Nedelja, 22. 7. 2018, 20.01
5 let, 8 mesecev
Slovenci v tujini
Anja na Portugalskem: Ni minilo dolgo, ko sta po pošti prišli kava in džezva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,03
5
Anjo Cizel je pot iz Slovenije popeljala na Portugalsko, ko se je želja po obisku obmorske kulture združila še s študijem. Ob pogovoru z nasmejano in preprosto mlado žensko začutiš strast do vsega, kar počne v življenju. Anja ni navadna mladenka. Je umetnostna zgodovinarka, etnologinja in kulturna antropologinja pa tudi umetniški vodja in koreografinja folklornikov Folklorne skupine Tine Rožanc, projektno sodeluje še z Akademsko skupino Franceta Marolta. Plesalka, raziskovalka, popotnica. V življenju gre za zgodbami.
V Anjinem življenju popotovanj ni bilo malo. Ta so zrasla iz želja, navdiha in entuziazma, ki ga živi in vpleta v svoje delo.
''Popotništvo je danes izredno popularno, tudi vedno bolj dostopno in razširjeno,'' poudari Anja in pove, da je že kot nadobudna šolarka svoje prihranke namenjala izkustvom po tujini. Ljubezen do raznolikosti kultur jo je med drugim popeljala na Portugalsko, s katero je vzpostavila prav posebno vez.
V tujini kovčke odložila brez posebnih pričakovanj
Portugalska je bila na spisku Anjinih potovanj že dolgo neizpolnjena želja. Potem ko je prečesala različne tuje kraje in doživela marsikaj, je padla odločitev, da je čas. In to zdaj.
Pa je šla. Malo zaradi študija etnologije in kulturne antropologije, malo zaradi ljubezni do raznolikosti kultur in novih ljudi, pravi mlada umetnica.
Zdi se mi pomembno, da znamo biti v življenju odprti, ljubezen je pomembna.
''Na Portugalskem sem odložila kovčke brez posebnih pričakovanj in superlativov o tem, kako bo zdaj vse 'mega drugače','' poudari in doda, da pretirane drugačnosti ni pričakovala, saj gre še vedno zgolj za drugi konec Evrope. ''Ampak je bilo drugače,'' smeje pripomni.
Portugalska, podobno kot druge obmorske države, kar kliče po odprtosti in svobodi. Kako ste jo začutili?
Najbolj zanimivo se mi zdi, kako je čas na Portugalskem definiran drugače. Spomnim se, ko se je v stanovanju pokvarila ključavnica. Ko sva se s hišnikom dogovorila, da jo pride popravit že zjutraj, sem potem videla, da je to zanj pomenilo najhitreje ob pol dvanajstih (smeh, op. p.). Na začetku sem na dogodke prihajala celo prej ali najpozneje ob uri, ampak sem se kmalu naučila, da se na Portugalskem stvari vedno začnejo z veliko zamudo. Nekatere se celo načrtujejo v zadnjem trenutku in kar na tistem mestu.
Med portugalskimi prijatelji sem se naučila, da se ne odide domov, ne da se od vseh posloviš z dvema poljuboma na lice in močnim objemom.
V življenju se je človek pripravljen odreči marsičemu. Naj bo to zaradi ljubezni, želje po izkušnjah ali notranjega klica. A je kljub temu verjetno težko zapustiti del ustaljenosti, navad, ritma domačnosti za sabo. S čim vse ste se v sebi soočali ob odhodu?
V tistem obdobju sem vedela, da moram stran od vsakdanjih stvari in nekaterih obveznosti. V nekem trenutku so me že tako obremenjevale, da sem želela v novo okolje. Na Portugalskem nisem nikogar poznala in vse se je začelo na novo. Spoznala sem nove ljudi, nov sistem izobraževanja, jezik, nepoznane kraje pa tudi čisto drugačen vsakdanjik.
Pred odhodom v tujino sem se začela učiti spoznavanja sebe zunaj cone udobja in popolne domačnosti, kontrole nad vso situacijo.
Po vaših besedah človek začuti, da je ritem življenja na Portugalskem drugačen od slovenskega.
