Andrej Košmrlj – kot akademik iz Ljubljane na Princeton, kot maratonec iz Ljubljane v Boston

Andrej Košmrlj je Ljubljančan, hodil je na bežigrajsko gimnazijo in tudi dodiplomski študij fizike končal v Ljubljani. Bil je eden najboljših študentov v letniku, zato je želel doktorski študij opraviti na kateri od najboljših univerz na svetu. Če mu to ne bi uspelo, bi brez težav ostal v Sloveniji, pravi. "A imel sem srečo, da so me sprejeli na Massachusetts Institute of Technology (MIT), ki je ena od najboljših univerz na svetu, na doktorat iz fizike."

Za postdoktorski študij se je zanimal kjerkoli po svetu. A svetovali so mu, da če želi biti profesor v ZDA, bo najlažje, če opravi postdoktorski študij v ZDA. Iz ZDA v Evropo bi še vedno lahko šel, iz Evrope v ZDA pa težje.

Prvi korak v ZDA: doktorat na Massachusetts Institute of Technology Foto: Osebni arhiv

Prijavil se je za prestižne štipendije, a mu ni uspelo. V komisiji na Harvardu pa je bil nek zelo priznan profesor nad njim tako navdušen, da mu je ponudil mesto za postdoktorski študij pri njem osebno.

Na Princetonu več možnosti kot v Kopenhagnu

To mu je pomagalo, ko se je prijavljal na mesto profesorja. Znova se je prijavljal povsod po svetu, tudi v Sloveniji. A tisto leto so v Sloveniji iskali izrednega profesorja, on pa bi bil lahko le docent. Ponudbo je dobil na Danskem v Kopenhagnu in na Princetonu. "Življenje na Danskem bi bilo sicer zelo simpatično, znanstveno imam pa precej več možnosti tu na Princetonu," pravi 34-letni Andrej.

Kako postaneš profesor na Princetonu? #video

Zdaj je drugo leto profesor na Univerzi Princeton na fakulteti za strojništvo in vesoljski inženiring. Predava dodiplomski predmet o mehaniki trdnih snovi, ki je na programu v drugem letniku študija strojnega inženirstva, v prihodnjem semestru pa podiplomski predmet o tem, kaj se lahko naučimo iz biologije za izdelavo in načrtovanje majhnih naprav.

Na Princetonu bo ostal še nekaj let kot t. i. assistant professor (v Sloveniji bi bil docent), saj je na preizkusni dobi (tenure track). "Na koncu bodo zbirali priporočilna pisma profesorjev, ki so vodilni na svetu na mojem področju raziskav, pregledali bodo, kako študenti vrednotijo moja predavanja, ter ocenili obseg sredstev, ki sem jih na razpisih dobil za raziskave. Po šestih letih se bodo odločili, ali mi bodo dali stalno profesorsko mesto."

Vse tri univerze, ki jih je izkusil, so vrhunske, na koncu pa je najpomembnejši mentor, je prepričan Andrej. "Povsod najdeš zelo dobre profesorje, a ti morda ne ustrezajo osebnostno. Če me kdo vpraša za nasvet, mu priporočam, da se pogovori s profesorjem in njegovimi študenti, preden se odloči za mentorja. Če se osebnostno ne ujameta, je doktorski študij lahko zelo stresen."

Na zagovoru doktorske naloge Foto: Osebni arhiv

Opazil je, da so v slovenskem sistemu vsi predmeti zelo relevantni za študij. "V ZDA pa je dodiplomski študij precej splošen, kot neke vrste gimnazija. Na študiju fizike bi zraven imel še precej predmetov iz humanistike. Od 36 predmetov, ki jih morajo vzeti, jih je morda 20 neposredno povezanih s fiziko."

Prišel z več znanja kot ameriški študentje

"Ko sem prišel na doktorski študij v ZDA, sem bil na precej višji ravni kot ameriški študentje. Zdi se mi, da dobimo v Sloveniji že na gimnazijah zelo dobro splošno izobrazbo. Zato mi je bilo zelo všeč, da sem na dodiplomskem študiju dobil zelo poglobljeno in obširno izobrazbo s področja fizike."

