, je pozitivna drža tista, ki prevladuje in jo Indijci tudi izražajo.
Čeprav je Indija dežela številnih priložnosti, je trg zelo zahteven. Indija velja za visoko kontekstno kulturo, veliko je treba delati na odnosih, nič se ne zgodi čez noč, potrebna je postrežljivost, za podjetja pa je potreben dober zagonski kapital, saj je trg izredno cenovno občutljiv.
Cena je še zmeraj pred kakovostjo. A pravijo, če ti uspe tukaj, ti bo uspelo kjer koli drugod na svetu. Tudi Indijci so kot poslovneži zelo zahtevni, dobri pogajalci, zelo težko odstopajo od svojih prepričanj in pogledov, skratka, zelo težko jim je zlesti pod kožo.
Kako močna je slovenska skupnost v Indiji? Ohranjate medsebojne stike?
Društvo Slovencev v Indiji je nastalo kot nadaljevanje prizadevanj prejšnje ambasadorke, gospe Darje Bavdaž Kuret, da se Slovenci med seboj povezujemo.
Marca lani smo tako s pomočjo sredstev Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in ob podpori sedanjega veleposlanika, gospoda Jožefa Drofenika, društvo tudi ustanovili. Ime društva je Slovenija v Koromandiji, ker so prvi Slovenci, ki so prišli v ta del sveta, del indijske podceline imenovali Koromandija. No, pozneje je, kot vemo, z Zupančičem dobila besedna zveza Indija Koromandija nov pomen, dežela izobilja.
Prijateljsko druženje v Delhiju, kjer je slovenski jezik končno spet zamenjal angleškega, ki ga Mateja uporablja v vsakodnevnem komuniciranju.
Kar zadeva člane, smo začeli s številko 32, potem sta dve podjetji zapustili Indijo, tako da se je število nekoliko zmanjšalo, a "izsledili" smo nove. To so v glavnem Slovenci, ki v Indiji – v mešanih zakonih – bivajo že nekaj let. V to številko pa ne štejem Slovencev, ki so v Indiji zaradi duhovnega življenja in želijo ostati anonimni in niti ne iščejo stikov z nami.
Čeprav smo raztreseni po vsej Indiji in se nam zaradi res velikih razdalj med mesti ne uspeva veliko srečevati v živo, je pri društvu pomembno predvsem to, da smo se postavili na zemljevid, da smo se popisali oziroma se še popisujemo in da smo povezani med seboj prek e-pošte in Facebooka. Bomo videli, kako bomo v prihodnje premagovali razdalje. Zagotovo pa je dober občutek, če veš, da še nekdo, ki govori tvoj jezik, prebiva v isti državi.
Kakšno je v Indiji družabno življenje. Je tam iti na kavo tako običajno kot v Sloveniji ali tovrstnega druženja tam ne poznajo?
Indijci veliko dajo na druženje. Zagotovo je večerja tista, ki zbere družino, pa tudi prijatelje in znance. Hrana je na splošno pomemben del indijske kulture oziroma načina življenja.
Jasno je, da se v tako velikem mestu, kot je Delhi, vedno kaj dogaja. Kava je priljubljena pijača in tudi poslovni sestanki se dogajajo v kavarnah tipa Starbucks in pa v hotelih.
Všeč mi je, da se po končanem delovniku ljudje zberejo v lokalu na pijači, zgodnji večerji (tista prava sledi šele tam ob 22. oziroma 23. uri), veliko lokalov ima živo glasbo, možnosti za ples je prav tako veliko.
Zelo rada grem tudi na kakšen nedeljski brunch. Začne se tam nekje ob 12. ali 13. uri, potem pa druženje lahko traja do večera.
Vedno tudi kdo organizira kakšno zabavo, po navadi na strešni terasi, tudi takšno, na katero prineseš hrano in pijačo s seboj, kajti pomembno je druženje, imeti se dobro. Družabnega življenja tukaj res ne primanjkuje.
V Indiji živite dve leti in pol. Bo to vaš stalni dom, prehodni dom, počitniški dom, delovno mesto?
Težko rečem. Uradno sem rezident Indije zaradi vizuma, ki ga imam. Bomo videli, kaj bo prinesel čas.
Zagotovo je Indija dežela prihodnosti in želim si, da bi se tega trga bolj zavedala tudi slovenska podjetja in izobraževalne institucije.
S prihodom vlade Narendre Modija leta 2014 Indija dela velike korake naprej. Vizija predsednika vlade in iniciativ, kot so Make in India, Digital India, 100 Smart Cities, Skill India, Start-Up India, so ustvarile pozitivno atmosfero v državi in privabljajo tuje znanje in naložbe.
V nekaterih parametrih (na primer številu uporabnikov interneta) je Indija že prehitela ZDA, napovedi kažejo, da bo čez dve leti indijski trg drugi največji trg po številu pametnih telefonov in da bi bila lahko Indija tudi med petimi najpomembnejšimi gospodarstvi na svetu. Letna gospodarska rast v Indiji je sedemodstotna, globalna gospodarska rast je pod štirimi odstotki, v Sloveniji pa je okoli dvoodstotna.
Predsednik indijske vlade Modi bije odločen boj proti korupciji in poudarja pomen izobraževanja.
V Indiji je ogromno poslovnih priložnosti in mislim, da bi slovenska podjetja in slovenski turizem te priložnosti lahko bolje izkoristila. S tem mislim predvsem na ekskluzivni turizem, ne želim si trum avtobusnih turistov v Sloveniji, ampak imam v mislih višji sloj turistov, ki bodo znali ceniti vse, kar Slovenija ima. Govorim torej o hotelih s petimi zvezdicami, storitvah na najvišji ravni za najbolj petične goste. Višji srednji razred ima v Indiji veliko denarja.
Kakšno prihodnost napovedujete tej državi?
Indija ima vse, kar je potrebno, da pride med najboljših pet gospodarstev na svetu (pred kratkim je prehitela Kitajsko in zdaj velja za najhitrejše rastoče gospodarstvo na svetu): razmeroma malo je odvisna od izvoza, stopnja varčevanja je visoka, ima ugodno demografijo in rastoči srednji razred.
Kar je še posebej pomembno, ima predsednik vlade Modi vizijo in močno karizmo ter je odločen v boju proti korupciji. Izobraževanje in opismenjevanje pa sta po mojem ključna za to državo in prav od učinkovitosti tega je odvisno, katero mesto na lestvici najboljših pet bo Indija zavzela in kdaj.
6