Kot otrok je želel postati Indiana Jones, danes dela za Google

Čeprav je Marko Pignataro Slovenec po mami in Italijan po očetovi strani ter je že večkrat zamenjal kraj in državo bivanja, pravi, da se še vedno počuti Slovenca. Rojen je v Mariboru, kot otrok je živel v Italiji in Sloveniji, se pri 12 letih preselil v ZDA, za nekaj let v Francijo, pa spet nazaj čez lužo in se pri 37 letih po naključju spet znašel v Sloveniji. V šali pravi, da je kot otrok sanjal o tem, da bi postal Indiana Jones, danes pa pri spletnem velikanu skrbi za storitev Google Zemljevidi. Poudarja, da slovenskih korenin nikoli ni pozabil. Dokaz za to je tudi obnavljanje hiše na Krasu, kjer se bo morda odvijala njegova prihodnost.

"Kot jugoslovanskega otroka so me v ZDA precej hitro sprejeli, prav zaradi tega sem tudi lažje dobil štipendijo." Foto: Vid Ponikvar

Že pri 12 letih ste se iz Slovenije preselili v ZDA. Kaj vas je zaneslo tja? Menda ne že takrat želja po izobrazbi?

Da, pravzaprav sem se v ZDA preselil prav zaradi šole. Obiskoval sem pripravljalno šolo za vojaško akademijo United States Naval Academy v Annapolisu.

Šolanje traja do 18. leta in priznam, da sem v tem obdobju doživel kar nekaj kulturnih nesporazumov, saj je za slovenske razmere nenaravno, da se otroci igrajo vojačke. Nisem pa doživljal šokov, že takrat sem bil vajen vsega mogočega. Tudi s prilagajanjem na življenje v ZDA nisem imel težav. Kot jugoslovanskega otroka so me precej hitro sprejeli, prav zaradi tega sem tudi lažje prišel do štipendije.

Pri 18 letih sem se vrnil v Evropo, kjer pa sem imel kar nekaj težav s priznanjem ameriške izobrazbe. V Italiji so me celo hoteli poslati v vojsko …

Niste imeli vojaških ambicij, glede na vašo izbiro šole?

Ne na tak način. Za leto dni so me želeli poslati pazit neko parkirišče (smeh, op. a.) To ni to, kar sem si želel. Mikal me je študij aeronavtike v Neaplju, vendar nisem bil sprejet, zato sem se odločil, da študij nadaljujem v Franciji, kjer sem dobil štipendijo.

Začel sem na Sorboni, a sem kmalu ugotovil, da to ni zame, da nimam dovolj discipline, in se na hitro prepisal na ameriško univerzo v Parizu (The American University in Paris).

Preberite še:
Tereza Poljanič: Narava nam nakazuje, kako moramo živeti in jesti #intervju
Od 17-letnega junaka do neslavnega bankrota
Tuji vlagatelji: v Sloveniji bi gradili nove tovarne in zaposlovali, a ...

Med študijem je povsem po naključju naletel na podjetje Netscape, eno od prvih podjetij s področja interneta. "O internetu takrat nisem imel pojma, me je pa stvar zanimala in me zapeljala v svet, v katerem sem še vedno dejaven." Foto: Vid Ponikvar

Ste v tujini živeli sami? Brez staršev?

Da, sam. To so bile kar dogodivščine. Kot študent sem počel marsikaj, tudi krožnike sem pomival. To so bili zanimivi časi. Pri meni je stanovalo tudi precej beguncev iz nekdanje Jugoslavije in zato sem izgubil tudi sostanovalca iz Mehike, ki ni razumel razmer.

Danes ste zaposleni pri podjetju Google. Kako ste zajadrali v te vode?

Med študijem sem zamenjal precej služb in v tretjem letniku študija naletel na podjetje Netscape, eno od prvih podjetij s področja interneta. O internetu takrat nisem imel pojma, me je pa stvar zanimala in me zapeljala v svet, v katerem sem še vedno dejaven.

Podjetje Netscape je iskalo kader za delo v komerciali, predvsem ljudi, ki bi znali tuje jezike, tako so naleteli name. Službo sem najprej sprejel za polovičen delovni čas, saj je bilo bolje plačano kot pomivanje krožnikov, in ker sem se izkazal, so me menedžerji vzeli pod svoje okrilje in mi ponudili zaposlitev za polni delovni čas.

Takrat sem imel 21, 22 let in računal sem, da si bom vzel leto dni časa, da nekaj zaslužim, in se potem vrnil na fakulteto. Tako se je začela moja IT-kariera, na faks pa se nisem nikoli več vrnil.