V hokejski ekipi na MIT, igral pa je še v številnih drugih ekipah. Foto: Osebni arhiv

Ko je prišel na MIT, ni bil določen nobenemu mentorju. "Eno leto sem imel čas, da raziskujem in si sam izberem mentorja. Imel sem predmet Statistična fizika v biologiji, ki se mi je zdel odličen. Vprašal sem profesorja, če bi bil lahko moj mentor, a ni imel denarja za financiranje mojega študija. Priporočil mi je nekaj sodelavcev z drugih področij, bil pa je pripravljen biti moj somentor, kar se je na koncu tudi zgodilo."

Fizika, biologija in mehanika

Na doktorskem študiju se je ukvarjal s fiziko imunskega sistema – kako naš imunski sistem loči med zdravimi in okuženimi celicami. "Veliko je govora o tem, da se z generičnimi zdravili ne da pozdraviti vseh ljudi. Včasih je treba imeti osebna zdravila, ker imamo različne gene."

Veste, zakaj lahko kameleoni spreminjajo barvo? #video

Eden od rezultatov njegove doktorske naloge je pojasnil, zakaj imajo nekateri ljudje, ki so okuženi z virusom HIV, večjo verjetnost, da bodo normalno živeli, čeprav ne jemljejo zdravil. Zaradi določenih genov je njihov imunski sistem namreč tako dober, da lahko sami nadzorujejo okužbo z virusom.  Pri veliki večini pa imunski sistem postane tako slaboten, da pridejo do stopnje AIDS in umrejo.

Andrejeve raziskave so zelo interdisciplinarne – vključujejo elemente fizike, biologije in mehanike. "Najprej sem dobil izobrazbo iz fizike, za doktorski študij sem se naučil še biofiziko in nekaj biologije, zdaj pa lahko vse to sestavim skupaj."

Na plezanju v Franciji Foto: Osebni arhiv

Danes se ukvarja predvsem z mehanskimi metamateriali. Raziskuje, kako geometrijska oblika struktur vpliva na mehanske lastnosti. Drugo področje raziskovanja pa je vpliv mehanskih sil med razvojem zarodkov – kako iz jajčeca zraste v telo s svojo posebno obliko.

Objave, priporočilna pisma, mreženje

Kaj so merila uspešnosti pri izbiri za vrhunska akademska mesta? "Objektivno merilo kakovosti so objave člankov v znanstvenih revijah in prispevki na konferencah. Glede na kakovost revije in število citatov se že pokaže kakovost kandidata. Veliko težo pa nosijo tudi priporočilna pisma profesorjev," pravi Andrej.

A po tem kriteriju še vedno dobimo veliko zelo dobrih študentov. "Pomembno je tudi mreženje. Greš na konferenco, predstaviš svoje delo, da te drugi vidijo. Mreženje je na vseh ravneh zelo pomembno."

Največjo razliko s Slovenijo vidi v tem, da so na Princetonu vse fakultete na kupu, profesorji pa so veliko bolj odprti in povezani. Sodelujejo med področji. "Dnevno se srečuješ z vodilnimi strokovnjaki, ne da bi kamorkoli šel, si z njimi v stiku. Tudi profesorji iz drugih priznanih univerz pridejo na Princeton in na seminarjih predstavijo svoje raziskave."

Na Princetonu gostil dva študenta iz Slovenije

Svojim mlajšim kolegom predlaga, naj dodiplomski študij opravijo v Sloveniji, ker je po njegovem mnenju zelo dober. Potem pa ni slabo, če gredo malo ven, morda samo za nekaj let, da si razširijo obzorja. Tako je v okviru Ameriško-slovenske izobraževalne fundacije ASEF letos gostil dva študenta iz Slovenije.