Res je. Večkrat sta me presenetili ravno povezanost in odprtost. To me je kar nekako vrglo v odzivnost, reakcije in v takšne situacije, ki jih v Sloveniji nisem bila navajena. Včasih so me na primer prijatelji povabili na večerjo svojih prijateljev, čeprav jih sploh nisem poznala, na fakulteti pa smo s profesorji prosto klepetali tudi zunaj predavalnic. Ta ločnica med različnimi vlogami je v odnosih manjša, čeprav nič manj spoštovana in cenjena.
Pomembno je biti zvest, še posebej samemu sebi. Stvari se spreminjajo, šola mine, služba se menja, okolje se spreminja, materialne stvari pridejo in gredo. Ljudje in vrednote, v katere osebno vlagamo, pa ostajajo za vedno. Kako neverjetno je, da človek včasih to spozna šele, ko gre nekam daleč.
''Na Portugalskem si je treba za vse vzeti več časa''
Da se na Portugalskem intenzivno občuti obmorsko vzdušje, pritrdi tudi Anja. ''Delovnik je tam raztegnjen od dopoldneva do poznega popoldneva. Veliko družin ima najete popoldanske varuške za otroke, ki jim vmes pospravijo stanovanje in skuhajo kosilo, zvečer pa gredo precej pozno spat,'' še pove o tamkajšnjem čisto običajnem družinskem utripu.
''Neverjetno mi je bilo, da se večerne dejavnosti, kot so večerje, plesne vaje ali odhod v gledališče, začnejo tudi po deseti uri zvečer. In to sredi delovnega tedna (začudenje, op. p.)."
Pravijo, da mora človek oditi drugam, da se še raje vrne na domači prag in to tudi ceni. Ali na tujem pogrešate kaj, kar vam nudi Slovenija?
Sprva sem pogrešala nekatere domače sladke navade, a ni minilo dolgo, ko sta po pošti prišli kava in džezva (smeh, op. p.). Na Portugalskem je razlika tudi v mestnem prometu. Doma sem se ves čas vozila s kolesom ali hodila peš, v Lizboni pa je vožnja s kolesom zaradi odsotnosti kolesarskih stez skoraj nevarna. Človek pa ob sprehodu v park pogreša tudi pravi gozd in gore.
Na Portugalskem je koncept časa čisto drugačen kot pri nas. Za vse si ga je treba vzeti malo več. V trgovini blizu našega bloka sem čakala tudi po dvajset minut v vrsti za blagajno, ker so se ljudje vedno zaklepetali.
Ste na Portugalskem našli svoje kotičke pod soncem?
Včasih sem se najraje usedla v vlak in se ob obali peljala do Cascaisa, mesteca ob oceanu, blizu Lizbone. Čeprav nisem najbolj morski tip človeka, sem kljub temu ob obali našla veliko kotičkov, kjer sem lahko brala knjige in gledala v morski horizont. To me je vedno pomirjalo.
V svojem delovanju ste predani plesu. Tudi na tovrstnem umetniškem parketu se čuti strast do prepleta različnih kultur. Kaj vam je tuja dežela dala v teh okvirih?
Zame se je s Portugalsko odprl nov plesni svet. Spoznala sem izjemne plesne učitelje in glasbenike, izvedla sem tudi delavnice slovenskih ljudskih plesov. Ravno prek plesa sem spoznala ljudi iz različnih držav in kultur, z njimi začutila neverjetno povezanost in ljubezen do tega, kar počnejo. Doživetje in čutenje Portugalske ne bi bilo niti približno enako brez teh izkušenj.
Največ dobim, ko ustvarjam, popotniški trenutki pa mi pomagajo, da si ne postavljam meja in ne definiram zaključenih predstav o svetu okoli sebe.
Anja pred odhodom na Portugalsko in Anja v tem trenutku. Kaj in kdo čutite, da ste postali zaradi izkušnje življenja na tujem?
Odločitev, da grem v tujino, je vplivala na še večjo samostojnost in okrepitev tistega, kar v življenju pomeni veliko.
Zato pa vedno rečem: ''Mladina, čim več potovati! Čim več odkrivati in raziskovati, ker se ti potem odpre nov svet in stereotipi puhtijo v sekundah.'' Neznano pa vedno prinese nove navdihe in neverjeten zagon.
5