V podjetju sem zelo hitro napredoval. Pri 23 letih sem že postal področni vodja in zaradi službenih razlogov začel potovati po svetu. Moj vzpon po hierarhični lestvici je bil res bliskovit.

Preberite še:
Aco Petrović: Slovenci, brez spektakularnih ciljev #intervju
Antonio iz države, kjer je večno poletje #TujciVSloveniji
Ključni mesec Elona Muska: preživetje ali zlom Tesle, ki želi revolucionirati avtomobile

"Pri 21, 22 letih sem računal, da si bom vzel leto dni časa, da nekaj zaslužim, in se potem vrnil na fakulteto. Tako se je začela moja IT-kariera, na faks pa se nisem nikoli več vrnil." Foto: Vid Ponikvar

Omenili ste znanje jezikov. Kaj pa znanje računalništva? Ste ga imeli?

Glede na to, da sem odraščal v ZDA, sem imel s področja informatike brez dvoma nadpovprečno znanje. Nisem pa tega študiral, niti nisem imel interesa. Vse skupaj se je zgodilo povsem po naključju, predvsem zato, da sem imel denar za plačilo najemnine (smeh, op. a.). Imel sem srečo in delo hitro vzljubil. Hitro sem tudi profesionalno zrasel.

Čez nekaj časa sem presedlal v sektor start-upov in takrat se je začela, recimo, rokenrol epizoda mojega življenja. Iz Pariza sem se preselil v London, pa spet nazaj v ZDA, nato za nekaj časa celo v Milano …

Predvidevam, da s selitvijo nimate težav. Da ne poženete korenin na enem kraju in da vas ni težko zvabiti kam drugam?

Ne, s tem res nimam težav. Že od otroštva sem vajen selitev. Moja zgodba se je v otroštvu prepletala tudi z Italijo. Rodil sem se sicer res v Sloveniji, odraščal pa sem v Neaplju. Ko so se starši pri mojih šestih letih ločili, sem se iz Neaplja najprej preselil v Videm, v Slovenijo pa sva se z mamo preselila nekje med malo šolo in prvim razredom osnovne šole. Slovenščine takrat nisem znal.

Kakšno državljanstvo imate?

Zaradi rojstva v Mariboru in mame imam slovensko državljanstvo, moj prvi potni list pa je bil italijanski. 

"Vedno sem se imel za Slovenca oziroma v prvem obdobju mojega življenja v ZDA še za Jugoslovana. To je pomenilo, da sem na lastni koži občutil tudi diskriminacijo priseljencev." Foto: Vid Ponikvar

Rojeni ste v Mariboru. V bistvu ste Štajerec.

Res je. V Mariboru sem se rodil zato, ker je ravno v času mojega rojstva v Neaplju vladala epidemija in starši so se zato odločili za rojstvo v Sloveniji. Koleri se kljub temu nisem izognil. Staknil sem jo po vrnitvi v Italijo, a sem jo dobro odnesel.

Nepomembno vprašanje, pa vendar … Ali kot Štajerec navijate za NK Maribor?

Pravzaprav ne, ker je očim Lojze navijač NK Olimpije in imava letni vstopnici (smeh, op. a.) in tako na nek način navijam za Olimpijo. Nekoliko so me razočarali.

Slovenec, Italijan … Kako ste se deklarirali v ZDA?

Vedno sem se imel za Slovenca oziroma v prvem obdobju mojega življenja v ZDA še za Jugoslovana. To je pomenilo, da sem na lastni koži občutil tudi diskriminacijo priseljencev.

Kot Jugoslovan v devetdesetih letih v ZDA sem bil po eni strani zanje komunist, po drugi strani povezan z genocidi, skratka, kriminalec, in pri tem je zelo pomembno, da si kulturno in socialno dovolj spreten, da se znajdeš v družbi.

"Na svet še vedno gledam s slovenskega vidika. Mislim, da imam še vedno v sebi to praktičnost, s katero sem odraščal." Foto: Osebni arhiv

No, po drugi strani pa mi je moja jugoslovanskost tudi koristila. Ravno na ta račun sem namreč dobival štipendije in druge oblike finančne podpore. In zanimivo, dobil sem napol športno štipendijo. Američani niso razumeli razlike med Jugoslavijo in Češko, zato so predvidevali, da obvladam hokej. No, saj sem ga igral, a sem večino časa presedel na klopi za rezervne igralce (smeh, op. a.).

Tudi na svet še vedno gledam s slovenskega vidika. Mislim, da imam še vedno v sebi to praktičnost, s katero sem odraščal.

Sanjam in razmišljam pa v jeziku tiste države, v kateri živim. Če sem v Franciji, je to francosko, v Angliji angleško, v Italiji italijansko, v Sloveniji pa seveda slovensko.

