"Nekatere stvari je treba sovražiti"

Z več kot 300 objavljenimi deli ena bolj pišočih literarnih osebnosti v Sloveniji nima dlake na jeziku. Niti ko govori o politiki, niti ko govori o svojem delu, niti ko govori o zadevah v širšem družbenem kontekstu. Kar jo seveda dela kontroverzno, kar jo dela drugačno, na trenutke navihano, pa potem spet mladostno, jezno, naveličano. Nekatere stvari je treba sovražiti, opraviči svoj sovražni govor. In le iz grdega lahko nastane lepo, se ji obraz razjasni, ko pripoveduje o svoji novi baladi. O Sneguročki.

Konec leta je prinesel prve predčasne volitve v Sloveniji. Vi ste bili v skupini 26 Slovencev, ki ste takrat še župana Ljubljane Zorana Jankovića pozvali h kandidaturi na volitvah. Zakaj ste se pridružili skupini?

Predvsem zato, ker ne želimo, da vlada kakšen Janša. Nikakor ne. Ker vemo, kaj Janša je. Ne kdo, kaj je.

Kaj pa je?

A ne veste, kaj je? Konvertit. V prejšnjem sistemu je bil rdeč ko pesa, potem se je klerikaliziral, saj to vemo vsi, to je že snov za eno zelo dolgo humoresko.

Jankoviću so na volitvah tudi volivci izkazali določeno zaupanje …

Da, Janković je dejanski zmagovalec volitev, ne pa relativni, kot že spet kokodaka Janša in njegovi. Nič ni relativen, je zmagovalec volitev. Tudi če bi bil relativni zmagovalec, je pa Janša absolutni poraženec, ne relativni, absolutni.

Jankoviću očitajo, da se ne zna pogajati, da ne zna komunicirati …

Da, marsikdo se ne zna pogajati, marsikdo ne zna komunicirati, poglejte, kako komunicira skrajna desnica. A je to komunikacija? Se spominjate, kako so komunicirali ob sprejetju družinskega zakonika?

Prav danes (27. december 2011) je ustavno sodišče sprejelo odločitev, da lahko gre ta zakon na referendum.

Da, seveda, to je samo metastaza, nič drugega. Veliko se govori o sovražnem govoru, takrat smo slišali enega sovražnega govora, da se nam je želodec obračal. Kaj je metal ven Cukjati in njemu podobni. Kaj je metala ven ta predsednica klerikalne stranke, ker to je klerikalna stranka. Bodimo pošteni, to ni nobena Nova Slovenija, to je klerikalna stranka in nič drugega. Naj imajo referendum. Oče, mati, ljubeča starša, kot da so vsi starši ljubeči, kot da je vsak oče ljubeč, kot da je vsaka mati ljubeča. Manjka se mater, ki niso ljubeče, ampak sovražne. Ampak dobro, če je to klasična družina, kakor Marija pa Jožef pa Jezušček, saj tukaj tudi nekaj ni čisto klapalo, kako je zanosila, to že vejo teologi, to bo že kakšen Štuhec pojasnil, on se spozna.

Če sva že pri sovražnem govoru, ko ste že omenili …

Kdo je začel s sovražnim govorom?

Zdaj v tem zadnjem primeru …

Poglejmo na začetek, kdo je začel sovražni govor. Domobranski emigranti, ki so se smeli vrniti v Slovenijo in namesto da bi se vrnili s sklonjeno glavo, so začeli s sovražnim govorom. Začeli so pljuvati po partizanstvu, po vsem, kar je Jugoslavija bila. Jaz nisem jugonostalgik, jaz sem bila vedno v konfliktu z jugoslovanskim sistemom, ampak takšnega gnusa ni bilo, kot je zdaj. Namesto da bi bili vsaj tiho, so začeli pljuvati po partizanstvu. In ta sovražni govor nadaljujejo domobranske ličinke. Tako se je začelo.

Ko se je pojavil neznani pisec Majer …

Ah, saj ni neznan, to je Janša.

So se pojavljati tudi komentarji, da se nihče ne vtakne v vas, v vaš sovražni govor, ko uporabite kakšno sovražno besedo.

In jo še bom. O, da.

Da so slovenceljni poniževalni izraz za Slovence …

Zakaj poniževalni? Slovencelj je beseda za butastega Slovenca, nič drugega, saj to je čisto jasno. Tipično je, da se butelj ne more imeti za butlja, ker sploh ne ve, kaj to pomeni, ker je pač butelj, tega ne ve, in torej je slovencelj.

A se vam zdi, da je bil shod v trenirkah pravi oziroma edini način za pokazati nestrinjanje s to delitvijo na nove in stare državljane?

Ta shod je bil prav simpatičen in duhovit. Jaz sicer ne hodim na nobene shode in tudi trenirke nimam, se mi je zdelo pa luštkano, simpatično.

Omenili ste, da pripravljate novo pravljico.

