Vika Potočnik: Slovenija je postala zatohla

Vika Potočnik, rojena v Bučkovcih, se je kmalu po prihodu v Ljubljano, kjer je študirala pedagogiko, aktivno vključila v politiko. Brez pokroviteljev in tovrstnega družinskega zaledja, poudari. Lucidnost in občutljivost za drugačnost, pripravljenost za dialog, ne biti tiho in spoštovanje vednosti je prinesla iz družine. Vse to je želela vnašati tudi v svoje politično udejstvovanje, in to v 80. letih, ko je v slovenski prostor vstopil pank. Pa ne le ta, temveč širše alternativno gibanje, ki je iskalo alternative znotraj socialističnega sistema. V 80. letih je postala predsednica Univerzitetne konference Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Pozneje je bila izvoljena za predsednico mestne konference ZSMS. Leta 1986 je odšla v Zvezni zbor jugoslovanske zvezne skupščine, kamor je zakorakala z enim zelenim in enim rdečim čevljem. Sodelovala je pri sprejemanju osamosvojitvene ustave, poslanka Slovenske skupščine je bila do leta 1992, isto leto je postala tudi direktorica novoustanovljenega Urada za žensko politiko. Leta 1997 je v Ljubljani prevzela župansko funkcijo, po neuspehu na lokalih volitvah pa se je leta 2002 umaknila iz politike. Zdaj je direktorica Pionirskega doma – Centra za kulturo mladih.

Zakaj ste se tako razveselili povabila na pogovor o pomenu alternativnega gibanja iz konca 70. in v 80. letih prejšnjega stoletja? Slovenska osamosvojitvena zgodovina se danes piše od afere JBTZ naprej, pri čemer je spregledano, kaj se je v Sloveniji že pred tem dogajalo v širšem kontekstu družbenih in kulturnih gibanj. Začelo se je s pankom konec 70. let, nadaljevalo pa z močno alternativno sceno, ne le v Ljubljani, temveč tudi drugod po Sloveniji. Vse to je bil eden od povodov, seveda ne razlog, da smo se osamosvojili.

Kakšen pomen je imelo alternativno gibanje? 80. leta so z močnim alternativnim gibanjem predstavljala žlahten družbenopolitični prehod, kjer ni šlo le za senzibiliziranje, temveč ukinjanje enopartijskega sistema. Takratna povezava družbenih gibanj po Sloveniji, kulturnih institucij in nekaj posameznikov, tudi neposredno delujočih v politiki, je bila generator družbenih sprememb.

Vzniknile so zahteve po številnih spremembah, recimo zavzemanje za pravico do ugovora vesti, civilnega služenja vojaškega roka, zahteve po večji demokratizaciji izobraževalnega sistema. Šlo je za kritiko obstoječe oblasti in družbenih razmer, in to v času, ko se je začela družba že vidno razslojevati.

Kako ste občutili ta čas? Preplet umetnikov, intelektualcev in takratne ZSMS je bil vsaj zame v zgodovini Slovenije edinstven. S pankom sem se srečala še kot študentka. Udeleževala sem se okroglih miz, ki so zelo ostro napadale politično ureditev in družbeni sistem, kar smo kot študentski funkcionarji in pozneje kot mladinski delegati prenašali v različne konce Slovenije.

Kakšen je bil odziv na pank? Naletel je na velik družbeni odpor. Takratni mediji so ga označili za nacističnega. Leta 1981 se je zgodila tudi naci-pankovska afera (jeseni so aretirali tri domnevne naci-pankerje, čemur sta sledila policijsko nasilje in tovrstna ideološka podpora dominantnih medijev, op. a.), v kateri je oblast želela dokončno opraviti s tem gibanjem.

Pravite, da ste bili tiha mama pankerskega gibanja, na 9. Kongresu ZK Slovenije leta 1983 ste bili na primer med redkimi delegati, ki ste ga branili. Gibanja in pobude, ki so se takrat odvijali v študentski organizaciji znotraj ZSMS, so bili največji generatorji družbenih sprememb. Ko se je pojavila skupina Laibach, sem bila mediator med takrat ostrim političnim stališčem Zveze komunistov, ki je želel skupino Laibach prepovedati, in glasbeniki.

