Med zategovanjem pasov in gospodarsko rastjo

Gospodarska rast da je trenutno še prešibka, zato bi bilo precej pogubno prekiniti ukrepe, ki stimulirajo porabo in so se doslej izkazali za razmeroma uspešne. Skratka, trenutno bi bilo treba vse napore vložiti v pospeševanje gospodarske rasti in s sanacijo proračunskih primanjkljajev vsaj še malo počakati. Geithner ima precej močno intelektualno zaledje, namreč nobelovca Paula Krugmana, ki je s svojo knjigo Vrnitev depresivne ekonomije in kriza leta 2008 ponudil nekakšno izhodišče za razmišljanje o omenjeni tematiki. V svojih kolumnah v New York Times Krugman že nekaj časa svari pred zategovanjem pasov in opozarja, da se bo zaradi tega recesija spremenila v depresijo z dolgotrajno brezposelnostjo, ki bo uničila življenja milijonov ljudi. "Po vsem svetu – nazadnje na zadnjem srečanju G20, ki je s tega vidika prineslo globoko razočaranje – so vlade obsedene z inflacijo, medtem ko je resnična grožnja deflacija, in pridigajo o nujnosti zategovanja pasov, medtem ko je prava težava nezadostno trošenje." Mimogrede, kot zanimivost: v omenjeni knjigi se najpogosteje pojavlja citat Keynesa, da smo dolgoročno tako ali tako vsi mrtvi. Zategovanje pasov pomeni za Krugmana v tem trenutku ekonomski mazohizem. Prave prioritete so naslednje: najprej je treba spodbuditi povpraševanje in pospešiti porabo, s čimer se bo stabilizirala gospodarska rast, šele potem pa se lotiti proračunskih primanjkljajev, ki se bodo pri tem seveda nujno povečali. Vse torej postopoma in ob svojem času.

Toda Evropa se s tem ne strinja. Zadnji veliki evropski keynesijanec je bil Gordon Brown, ki je bil na prejšnjem vrhu tudi eden od glavnih zagovornikov fiskalnih stimulov. Tukaj gre očitno za nekatere kulturne razlike, kajti proračunski primanjkljaj pomeni v Evropi nekaj povsem drugega kot v ZDA. Razumljivo, jasno je, da bodo Američani precej lažje našli nekoga, ki jim bo pripravljen še naprej posojati, kot pa kakšna Italija ali Španija. Poleg tega je Grčija s svojim neobvladljivim javnim dolgom povzročila pravo paniko in sprožila spekulativna ugibanja o tem, kdo bi lahko bil naslednji. Zaradi tega se je v kontekstu Evrope recesija po svoje spremenila v krizo javnih dolgov posameznih držav. To pa prav gotovo ne pomaga pri zaupanju v trge.

Kot je znano, je z idejo o zategovanju pasov začela Nemčija, potem pa se je sčasoma na njeni strani znašla vsa Evropa. Zato ZDA na vrhu s svojimi zamislimi, naj so bile še tako dobro in prepričljivo argumentirane, preprosto niso mogle prodreti. O tem se strinjata tudi Baroso, predsednik evropske komisije, in Trichet, predsednik evropske centralne banke. Kar naenkrat so postali nad varčevalnimi ukrepi navdušeni vsi.

Pravi zmagovalec zadnjega vrha G20 je tako postala Angela Merkel, ki se je povrhu vsega lahko še naslajala ob tem, kako je njen – sicer v vseh pogledih obupno povprečen – Elf povsem razbil nemočne Angleže. Toda vprašanje je, ali ima res kakšen posebno dober razlog za proslavljanje, kajti če se bo uresničil – bog ne daj! – samo del Krugmanovih prerokb, jo bosta zelo dolgo preklinjala vsa Evropa in lep del preostalega sveta.