Je že, to je balada o Sneguročki. Pravljice se včasih rodijo iz ponižanja, iz gorja, iz bolečine, iz krivic, ampak vse hudo se pozabi. Ideja te balade je, da se vse hudo pozabi. Ne pomaga ljudem dopovedovati, kaj je bil Auschwitz in vedno se ponovi tisto, da se to ne bi nikoli več ponovilo. Se je ponovilo, se ponavlja in se bo ponavljalo, dokler je človeški rod na zemlji, kajti zlo se pozabi, ostanejo samo suhoparni podatki. Ostaja holokavst, ampak tretja, četrta generacija tega ne občuti več. Medtem se je zgodil Guantanamo, medtem se je zgodila Somalija.

Bosna in Hercegovina …

Bosna, Srebrenica. In to, da se vse hudo pozabi, je tisto najhujše. Uspavanka se konča "Le mirno spite, saj ne veste, kaj vas čaka, ko se prebudite, bajoški baju". To balado bom promovirala, knjiga je že v tisku, na zelo lep način skupaj z ansamblom Mardjango, igrali in peli bodo stare ruske pesmi. Prevedla je Žana Perkovska, moskovska prevajalka. Mislim, da je prevedeno zelo lepo, tudi pesmi so zelo lepo prepesnjene. To bo en tak lep dogodek. V mojih letih se človek razveseli kakšne stvari, a to veselje prav dolgo ne traja. Preprosto tako smo narejeni, da občutek veselja sčasoma splahni in ostane spet tišina.

Toliko se govori, da ne marate otrok …

Da, kaj se vse govori. Kakšnega imam rada, kakšnega pa ne maram. Ne maram otrok, ki so surovi z živalmi. Ne maram otrok, ki mečejo petarde. Ker, zanimivo je, kako je ta država hitro prepovedala kajenje, celo zunaj zgradb, zelo hitro, a petarde pa ne morejo prepovedati. Prav danes mi je rekla ena prijateljica, a ti od te države pričakuješ kakšno logiko? Aja, sem rekla, imaš prav.

Res pa je, da tudi otroška roka, ki vrže petardo proti živali ali proti človeku, v takšnem otroku se skriva potencialni Breivik. Jaz ne verjamem, da je Breivik psihični bolnik. Jaz sem prepričana, da je teh breivikov ogromno, da je to popolnoma zdrav, v širšem smislu normalen, samo da je zloben. Teh breivikov je mnogo, tudi v Sloveniji jih je mnogo. In otrok, ki vrže petardo psu pod tačke, je mali Breivik.

Celo splav se vam zdi manjši zločin kot roditi otroka v ta zloben svet.

Da, to je moje stališče. Jaz za nič na svetu ne bi želela imeti otrok, ne samo zato, ker se mi zdi brez zveze, saj je človeštva sedem milijard, lepo vas prosim. Ampak tudi zato, ker me nikoli ni zanimalo imeti otroka. Jaz z otrokom ne bi imela kaj početi. Jaz nisem čisto nič očarana, če okoli enega vozička kokodakajo bucu buci, ne, do tega nimam odnosa.

A ko človek bere vaše pravljice, si lahko predstavlja človeka, ki ima otroke nadvse rad. Čeprav vi pravite, da ne pišete pravljic za otroke.

Ne, ne pišem za otroke, pravljice pišem, ker mi je blizu literarni žanr in ker ljubim pravljice. Prav zato so moje pravljice najboljše v Sloveniji, o tem sem prepričana. To, kar stroka reče, me ne zanima, vem pa, da obstajajo otroci, ki so nežni in ki poslušajo pravljico z odprtimi usti in jo dojamejo tako, kot je bila povedana. In to je tisto lepo. Vsi otroci pa niso taki. In navsezadnje ne vem, zakaj je treba imeti rad vse otroke pa vse ljudi pa vse živali. Jaz navsezadnje nimam odnosa do slonov. Jaz imam rada muce, veverice, nimam rada slonov. A gre za to, da je treba do vseh živali biti pravičen in da jih je treba pustiti pri miru. Samo za to gre, za nič drugega. Najhujše, kar se živali lahko zgodi, je človeška roka, zlobna človeška roka. Ali lahko iz tega opusa, ki je osupljiv, saj ste zelo pišoči, kakšno stvar izpostavite?

Poezija.

Vsa …

Moja poezija, vsa je kakovostna, dragulji pa so zbrani v analogiji Samost.

V knjigi, ki je zavita v svilo?

To je ta.

Koliko izvodov ste prodali, če se prav spomnim, jih je bilo natisnjenih sto?

Samo sto izvodov, oštevilčenih, sem izdala v samozaložbi. Prodala sem jih približno polovico, ostalo pa je moja dediščina, za moje dediče, ki bodo s tem razpolagali.

Kdo pa so vaši dediči?

Ne povem. (smeh)

Nam lahko zaupate, zakaj ste pri 20 letih pobegnili z lastne poroke?