Kako se je razpletel vaš zagovor skupine Laibach? Oblast jih je razumela kot simbol fašističnega gibanja, zato so se zavzemali za njihovo prepoved. V njihov zagovor takrat pred politične funkcionarje slovenskega oblastniškega vrha ni stopil noben Igor Bavčar ali Janez Janša. Vem, da takrat nisem bila kos čustvenim argumentom ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, kjer so pod kljukastimi križi izgubljali svoje najbližje. Ni bilo preprosto zdržati čustvenih argumentov in hkrati zagovarjati Laibach kot skupino, ki je sistemu postavljala ogledalo. Takrat sem med funkcionarji edina glasovala, da v primeru Laibach ne gre za fašistično gibanje.

Govoriva torej o času, ko so civilna družba in kulturna alternativna gibanja odigrala pomembno vlogo v razpiranju prostora svobode. So kakšne zahteve tedanjega časa aktualne še danes? Vse so aktualne še danes, le nekoliko bi jih morali posodobiti. Pri študentski populaciji bi bilo treba doseči večjo dostopnost štipendij, posodobiti metode dela, raziskovalno delo, bolonjskega sistema, na primer, ne bi nikoli sprejela in podobno.

V tistem času smo se vedno oglasili z močnimi argumenti in konkretnimi podatki, zaradi česar smo se s politiko lahko kompetentno pogovarjali. Če je šlo za ideološke teme, smo se pri tem naslonili na Marxa in Engelsa ter Kardelja. Večkrat smo jih citirali, ko smo bili zaradi svoje dejavnosti poklicani v bunkerje na pogovore. "Revolucija je kontinuiran proces," je bil v teh primerih moj pogost stavek. Sami smo znali pisati tudi zakone in sklepe, kar je bilo pomembno, da nismo bili odvisni od neke birokracije, ki bi premetala naše ideje.

Slovenija je kmalu po osamosvojitvi postala ujetnica lastnih ozkih interesov in zgodovine, ste povedali pred časom. Danes je utrujena in izčrpana, ste dodali, pa vendar ste optimistični. Na čem temelji vaš optimizem, na mladih? Srečo sem imela, da sem v 80. letih lahko sooblikovala družbene okoliščine, ki so dale zagon in moč nadaljnjim zahtevam po spremembi sistema. Podobni zametki tega nastajajo tudi danes. Občutiti je vrvenje, čeprav ne znotraj študentske organizacije, kot je bilo to takrat, temveč znotraj različnih drugih skupin. To lahko spremljam tudi skozi delovanje v Pionirskem domu, kjer otrokom in mladim dajemo dobro popotnico za oblikovanje kritičnega odnosa do sebe in družbe.

Verjetno bomo priča še volitvam ali dvoje volitvam, ki bodo navrgle neodločne politike brez ciljev za Slovenijo in njeno umeščenost v Evropi. Dnevno smo namreč zasužnjeni z zgodbami, ki nam jih narekujeta dva pola.

Nenehno se vračamo v zgodovino in prepričana sem, da bodo mladi želeli, pravzaprav se bodo morali otresti teh spon. Tako kot smo se mi v 80. in 90. letih okov partijskega režima. Zdaj pa smo dovolili, da so nam ugrabili zgodovino in jo prikrojili. Dovolili smo, da si ne upamo postavljati in zagovarjati ciljev, pa ne le znotraj Slovenije, temveč tudi v Evropski uniji.

Kje vidite zametke morebitnih sprememb? Nekaj malega se je v parlamentu zgodilo že z vstopom Združene levice, ki s svojim delovanjem dobiva precej simpatije tudi med mladimi. Ta druščina ima zato veliko odgovornost, da ne bo uporabljala zgolj všečnih pristopov za socialno pomiritev velikih težav. Izraziti bo morala jasnejšo vizijo.

Mladinski klubi, čeprav je bil na žalost v Kopru ukinjen, ali njihovi zametki po celotni Sloveniji, v katerih se generirajo družbene spremembe in zahteve po teh, so prav tako pomembni akterji. In ti so se začeli spet počasi odstirati. Vendar bi ti morali imeti veliko večjo podporo, zato pravim, da ima levica veliko odgovornost. Pa ne samo levica, saj je treba mladi generaciji pustiti dihati tudi znotraj desne opcije. Ne more nam vsega dušiti Janez Janša. Danes smo sužnji in ujetniki nekoga, ki je prepričan, da se mu dogaja krivica.

