Pahor je presenetil tudi največje skeptike

Minister za šolstvo in šport Igor Lukšič je v SiOL-ovem intervjuju pojasnil, zakaj dijaki mečejo granitne kocke v parlament, zakaj Cerkev ni sposobna izvajati verouka v šolah in zakaj želi, da se dijaki pogovarjalo o spolnosti. Povedal je, da je Pahor prepričal tudi skeptike in da je čas, da Janez Janša spremeni retoriko. Ali Slovenija potrebuje tako velike športne objekte, kot zdaj stojijo v Stožicah? Slovenija je v tem desetletju oblikovala soglasje o tem, kako velike in kakšne objekte potrebuje. Že v programu o črpanju kohezijskih sredstev, ki je bil sprejet v letih 2006 in 2007, je vrsta športnih objektov. Štadion Stožice, takrat se je imenoval še štadion Leona Štuklja, skakalnice v Planici, Ljudski vrt ... Ti objekti gredo sledijo trendom športa in povečanemu številu ljudi, ki se zanima zanj. Mislim, da so potrebni in bodo svojo upravičenost postopno dokazali. Športni park pa potrebuje pomoč države? Že prejšnja vlada je predvidela 10 milijonov evropskih sredstev ali pomoči države za leta 2008, 2009 in 2010. Nova vlada teh sredstev ni namenila centru, ker je menila, da je model javno-zasebnega partnerstva, po katerem so se lotili zadeve, učinkovit. Vendar so nam ostajala sredstva iz razpisa leta 2008, ki je bil narejen za črpanje evropskih sredstev in bi jih morali porabiti letos. Če jih ne bi, bi ostala v Evropi, zato smo se odločili za razpis.

Dajete občutek, da je za vas odgovor na interpelacijo SDS in SNS le nujno zlo. Zakaj? Očitki so popolnoma neutemeljeni, ker gradijo na tem, da je razpis prikrojen. Pri črpanju evropskih sredstev obstaja mehanizem neposrednega potrjevanja. Če bi vlada hotela dati sredstva neposredno Stožicam ali kateremu drugemu projektu, bi to lahko naredila. Ne bi ji bilo treba prirejati razpisa. Pravijo, da je minister kršil zakon o javnem naročanju. Ne ločijo med javnim naročanjem in sredstvi iz kohezije in ne vedo, kako sploh postopki tečejo. Pri črpanju iz kohezije veljajo posebni predpisi, ki niso povezani z javnim naročanjem.

Je treba vzrok, da dijaki mečejo granitne kocke v parlament, iskati tudi v šolah? To ne izvira iz šolskega sistema. Naše šole ne izvajajo takega pritiska na dijake, niti jih ne usmerjajo tako, da bi razumeli, da je to prava oblika izražanja mnenj. To neljubo dejanje je izraz stiske vse mlade generacije. Naša populacija se stara, a ne odhaja v pokoj, predvsem v tistem delu, ki ima odločevalske mehanizme. Ko odločevalci ostajajo v sedlu, naslednja generacija, ki bi morala prevzemati odgovornost, recimo od 40 do 50 let, ne dobi mesta, in potem sploh ni prostora za mlado generacijo od 20 do 30 let, da bi postopno pridobivala izkušnje in prevzela odgovornost. Preprosto ni v igri, postavljena je v preživetje, naj se ukvarja sama s sabo, predvsem v nočnem delu življenja, ker podnevi ni prostora, saj še zmeraj živi pri starših. Je samo v šolskem sistemu, nima možnosti, da bi odgovorno vstopila v družbeni prostor. Jasno, da je ta generacija, ki pa ima ogromno energije, frustrirana.

Na kakšen način naj bo Cerkev prisotna v šolah? Cerkev ima avtonomen sistem šolanja svojih kadrov. Katoliška cerkev je tudi ustanoviteljica šol, ki imajo poseben status in dopolnjujejo slovenski šolski prostor in ponudbo. Kolikor vem, je s tem zadovoljna.

Anton Stres trdi, da so glavna nerešena vprašanja med Cerkvijo in državo ravno glede šolstva. On je v začetku mandata zelo trdo postavljal nekatere stvari, zlasti glede uvedbe verouka v šole, ampak potem se je izkazalo, da tudi Cerkev nima tega interesa. Za to je ne nazadnje treba imeti tudi kader, ki ga Cerkev nima. Težave pri zagotavljanju svojega poslanstva ima ravno zato, ker se premalo mladih fantov odloča za duhovniški poklic. Za verouk v šolah že objektivne možnosti ni, da ne govorim o tem, da imamo v ustavi še zmeraj zapisano, da so verske skupnosti ločene od države.