Opažam tudi, da kadar sem pod stresom, razmišljam v slovenskem jeziku. Mislim, da je pragmatičnost slovenska lastnost.  Z njo sem odšel v svet. In nanjo se oprem vedno, kadar se moram znajti v neobičajnih razmerah.

Vrnimo se k poslovnim vodam. Kam vas je pot zanesla iz Netscapa?

Ker sem bil mlad in prilagodljiv, so me pošiljali na vse mogoče konce in kraje. V Južni Evropi sem zagnal nekaj podjetij … Pet let vmes sem živel v Milanu, potem pa sem si po 15 letih dela vzel leto dni premora in se posvetil jadranju. Delal sem kot dostavljavec jaht bogatašev po svetu. Občasno sem dirkal na različnih tekmovanjih, kot je Rolex cup in podobno.

Morje mi je bilo od nekdaj blizu ...  No, takrat sem povsem po naključju naletel na begunjsko podjetje Elan, kjer sem približno leto dni delal kot področni vodja in sodeloval pri razvoju nekaterih modelov iz tistega obdobja.

Morje mu je od nekdaj blizu. Rad jadra in kajta. Foto: Osebni arhiv

Zanimiva izkušnja, kjer pa denar oziroma plačilo zagotovo ni igralo nobene vidnejše vloge. Šlo je za povsem drug svet in drugo dimenzijo. V času dela za Elan so me poklicali z Googla in takoj sem privolil.

Zakaj so stopili v stik z vami?

Na podlagi preteklega dela, izkušenj in poznanstev. Spomnili so se me celo iz leta 2006, ko sem delal za konkurenčno podjetje.

Poslovno sem se specializiral predvsem za svet digitalnih zemljevidov. Moja evolucija se je začela s telekomi, ko smo jim prodajali infrastrukturo, sledil je svet mobilnih navigacij in navigacijskih sistemov.

Trenutno živite v Londonu ..

Da, ampak najprej sem moral za nekaj časa v ZDA, nato pa sem se ustalil v Londonu.

Kaj konkretno obsega vaše delo?

Odgovoren sem za vse, kar pomeni komercialni razvoj tehnologije Google Zemljevidov, in vodim dogovore z drugimi podjetji na svetu. Na primer, vse fitnes aplikacije, kot je na primer Strava, potrebujejo zemljevid, na katerega se vrisujejo podatki. Koliko si pretekel, kdaj si pretekel in podobno. Vanje se integrira sistem Google Zemljevidi.

"Google verjame v pozitivno spodbujanje svojih zaposlenih. Kot delodajalca ga ne zanima, kdaj prideš v službo, greš domov, ali sploh prideš, zanimajo ga samo rezultati svojih uslužbencev," pravi Marko Pignataro. (Na fotografiji s sodelavcem iz podjetja Google.) Foto: Osebni arhiv

Veliko se govori o delovnem okolju, ki ga Google ponuja svojim zaposlenim. Kakšno je?

Google verjame v pozitivno spodbujanje svojih zaposlenih. Kot delodajalca ga ne zanima, kdaj prideš ali greš v službo, ali sploh prideš, zanimajo ga samo rezultati njihovih uslužbencev. Meritve so vsake tri mesece.

Kakšne značajske lastnosti pridejo v ospredje pri vašem delu?

Najbolj sta na udaru ustvarjalnost in disciplina.

Prodaja ni prilizovanje, kot si kdo mislil, ampak gre za vprašanje odnosa do stranke in njenih potreb. Prodajnik ni frajer, ni tisti, ki največ govori, ampak je tisti, ki zna povezati točke, ki vidi strategijo in jo disciplinirano uresničuje.

Običajno je najbolj uspešen komercialist tisti, ki je najbolj tiho in zna poslušati. Največja napaka pri prodaji je, da prodajalec sebe postavlja v ospredje, da je vse jaz, jaz, jaz … Sploh ne gre zame ali zate, ampak izključno za številko oziroma potrebe stranke.

Svoje delo ocenjujete kot zelo stresno?

Zelo. Neki pregovor pravi, da se, če želiš, da bi te ljudje imeli radi, ne odloči za poklic vodje, kar velja tudi za prodajalca. Znati moraš uravnavati pričakovanja.

V čem je posebno delo za velikana, kot je Google?

Gre za zelo mlado podjetje. S svojimi 41 leti sem v kolektivu že pravi starček (smeh, op. a.).  V Londonu je povprečna starost v ekipi več kot deset let mlajša od mene. 

