Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sreda,
1. 9. 2010,
11.14

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Sreda, 1. 9. 2010, 11.14

8 let

Nova zora

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
V politiki je včasih težko prepoznati meje lastnih zmožnosti. Prilagajanje, fleksibilnost in pragmatičnost so temeljne vrednote, pa četudi nemara besede nadomeščajo dejanja.

Ameriška vojaška avantura je, kot kaže, znova doživela sliko konca. Spomnimo se je, ko je − zdaj že davno − George Bush pod napisom "Misija opravljena" razglasil konec večjih oziroma obsežnejših vojaških operacij v Iraku. Po tem slavnostnem dogodku so opravljeno delo pripisali nekaterim v mornarici, ki so tisti dan sklenili takratno službovanje. A okus po pelinu je ostal, misija pa je nekončana čakala na naslednje. Nauk zgodbe je sicer v opozorilu na duhove, ki prežijo iz slabo zaprtih steklenic. Američani radi rečejo, da se zadeva ne konča, dokler ne zapoje debela gospa. Njen napev v Iraku je bil dolg. In še kar traja. Razmere so še naprej slabe. Politična kriza traja. A Obamova predvolilna obljuba je očitno izpolnjena.

Iskanje poti iz Bagdada je politično lahko zelo nevarna zadeva. Res je, ravno toliko kot brezglavo tankovsko drvenje po arabskih puščavah. Sporočila iraških veljakov, naj na vakuum, ki naj bi ga prinesla odsotnost ameriškega bojevanja, ne računajo v drugih državah v regiji, rišejo pomembno ozadje trenutnih razmer v Iraku. Boj za vpliv na več plasteh, v več sferah iraške politike, s tem v eni še posebno pomembni ekonomski sferi – torej naftni – kar posledično kroji dramatična razmerja in razprtije v iraški družbi. Je bilo torej vse zaman? Razmislimo, ali se je splačalo. Številne žrtve. Astronomski zneski. Tovrstna vprašanja so tako rekoč tabu, čeprav bržčas vsi vedo, da so vojne za nekatere dober posel. Najbrž res ne more držati, da se je Bush mlajši spravil nad Sadama, ker da si je želel demokracije, ne glede na to, da si kdo onkraj velike luže morda res tako predstavlja rešitev za tegobe sveta. Svet je morda le bolj zapleten.

Zakaj demokracije v imenu demokracije povsem nedemokratično ubijajo? Najpomembnejša plat zgodbe o Iraku ni v tem, da se še zdaleč ni končala, temveč v ohranjanju zavdanja, zakaj in kako se je začela. Z lažjo. S prevaro. Z namenom, ki presega okvire resničnega in verjetnega. V obdobju, ko je v ZDA pomenilo biti proti vojni biti protiameriški. Ko je vztrajno ponavljanje neresnic zrahljalo resnico. Mednarodna skupnost je z Afganistanom našla neko predstavljivo tarčo, teritorij, ki ga vojske lahko uporabijo za tarčo. Poskusite streljati v teroristično mrežo! V Irak je vojaška mašinerija odšla in ostala. Bagdadski Hotel Kalifornija, iz katerega lahko še tolikokrat zbrišete svoje ime, a prav zares oditi ne morete. Michael Jordan je pred leti s svojo predčasno košarkarsko upokojitvijo in nato vrnitvijo na najbolj preprost način pokazal, da se moraš včasih odstraniti, da bi svetu pokazal, kako nujno se moraš vrniti.

Ne spreglejte