Sobota, 13. 4. 2019, 12.32
5 let
Aleksander s Filipinov: po ločitvi je spoznal 33 let mlajšo ženo in se odselil …
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,29
24
Aleksander Pokovec je leta 2016 v Sloveniji prodal vse, kar je imel, in se z drugo ženo Melariel odselil na otok Camotes, v vas Tulang Daku, kjer, kot pravi, živi srečno življenje.
Zgodba Aleksandra Pokovca se sliši kot film s srečnim koncem. Sam pravi, da je res tako, svojo zgodbo pa pripoveduje po delih.
Otroštvo
Že v osnovni šoli se je lotil zbiranja papirja in barvnih kovin, zbiranje je organiziral kot pravi posel, kjer so otroci za odvažanje najeli celo kamion. Ko je bil star 16 let, je začel prvo popoldansko obrt, in sicer montažo kukal in varnostnih verižic na vhodnih vratih v blokih. Vse orodje si je kupil s svojimi prihranki.
Aleksander in Melariel na prvem zmenku
Kariera
Takole je videti večerja na Filipinih.
Pri 29 letih sta z ženo odprla Bistro Slavin v Ribnici, ki je postal zelo priljubljen lokal na tem območju. Z zaslužkom sta kupila prvo hišo. Leto pozneje je Aleksander odprl prvo videoteko v Sloveniji: Video Center Ljubljana, pozneje pa še studio za snemanje videofilmov in snemanje porok na Ljubljanskem gradu. Nato je vse to prodal in podpisal pogodbo o zastopanju Video Artsa iz Londona, center v Ljubljani pa zato spremenil v podjetje za produkcijo izobraževalnih filmov z blagovno znamko Akademija znanja.
"Video Arts je bil takrat in je tudi danes najuglednejše podjetje na svetu za produkcijo videoizobraževalnih filmov za vodilni in vodstveni kader ter za vse vrste prodaje, pogajanj, komunikacije ....," pove Aleksander in doda, da je bil to takrat daleč najnaprednejši in najučinkovitejši način izobraževanja in treninga kadra v podjetjih.
Leta 2000 je razvil štiridnevno delavnico z naslovom Tehnike reševanja problemov. Gre za delavnico, ki je bila nato naslednjih 16 let temelj posla, saj se je je udeležilo več kot štiri tisoč ljudi, kotizacija za eno osebo pa je bila tisoč evrov. Aleksander poudarja, da so bile spremembe pri številnih izjemne, zato je v letu 2009 razvil še štiridnevno nadaljevanje prve delavnice z naslovom Od idej k dejanjem. Ta delavnica ni bila tako uspešna kot prva, kot ugotavlja Aleksander, verjetno je razlog tudi v krizi, ki se je začela v tistem času.
Leta 2016 je prodal podjetje in vse imetje, ki ga je imel v Sloveniji.
Poglejte, kje živi Aleksander:
Osebno
Aleksander je bil poročen 20 let, s prvo ženo imata sina Roberta, ki je zdaj star 33 let. Pove, da je bilo njihovo življenje prepleteno z veliko dela in odrekanja, vendar pa so si vzeli čas tudi za uživanje.
Naše sanje so bile: poslovni uspeh, ki nam lahko omogoči tako življenje, kot si ga želimo, takoj zatem pa sreča, šport in potovanja. Nikoli ni bil moj cilj biti bogat, temveč biti srečen.