V košarkarski ekipi MIT Foto: Osebni arhiv

Gospodarstvo vedno ostaja ena od možnosti

Ker je veliko osipa, profesorska kariera zanj nikoli ni bila edina možnost. Vedno je bil pripravljen tudi na morebiten prestop v gospodarstvo. Že med študijem je občasno sodeloval s podjetjem Cosylab. "Vedno sem vedel, da če v akademskem svetu ne bom uspel, lahko grem v gospodarstvo. Večkrat so me vabili z raznih finančnih skladov, bank – ti vedno iščejo nadarjene fizike in matematike, ki jim pomagajo pri razvoju."

Dolgoročni načrti? "Za zdaj grem korak za korakom, potem bomo pa videli. Vedno sem odprt za nove stvari."

Devet od desetih let v ZDA je živel v Bostonu, ki mu je bil zelo všeč. "Precej bolj evropsko kot marsikatero drugo mesto v ZDA. Princeton je precej manjši in si zato bolj v naravi. Ni pa hribov." Zelo mu je všeč, da je veliko narave, saj se veliko ukvarja s športom.

Druženje Slovencev v Princetonu Foto: Osebni arhiv

16 različnih ekip, 16 različnih športov

"Kot imamo pri nas Majske igre, imajo v ZDA take študentske igre vse leto. Ene športe imajo poleti, druge pozimi." Prvo leto na MIT je igral za 16 različnih ekip 16 različnih športov – poskusil je vse od nogometa in tenisa do vaterpola in ameriških športov, kot sta bejzbol in ameriški nogomet.

Poleg študentskih iger je s podiplomskimi študenti igral v nogometnem klubu v lokalni bostonski ligi. "Bili smo na precej dobri ravni. Imamo študente z vsega sveta. Tako je z nami igral Španec, ki je igral za Real Sociedad v mladinski ekipi skupaj s Xabijem Alonsom, imeli smo tudi Brazilce, Argentince, Nemce. Pozneje sem bil celo njihov trener."

Ko je v Sloveniji, gre rad s prijatelji kolesarit, igrat nogomet, veslat na Bled ... Foto: Osebni arhiv

Po poškodbi na maraton

A imel je tudi smolo s poškodbo kolena. Po fizioterapijah je v začetni fazi lahko tekel naravnost, ni pa mogel ostro zavijati. "Zato sem začel resneje trenirati tek. Za bostonski maraton se je treba kvalificirati." Zato se je najprej prijavil na maraton v New Yorku, ker tam tekmovalce izžrebajo. "Imel sem srečo, bil sem izžreban. Imel sem pol leta, da se pripravim. Ker sem takrat tekel okoli 3 ure, sem imel dovolj dober čas, da sem se lahko prijavil tudi na prestižni bostonski maraton."

Na maratonu v Chicagu je spoznal Patricio Kosmerl, ki ima očeta Slovenca. Andreja je bila še posebej vesela - ne le ker je Slovenec, ampak ker ima tudi skoraj enak priimek. Foto: Osebni arhiv

Do danes je pretekel že deset maratonov, bostonskega kar petkrat, prvega pa v Ljubljani, ko je imel 19 let – "čisto iz firbca". Dvakrat je tekel maraton tudi v Chicagu. Tam je srečal gospo Košmerl, ki je Američanka, a ima slovenskega očeta. Pri maratonu je delala kot prostovoljka in med rezultati videla, da je tudi nek Slovenec, in to celo s skoraj enakim priimkom. "Naslednje leto me je našla na Googlu. Mesec pred maratonom mi je pisala, ali tisto leto pridem znova, in sva se srečala. Zelo vesela je bila."

Neizgovorljiv priimek

Njegov priimek Košmrlj je za tujce prava nočna mora. Ponavadi izgovorijo nekaj podobnega kot Kosmirldž. "Največkrat sem Andrej, študenti mi pa rečejo preprosto profesor."

V tujini je že 10 let. "Še vedno sem v stiku s prijatelji iz otroštva in ko se vrnem v Slovenijo, to izkoristimo za kakšno igro odbojke, košarke, nogometa ali pa za kolesarjenje," pravi profesor, ki se v Slovenijo običajno vrača dvakrat letno.