Še v času Jugoslavije in pozneje v samostojni Sloveniji ste jasno zagovarjali človekove pravice. Kako v tem kontekstu komentirate evropsko nesolidarnost ob zavračanju beguncev in vlogo Slovenije pri tem? Vrnila se bom v 90. leta in spomnila na Toma Križnarja, ko je k nam prinesel vesti o dogajanju v Darfurju. Ob senzibilnosti takratne oblasti z Janezom Drnovškom na čelu so postala glasnejša opozorila o svetu, ki je v tako katastrofalnem razkolu med bogatimi in revnimi. Že takrat smo opozarjali, da bo reven in izčrpan svet, s ciljem imeti človeka vredno in dostojno življenje, želel iti drugam. Ravno to, kar se nam dogaja zdaj.

Evropa pa se pri tem izmika svoji odgovornosti. Zmedena Evropa je v tem primeru ena večjih kršiteljic človekovih pravic. Ne gre več za to, ali begunce sprejmemo ali ne, ter koliko jih sprejmemo. To bi moralo biti rešeno vprašanje: če je v nas še kaj človečnosti in solidarnosti, jih moramo sprejeti ter hkrati začeti reševati bistvo problema. Danes poteka vojna za naravne vire: za vodo, zlato in nafto. Velike korporacije pa so brezosebne, brez milosti in brutalne.

Pri tem pa imamo še dodatno moralno odgovornost, ker smo se izvili iz balkanske morije. Slovenski voditelji se ne zavedajo, zakaj smo se osamosvojili. Ne zato, da se razprodajamo, temveč zato, da maksimalno izkoristimo lastne vire in svoja znanja. Da izobrazimo vsakega posameznika do največje mere ter hkrati dajemo pobude Evropi in svetu.

Slovenija se je z demokratizacijo, osamosvajanjem želela rešiti tudi centralizirane oblasti. Vendar ali se nismo znašli pred novo obliko centralizacije, tokrat v rokah Evropske unije z Nemčijo na čelu? Lahko bi primerjali ta dva položaja, čeprav bi mi morda marsikdo očital, da smo bili takrat v enopartijskem sistemu. A bila sem priča dogajanju leta 1986, ko je partija začela izgubljati moč in se je jugoslovanska skupščina začela demokratizirati, zaostril se je gospodarski položaj, nacionalizem je bil v porastu z Miloševićem na čelu, hkrati pa smo se srečevali z velikim pritiskom sesuvanja socialističnih sistemov, ki ga je v ozadju vodila Amerika.

Načini vodenja, po katerih deluje Evropska unija, njeno pisanje zakonodaje in njeno usklajevanje so danes včasih bolj centralistični, kot so bili zadnja leta v Beogradu. Menim, da imamo moč, da lahko na podlagi znanj in izkušenj opozarjamo tudi Evropsko unijo, da bo smer, ki si jo je zastavila, sprožila rast nacionalizmom, kot vidimo, tudi fašizma.

V zvezno skupščino ste leta 1986 vstopili z enim rdečim in zelenim čevljem. Je to mogoče razumeti kot simbolno izjavo vašega takratnega položaja, ko ste z eno nogo stali ob boku civilne družbe, z drugo pa bili sredi oblasti? Moj videz je bil pod vplivom družbenih gibanj v Sloveniji, zaradi česar me sprva niso hoteli spustiti v zvezno skupščino.

Po eni strani sem ob nastopu svoje funkcije v Beogradu čutila, da so me s tem kaznovali. Pričakovali so, da bom končala svojo politično aktivnost, a tja sem prišla polna zagona in novih idej. Že na koncu svoje prve seje tam sem vložila delegatska vprašanja. V tem času se je zgodil Černobil, v zvezi s tem sem odprla vprašanja o gradnji nukleark pri nas. Na osnovi teh je nastal zakon o prepovedi gradenj jedrskih elektrarn, ki sem ga spisala sama, veljal pa je do leta 2004.