Ste že našli način, kako motivirati Rome, da se priključijo "večinskemu toku"? Da pridejo iz "predcivilizacijskega" v "civilizacijo"? Veste, civilizacij je več …

To so vaše besede … … Težko si je domišljati, da je ta civilizacija tisto, kar bi morala sprejeti kakršnakoli druga. Se pa vse več Romov vključuje v šolo. Najbolj razveseljujoče je, da se iz osnovne šole vpisujejo na srednjo, jo končajo in imamo prve diplomante. Sami vidijo, da je to pot, ki lahko rodi dobre sadove, jim omogoči, da poskrbijo zase in za svoje družine. Težko je v okoljih, kjer jih z nobenim prijemom ne moremo prepričati, da je to dobro za njih. Pomembno je, da pridemo v naselja, kjer nimajo niti vode niti elektrike, jim to zagotovimo, zgradimo večnamenski prostor, kjer se bodo lahko otroci socializirali skupaj s starši in se pripravljali za vstop v vrtec in šolo. Težava pri Romih v teh naseljih je to, da so na plečih države, marsikdaj jih zanese v kakšno lastnino po svojem načinu življenja na način, ki je po naši zakonodaji kazniv. S takšnimi sosedi se težko živi in težave imajo tako prebivalci, ki živijo blizu takšnih naselij, kot Romi sami.

Se je kaj spremenilo v SD, odkar niste več podpredsednik? Ko sem bil podpredsednik, je bila SD le pol leta na oblasti, zdaj je že drugo leto. Bistveno se ni spremenilo, ker ima še vedno istega predsednika, struktura je ostala enaka. Dokazala je, da je sposobna biti najodgovornejša stranka v vladi. To je dobra popotnica za naprej.

Torej je vlada med krizo pokazala, da je sposobna? Smo dosegli konsenz o tem, kaj hočemo, kdo smo, kam gremo? Na ravni ljudstva je predstava precej jasna. Vlada ima usmeritev in posamezna ministrstva so se izkazala kot dobra. V prvem letu krize je pomagala tistim, ki jim je grozilo in jih je tudi doletelo, da so izgubili službe, precej je vlagala v socialne pomoči. Zdaj prihaja druga faza, kjer je treba opogumiti tiste, ki odpirajo nova delovna mesta in so dovolj drzni, da gredo na nova področja. In hkrati okrepiti in podpreti podjetja, po podatkih GZS jih je vsaj tretjina, ki jih kriza niti ni bistveno prizadela. Težje bo s strukturnimi težavami. Delimo usodo vsega zahodnega sveta, ki s tem, ko v ospredje prihajata Kitajska in Indija, izgublja položaje, ki jih je imel v 19. in zlasti v 20. stoletju. Za to nimamo pravih odgovorov.

To verjetno niso vzroki, da se izkoriščani gradbeni delavci bojijo govoriti o svojih težavah. Zdi se, da je veliko ljudi v Sloveniji zelo jeznih, občutek imajo, da jih je vlada razočarala. Se strinjate? Se. Tisti, ki delajo in ne dobijo plačila, so upravičeno jezni. Zlasti v zadnjih 15 letih se je pri nekaterih podjetnikih razpasla grda navada, da so poskušali dobro zaslužiti ne s podjetnostjo, ampak s tem, da niso izplačevali obveznosti. Ta anomalija je pripeljala do stisk nekaterih. Vlada je obravnavala to težavo in zdaj bo minister za pravosodje povedal, kakšne so možnosti, da bi tovrstne prakse omejili na minimum.

Janša je v zadnjih dneh večkrat Slovenijo opisal kot prostor, kjer so glavne "udbaške" povezave. Janševa retorika je v vseh teh 20 letih ista. Slovenija ob 20-letnici lahko opusti tovrstno retoriko in se začne ukvarjati z novimi vprašanji, ki nimajo nobene zveze s socializmom ali mrežami, ki so bile v veljavi mogoče še neko obdobje po socializmu. Zdaj so v igri druge mreže, ki si jih ne želimo tako močnih, kot so. Te, ki so vezane na brezkompromisno bogatenje in iskanje dobička, kjerkoli se da. Zlasti kjer se jih črpa iz poštenega dela delavcev. To moramo urediti. Življenje v Sloveniji bo lahko boljše za vse, ne samo za tiste, ki so iznajdljivi, ampak tudi za tiste, ki so prepričani, da je mogoče s poštenim delom pošteno živeti.