To je bilo že prej, da, pobegnila sem s poroke, ker mi je prišlo do zavesti, da bo to zdaj neka družina, jaz bom žena. To ni kot Cvetje v jeseni, ah, ah, ah, še eno … mene ne bi od sreče infarkt, ampak od groze, da bi bila vse življenje mož in žena, bi se mi želodec obrnil. Naenkrat mi je prišlo do zavesti, v kaj se spuščam. Ravno toliko sem bila mlada gos, da me je prevzel nek čredni nagon. Vsi so že poročeni, jaz pa še ne, vsi imajo otroke, jaz pa še ne. Mi je pa prišlo do zavesti, da sem jaz samohodec, da sem jaz mačka, ki hodi svoja pota, zame so vsi kraji podobni. In tako sem pobegnila. Moj tedanji zaročenec mi je to oprostil, pred nekaj leti me je tukaj obiskal. On zdaj živi v Kanadi, poročil se je dvakrat, trikrat, se mu pa tudi dobro zdi, da nima otrok.

Po vašem ljubezen slej ko prej izzveni, ko postane rutina, ta odnos ne more biti več isti …

Veste, ljubezen se mora začeti z zaljubljenostjo. In to je smetana. Ko je smetana pobrana, potem je treba računati s tem, da se ta odnos transformira v eno zavezništvo, v eno zelo toplo prijateljstvo, ne vem, najbrž je tako …

Ampak tega bi bili vi sposobni …

Saj sem sposobna prijateljstva, ampak ne predstavljam si zakona, tega pa res ne, ne, groza (smeh), to pa ne.

Imate kakšen odnos do tega, da je bila minuli mesec izrečena obsodilna sodba v pravdi zoper cerkev?

No, to je nekaj, ampak to je majhen prvi korak, samo tega je toliko …

Je pa res, da če sodba obstane, je to presedan.

Da, upajmo, samo, čudim se, koliko staršev, ki vedo, kaj se dogaja, pa še vedno pošiljajo svoje otroke v župnišče, svoje otroke pošiljajo v sluzaste roke prekletega smrdljivega farja …

Prej ste rekli …

Pa še zmeraj so ponosni, če je njihov fantek ministrant. Ja, a so znoreli, a so znoreli? Lastne otroke polagajo zločincu v roke.

Ko ste omenili, da so tudi mame zlobne …

No, to ni iz zlobe, to je zato, ker so butaste.

Na sodiščih smo velikokrat priča, da matere svojim lastnim otrokom ne verjamejo, da so bili zlorabljeni, temveč verjamejo partnerjem, očetom, očimom.

Kje je tukaj spoštovanje do otroka, kje je tukaj ljubečnost do otroka, a je otrok samo predmet? Ga vidi v tisti ministrantski srajčki in ne vidi, kaj se dogaja v zakristiji. Lahko da se ne dogaja, lahko da se dogaja. In ta možnost bi morala zadostovati. Ampak taki materi bom jaz rekla slovenceljska mati.

Sem vas razburila?

Ne, jaz sem vedno ogorčena, kadar se spomnim na to klerikalizacijo Slovenije, ki se je začela v Demosovih časih, bodimo pošteni. Cerkev je dobila premoženje nazaj, premoženje, ki ga je ukradla slovenskemu narodu, premoženje, ki ga je oropala, ga je dobila nazaj. Ima polno rit vsega, pa še jim ni dosti. Zdaj bi hoteli še več. Pa naj imajo, samo človek izgubi spoštovanje do te države.

Vaše razmišljanje, da bi bilo bolje, če bi se maturantje namesto avstro-ogrske četvorke učili kakšnih slovenskih ljudskih plesov, se mi zdi simpatično.

Desničarji poudarjajo, Balkan, Balkan, zaostala kultura. Balkanska kultura je mnogo višja od slovenske kulture. Vsak Bosanec ve, kaj je sevdah in je na sevdah ponosen in sevdah živi in nastajajo novi sevdahi. Koliko Slovencev sploh pozna kakšno ljudsko balado. Ne poznajo, poznajo gojzarsko muziko …

Slake in Avsenike …

To so oberkrajnerji, če so se v Avstriji tako predstavljali, potem so to oberkrajnerji, naj se tukaj tudi. Težko je govoriti, ne da bi uporabil sovražni govor. So stvari, ki jih je treba sovražiti. Po mojem mnenju je katoliška Cerkev v Sloveniji nekaj, kar moraš sovražiti. Jaz to čutim kot svojo državljansko dolžnost.

Kaj ste najraje počeli? Igrali, peli …

Kot igralka se sploh nisem obnesla, morda v nekaj vlogah, a ko sem spoznala to zakulisje, se mi je želodec obrnil. Najraje igram v kakšni svoji lutkovni igri, kakšno lisico. Igram tudi Sapramiško, tukaj je tudi morda skrivnost uspeha te igre, ker je Sapramiška interpretirana doživeto, nič buci, buci, cviljenje, ampak sem bolečino Sapramiške podala čisto osebno. In to je prišlo do otrok. Otroci marsikaj čisto intuitivno sprejmejo, česar mnogi odrasli niso sposobni.