Leta 1992 ste postali prva direktorica Urada za žensko politiko, ki se je pozneje preimenoval v Urad za enake možnosti. Predstavljal je institucionalni mehanizem za vzpostavljanje enakosti med spoloma, leta 2012 pa so ga ukinili, njegovo področje delovanja je prevzelo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Kako vidite delovanje na tem področju danes? Številna družbena gibanja 80. let, med katerimi so bila tudi feministična, so pripravljala teren za večjo vključitev žensk v politiko in na druga vodilna mesta. Znamenita aktivnost v tem kontekstu je bila tudi vključitev 55. člena ustave, v katerem je opredeljena svobodna pravica o rojstvu otrok.

Zelo organizirano delovanje na področju enakosti spolov je prepričalo takratno vlado, predvsem Janeza Drnovška, da je nastal Urad za žensko politiko. Drnovšek je takrat, celo malo v jezi, rekel: "Pa naj bo tudi ta urad, a vodila ga bo Vika." Z ukinitvijo urada in prenosa vprašanj enakosti med spoloma na ministrstvo se je naredila velika škoda, saj ostaja še veliko nerešenih vprašanj.

V času pisanja slovenske ustave ste se iz zvezne skupščine preselili v slovensko. Zelo aktivno ste se zavzemali prav za sprejemanje 55. člena. Zaradi brezkompromisnega zavzemanja za vključitev pravice do splava v ustavo smo bili nekateri celo obtoženi, da smo proti osamosvojitvi, saj je bil na koncu to še edini člen, ki v skupščini ni bi večinsko sprejet. Zaradi tega smo imeli nočno sejo, na kateri sem sodelovala že visoko noseča. Ta noč ni bila lahka, saj je na maratonski seji ustanovnega zasedanja osamosvojitvene skupščine nad nami prav zaradi tega člena visela negotovost, da jo bomo končali brez sprejetja ustave, s čimer pa bi padla tudi osamosvojitev. Ne znam vam opisati, kakšen strah in groza sta me takrat prevevala.

Velika zasluga pri tem gre Metki Mencin Čeplak, ki je vztrajala, da gre 55. člen enakovredno na glasovanje. Takrat so nas prepričevali, da bomo to vprašanje pozneje reševali z zakonodajo. A ta pravica bi nato bila odvisna od vsakokratne oblasti, položaj žensk pa bi bil na takšen način v rokah različnih političnih sil, kar lahko spremljamo danes na primer v Italiji in na Hrvaškem.

Ali kot se je to zgodilo v primeru padlega referenduma o pravici do biomedicinske oploditve samskih žensk. Ali pa ko v sedanjem času spremljamo nasprotnike družinskega zakonika, ki zavračajo pravico do istospolnih družin, če malo razširimo vprašanje pravic. Tako je. Menim, da se bo v tem kontekstu treba za mizo usesti s Cerkvijo, saj je znotraj nje veliko posameznikov, ki si želijo tudi drugačno religiozno institucijo. Začeti bo treba konstruktivni dialog, kar pa ni ravno veščina naše družbe. V političnem prostoru manjka še ena stvar, in sicer argumentacija, ki temelji na vednosti in ne na ideoloških izhodiščih.

Smo se po osamosvojitvi začeli spopadati z vzponom tradicionalizma? Močnejšo in vidnejšo vlogo je spet dobila Cerkev … Iz začetka 90., ko smo šli na pot osamosvajanja, se spomnim intervjuja v tedniku Mladina z avstrijskim pisateljem Petrom Handkejem. Povedal je nekako takole: "Če se je Slovenija že odločila, da gre na svojo pot, naj gre, a paziti mora, da ne zapade in postane zatohla dežela." Kot je bila takrat Avstrija. Razumela sem ga, o čem govori, a v slovenskem prostoru so ga zaradi tega ostro kritizirali. Aktualna politična oblast in mediji so ga napadli, kot da nam ne zaupa.

Njegovo izjavo imam še danes močno v mislih. In točno to se je zgodilo: Slovenija je postala zatohla. Tradicionalne ikonografije, če bi bile povezane z napredno idejo, me sicer ne motijo, vendar ni tako. Določena generacija naš prostor dnevno zastruplja s travmami, ki so se zgodile v 50. letih, in ne dovoli, da bi zadihali kot družba.