Skoraj ves kader so inženirji, profilov, kot sem jaz, je morda le nekaj odstotkov, če gledamo proporcionalno. Mi smo odgovorni za to, da poskrbimo za vse, da inženir lahko nemoteno dela. Google je inženirsko podjetje, ki se osredotoča na razvoj najbolj inovativnih produktov. Inženirji imajo res najboljše pogoje, kar sem jih videl.

"Google razvaja in spodbuja kader zato, da lahko razvija nove koncepte dela. Glede na dobiček, ki ga ustvarja, si to lahko privošči." Foto: Vid Ponikvar

Kako podjetje razvaja svoje zaposlene?

V podjetju velja politika, da imamo možnost, da si 20 odstotkov časa vzamemo, za karkoli želimo. To pomeni na primer, da bi si lahko vsak drugi petek vzel čas za dodatne dejavnosti, v katerih bi me Google celo spodbujal. Če se na primer odločimo, da bomo denar darovali v dobrodelne namene, lahko Google naš znesek podvoji.

Res je, Google razvaja in spodbuja kader zato, da lahko razvija nove koncepte dela. Glede na dobiček, ki ga ustvarja, si to lahko privošči. Razvajajo nas tudi z različnimi elektronskimi igračami. Mlajši uslužbenci so tega tako vajeni, da bi se v drugačnem delovnem okolju verjetno počutili čudno.

Google je po eni strani zelo odprt, po drugi pa politično zelo korekten ekosistem. V podjetju ne boste doživeli, da bi kdo na koga kričal. Če se to to zgodi, bo krivec verjetno še isti dan moral v kadrovsko službo. Spoštovanje je na izredno visoki ravni.

Je pisana tudi narodnostna sestava?

Zelo. V naši pisarni vsak prihaja iz druge države. Zelo moraš paziti, kaj komu rečeš. Meni to ne povzroča težav, ker sem že od nekdaj živel v takem okolju.

"Slovenskim podjetjem včasih manjka zavedanje, da je treba najprej veliko vlagati, šele potem se vidi dobiček. Premalo je strateškega uvida. Čeprav sam verjamem v proaktivni komercialni model, je včasih vseeno treba biti potrpežljiv in strateški ter, kot že rečeno, vlagati." Foto: Vid Ponikvar

Kje so največje razlike pri delu za slovensko podjetje ali podjetje v Sloveniji in podjetje, kot je Google?

Zelo so pomembne mednarodne izkušnje in v Sloveniji se čuti, da tega primanjkuje. Premalo je razumevanja različnih delovnih kultur, kar je še posebej opazno pri vzpostavljanju mreže. Tako se lahko veliko pomembnih podrobnosti izgubi s prevodom.

Slovenskim podjetjem včasih manjka tudi zavedanje, da je treba najprej veliko vlagati, šele potem se vidi dobiček. Premalo je strateškega uvida. Čeprav sam verjamem v proaktivni komercialni model, je včasih vseeno treba biti potrpežljiv in strateški ter, kot že rečeno, vlagati. 

Google povezujemo tudi s pretiranim nadzorom. Kakšno je vaše mnenje o tem?

To so predsodki. Mislim, da je veliko ignorance trga. Mi kot Google Zemljevidi ne vzamemo nobenega osebnega podatka, ga pa mogoče vzame tehnologija, ki našo tehnologijo integrira, na kar pa mi nimamo vpliva. Google uporablja informacije uporabnikov v njihovem ekosistemu, na podlagi katerih dela reklamne programe, ki jih vsi poznamo. Na primer, če boste za neko informacijo brskali po Googlu, se vam bo ob tem prikazal oglas s čevlji, ki ste jih pred časom gledali.

Foto: Vid Ponikvar

Pred kratkim je prejel globo zaradi zlorabe monopolnega položaja.

Gogole je bil napaden, da na svoji spletni strani izvaja monopol. To pomeni, da naj bi ljudem predlagal reklame družb, ki so kot partner bližje Googlu. Google se vede enako kot drugi medijski kanali. Je največji medijski kanal na svetu in zato toliko bolj napadan.

Če ti tehnologija pomaga, ne vem, zakaj bi imeli predsodke.

Ves čas našega pogovora, pa je trajal skoraj eno uro, niste niti enkrat pogledali na telefon. Pravzaprav ga sploh nimate pri sebi. Kako to?

To je stvar discipline. Človek mora biti gospodar komunikacije, ne obratno. Ne smeš odgovoriti na vsak ping. V glavi moraš imeti fokus, samo to je pomembno, saj sicer hitro izgubiš smer.

Že razmišljate o tem, kje bi se ustalili na stara leta? Bodo korenine pretehtale ali bo odločalo kaj tretjega?

Da, trenutno obnavljam hišo na Krasu.