Je Pahor izpolnil potencial? Je. V nekaterih potezah je presenetil celo največje skeptike. Ker v primerjavi s predhodniki, ki so bili bolj v ozadju, veliko nastopa v javnosti, s kakšno izjavo koga zbode in potem se iz tega razvije večja zgodba. To je zaradi sloga vodenja vlade in politike. Ampak sicer gredo stvari v pravo smer. Povsem je upravičil zaupanje ljudi.

Kaj pričakujete od dijakov, ki so podpisali izjavo odgovorni spolnosti? Da bodo imeli le heteroseksualne spolne odnose? Ne. Ugotovili smo, da okoli 30 odstotkov mladih v spolno življenje vstopi na prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Želeli smo jim dati možnost, da se o tem več javno pogovarjajo, med seboj, s starši, učitelji. S to izjavo je bil ta namen dosežen. Oglasile so se tudi skupine, ki so se čutile prizadete. Homoseksualci so čutili, da podpiramo samo "taprave" odnose, se pravi med moškim in žensko. To seveda ni res. Ne govorimo, kakšni spolni odnosi so priporočljivi, ampak da je treba biti ponosen na svoj spol, ki je del identitete vsakogar. Kako ta spol nastopa v spolnem življenju, je seveda stvar posameznika.

Kaj je odgovorna spolnost? Ko vstopaš v spolni odnos, je dobro vedeti, da vstopaš v odnos z drugimi. Nisi več sam v odnosu do lastnega telesa ali do drugega, ampak se začenja odgovornost do vsega človeštva. Zlasti ko gre za hetero odnos. Takrat je tu poleg predsodkov, toge regulacije, možnosti okužbe, sprožitve duševnih zgodb še možnost zanositve. Spolnost je treba raziskovati počasi. Naš namen ni moraliziranje, čeprav se del razprave razvija v to smer. Nekateri celo pravijo, da je odgovorna spolnost tista, pri kateri se spolnost sploh ne zgodi. To ni moje stališče.

Kakšna je prihodnost Slovenije? Zelo dobra. Ob vseh težavah ima mladina prostore, fizične, gradimo jim mladinske centre, ponujamo jim organizacijske oblike, imajo načelno podporo, možnosti, da pridobijo dobro izobrazbo, potujejo v tujino, občutijo svet in si gradijo lastno vizijo. Manjka le ključno: mladi v procesu socializacije ne dobijo dovolj možnosti, da bi se utrdili.

Posamezniki ne dobijo priložnosti, da bi utrdili svoje osebnosti? V sistemu ni selekcije za ljudi, ki bi dobili možnost, da gredo naprej.

Mislite na meritokracijo? Kako najbolj uspešne spraviti na vrh? Da dobiš možnost, da narediš nekaj iz sebe, iz kolegov, napreduješ, narediš povezave v okolici. Ker teh možnosti ni, je preveč odvisnosti do družine in predstave, da je največ, kar lahko človek v življenju naredi, da naredi nekaj zase. Tak človek ne išče izzivov, kaj narediti z večjo skupino ljudi, v politiki, v družbi, v podjetništvu.

Ste našli kakšen način, kako to rešiti? Ne, v glavnem sledimo vzorcem, ki so uveljavljeni, postavljamo domove za mladine in podpiramo njihove organizacije. Z vrnitvijo dijakov v svete šol smo dali vsaj simbolno sporočilo, da želimo, da dijaki sodelujejo pri upravljanju šol, med seboj izberejo tiste, ki jih to zanima, in si ustvarijo predstavo, kaj narediti iz samih sebe.

Prihodnje predsednike vlad, šefe največjih podjetij? Da. Če pogledate, kdo so ljudje, ki so v tej vladi ali so bili v prejšnjih vladah, lahko vidite, da so bili preizkušeni v številnih političnih odločitvah ali dejavni v družbenih organizacijah. Zelo malo je takih, ki so prišli le skozi šolski sistem, ker so bili odlični, in potem šli na pomembne položaje. Mladina teh možnosti nima toliko, kot jih je imela zlasti v osemdesetih letih.