Veliko pozornosti je v življenju namenil predvsem sinu Robertu in njegovi športni karieri, saj se mu je zdelo, da je to najboljši način, da se otrok razvije kot osebnost in da se mu ni treba bati škodljivih navad, ki pretijo mladim. Danes ugotavlja, da so bili večino časa srečna družina. Na počitnice so hodili poleti na Krk, kjer so imeli najprej prikolico in gumijast čoln, potem gliser in nazadnje svojo jadrnico. Pozimi so veliko smučali, saj je sin že od 6. leta tekmoval, in sicer do mladinske selekcije v Evropskem pokalu. Kot pove, sta se skupaj odločila, da bo prenehal udejstvovanje v smučanju, ko ne bo več v reprezentanci. Športno kariero je potem nadaljeval v wakeboardingu in postal večkratni državni prvak, obenem pa je aktivno tekmoval po Evropi in po svetu. Večkrat je nastopil tudi na svetovnem prvenstvu. Življenje se je tako ves čas vrtelo okoli športa in potovanj po svetu, ki so bila s tem povezana. Po 20 letih zakona pa se je žena odločila, da ni srečna, in je želela ločitev. Sin je bil star 20 let in je ostal z Aleksandrom.
Dejstva, da me čakata ločitev in obdobje velike negotovosti, sem se dobro zavedel šele na svoj 50. rojstni dan, ko sva se s sinom peljala na tekmo v Nemčijo. Zvečer sva pripravila v avtodomu večerjo ob jezeru. Odprla sva steklenico najinega najljubšega vina in potem še s šampanjcem nazdravila na mojo 50-letnico. Sin je nato odšel na zabavo, jaz pa sem ostal sam. Takrat sem se odločil, da bom imel še enkrat družino, novo partnerico, nov dom in da bomo znova srečni.
Njun poročni dan, ki sta ga doživela na Bledu.
Melariel in selitev
Po vrnitvi domov si je Aleksander naredil načrt, kam vse bo potoval, da poišče nov dom, novo ženo in ponovno srečo. Želel je živeti v tropskih krajih, kjer je toplo, veliko sonca, ob morju in kjer živijo prijazni ljudje. Čez pet let je spoznal Melariel, leto za tem sta kupila parcelo s preprosto hiško v filipinskem slogu in se poročila. Čez dve leti se jima je rodil sin Mark, ki je zdaj star šest let. "Še nikoli v življenju nisem bil tako srečen, kot sem zadnja leta, odkar živimo na Filipinih," doda Aleksander.
Za selitev so se odločili, ker je bil to že od vsega začetka cilj. Zaradi preobremenjenosti, stresa in pomanjkanja spanja ter izgorelosti je Aleksander dvakrat končal tudi na urgenci, zato je dokupil leta za pokojnino in se predčasno upokojil.
Starejši Aleksandrov sin Robert in mlajši sin Mark
Slovenija in Filipini:
"Obe deželi sta izjemno lepi in v obeh, tako v Sloveniji kot tudi na Filipinih, so dobri in slabi ljudje," pripoveduje Aleksander. Mnogi ljudje na Filipinih so zelo revni, vendar kljub temu razmeroma srečni in veseli, medtem ko je v Sloveniji veliko ljudi z odličnim standardom, od katerih pa številni niso srečni.
Filipinci so po njegovih besedah izjemno prijazni, pozitivni in odprti ljudje. Na otoku, kjer živi, so "prijazni tudi uradniki na občini, z lahkoto greš do župana, šefa policije ali pa do lastnika podjetja in z zanimanjem te poslušajo".
Slovence turisti doživljajo kot zelo prijazne ljudi, a taki so številni zgolj navidezno. Če se v Sloveniji v čemerkoli izkažeš in vzpneš nad ostale, pa kmalu spoznaš negativnejšo, zavistno plat Slovencev, še pove Aleksander, ki je prepričan, da ti v primeru, če ti uspe v Sloveniji, nekateri ljudje to zamerijo in z vsakim nadaljnjim uspehom izgubiš del prijateljev.
Hiša na Filipinih, kjer zdaj živi Aleksander.
Kakšni pa so Filipinci?
"Filipinci, moški, imajo značilen 'latino' značaj: z njimi si lahko prijatelj, v sebi pa imajo svojevrsten ponos in lahko tudi zelo hitro zamerijo. Če imajo občutek, da si jih kakorkoli ponižal in če so pod vplivom substanc, te lahko zaradi malenkosti tudi ubijejo, pa čeprav bodo potem končali v zaporu," odgovarja Aleksander, ki se sicer niti za trenutek še ni počutil ogroženega.
O Filipincih pa še dodaja, da redko razmišljajo vnaprej: ko imajo, trošijo, ko nimajo, so pa lačni. Prav tako pretirano ne spoštujejo žensk. In še: "Ne smeš jim pretirano zaupati: če se pustiš izkoristiti, te bodo mirno naplahtali."
Prav tako so njihova merila za to, kaj je lepo in čisto, popolnoma drugačna od naših, zato "jih je treba marsičesa naučiti in vztrajati pri tem, da ne maraš razmetanega in zarjavelega orodja v delavnici, nereda v pisarni in kuhinji ... Ko kaj delajo na parceli, mirno vržejo cigaretni ogorek na travo. Ko ga pobereš in poveš, da tega ne dovoliš, te začudeno gledajo."
Seveda ne smemo posploševati, so tudi izjeme, nekateri Filipinci so izjemno pridni in odgovorni, dobri očetje in odlični možje, pravi.
Mark se šola v lokalni šoli, kjer se po besedah Aleksandra počuti zelo dobro.
Šolanje šestletnega Marka
Aleksandrov mlajši sin se ne šola v zasebni šoli, ampak v najbližji šoli v vasi, kjer je med prijatelji, s katerimi se tudi sicer vse dneve sproščeno igrajo. Tej šoli poskušajo tudi pomagati, tako so na primer v razredu na tla položili linolej, prepleskali stene, pobarvali in uredili mize, podarili so jim tudi računalnik. Včasih tudi za revnejše otroke prispevajo za malico, kar sicer ne stane veliko. Šole pa so plačljive, šolnina stane 500 pesov na leto, kar je nekaj več kot devet evrov.
"Ko gremo za daljše obdobje na potovanje, učiteljici preprosto povemo, da Marka nekaj časa ne bo, nihče nas ne bo prijavil na socialno službo," pove Aleksander in doda, v teh šolah učijo mnogo stvari, kot so spoštovanje do učiteljev in staršev, ljubezen do Filipinov, petje in ples, v vseh šolah imajo vrt, kjer otroci delajo. Tudi šolo čistijo tako otroci kot tudi starši.
Je starostna razlika med Aleksandrom in Melariel težava?
"Nihče od naju ne občuti kakšne posebne razlike zaradi 33 let, ki so med nama. So se pa s tem kar precej obremenjevali moji starši. Zdaj tako Melariel kot Marka obožujejo in njihov dvom je izginil že prvo uro po našem prihodu na njihov dom. Največje razlike med nama pomenijo moja izkušenost in znanje ter ženina neizkušenost. Sta pa na njene poglede na življenje zagotovo močno vplivala njihova revščina v mladosti in dejstvo, da so jih starši zapustili, ko je bila stara eno leto. Že kot otroci so žena, njena sestra in brat skrbeli sami zase in za svoje šolanje, tako da so vsi trije uspešno končali srednjo šolo. Pozneje je žena tri leta delala, da je lahko plačala svoje šolanje na fakulteti. Zaradi tega so med njenimi prioritetami izjemno visoko družina, gotovost in znanje," odgovarja Aleksander.
Melariel prav tako enakovredno opravlja svoj del dolžnosti v njunem marketinškem podjetju, ki se med drugim ukvarja z izdelavo spletnih strani, profesionalno fotografijo, pripravljajo spletno stran otočja, kjer živijo, stran za prodajo nepremičnin, oddajo hiše turistom … Aleksander je sicer tisti, ki se odloča, česa se bodo poslovno lotili.
Medtem ko Melariel večinoma skrbi in odloča tudi o vsem, kar zadeva dom, vzgojo otroka in družinske stvari. "Vsak skrbi in odloča za svoje področje odgovornosti in se ne vtika v drugo. Obenem pa se oba osredotočava na to, da smo srečni kot družina in obenem vsak posamezno," še sklene Aleksander.
24