Makarovič: S Pahorjevo zmago lahko SD spet postane vodilna na levici

Teza o novi in stari levici, vzroki za nepreboj Milana Zvera v drugi krog, kdaj bomo dobili predsednika države, ki bo prihajal z desnega političnega pola ... To so nekatere izmed tem, o katerih smo se pogovarjali z Makarovičem.

Kateri so glavni vzroki, da je Pahor v prvem krogu prehitel Türka?

Türk je imel razumljivo prednost v izhodišču, saj je lahko svojo funkcijo učinkovito uporabljal za namene predvolilne kampanje že več mesecev prej, kot se je ta sploh uradno začela. V trenutku, ko se je začel sklepni del kampanje in so bili v medijskem prostoru vsi kandidati postavljeni v bolj enakopraven položaj, je ta Türkova apriorna prednost začela plahneti.

Poleg tega se je predvsem v televizijskih soočenjih Pahor odlično znašel in izkoristil svoje prednosti v spretnostih javnega nastopanja, medtem ko je bil Türk znatno manj spreten, poleg tega pa tudi ni znal dovolj prepričljivo zavrniti različnih očitkov na svoj račun. Dodaten dejavnik pa je bil verjetno tudi pragmatična presoja dela volivcev, ki bi jim bil sicer potencialno blizu Milan Zver, a so, potem ko so na podlagi vrste objavljenih anket prišli do prepričanja, da njihov favorit nima resnih možnosti, preusmerili svojo podporo k Pahorju, ker se jim zdi še vedno bližji ali sprejemljivejši od Türka.

K temu je spet prispevala Türkova odkrita antipatija, že skoraj odkrito sovraštvo do pomladnih strank, še posebej do SDS. Pahorjeva deklarirana zmernejša drža je bila pri tem vsekakor prednost. Zaradi vsega tega me izid prvega kroga za razliko od večine drugih komentatorjev niti ni presenetil. Seveda tudi zato ne, ker je raziskava Slovenski utrip, ki jo izvajamo na Fakulteti za uporabne družbene študije, čeprav edina med takrat objavljenimi anketami, pravilno napovedala takšen izid.

Koliko je med drugim k Pahorjevi zmagi v prvem krogu pripomoglo to, da je veliko bolj ljudski in s tem bližji večini volivcev kot Türk, ki ga je njegova žena opisala z besedami, da je prefinjen in tako lahko brez težav enakopravno sedi ob angleški kraljici?

Tudi ta vidik je seveda pomemben, čeprav verjetno ne toliko v povezavi z omenjenim preobratom, ampak je Türka oviral že ves čas. Njegova drža je izrazito aristokratska, kar nekoliko kraljevska, kar med Slovenci, kjer je prisoten močan egalitarizem in antielitizem, težko vzbudi zelo velike simpatije. Pravzaprav je kar nenavadno, da Türk zaradi te drže ni imel še kaj več težav na ravni svoje javne podobe. Videlo se je, da poskuša v volilnem letu nekoliko ublažiti to podobo in ustvariti videz bolj ljudskega predsednika, vendar bi bil to večji preobrat, kot ga je bil resnično zmožen.

Lahko morebitni Türkov poraz v drugem krogu štejemo še kot en poraz tako imenovanih novih obrazov v politiki. Tako kot Kresalova, ki je bila pred vstopom v politiki spomladi 2007 skoraj anonimna, je bil tudi Türk pred volitvami leta 2007 širši javnosti skoraj neznan.

Osebno bi težko razumel Türka kot nov obraz v kakršnemkoli smislu. Gre namreč za osebo, ki je že desetletje del vladajoče elite, le da prej pač ni sodil v tisti del politike v ožjem smislu, ki se mora neposredno soočati z javnostjo in nadzorom javnosti.

Zdaj se veliko govori o novi levici (poosebljal naj bi jo Pahor) in stari levici (poosebljal naj bi jo Türk). Kaj menite o tej tezi? Ali drži in v kolikšni meri?

O tem, da Türk pooseblja bolj staro kot novo, res ni dvoma. Za njim stojijo predvsem sile, ki so izrazito zagledane v preteklost in ki niti znotraj levice niso sposobne prenesti normalnih generacijskih menjav. Gre za tiste, ki se jih v zadnjem času označuje kot strice iz ozadja. Manj jasno je, kaj in koga pooseblja Pahor.

Na deklarativni ravni je morda res blizu neki razmeroma moderni različici socialne demokracije, vendar ima hude težave, ko je treba to deklarativnost prenesti v prakso. Končno smo to videli že v času, ko je bil predsednik vlade in je lahko svojo vizijo izražal le na zelo splošni verbalni ravni, skoraj v ničemer pa tudi s konkretnimi političnimi potezami.

Poleg tega je vprašanje, kdo za Pahorjem pravzaprav stoji. Njegova stranka se ga je kot lastnega predsednika odrekla, kot predsedniškega kandidata pa ga je podprla pravzaprav le zato, ker v bistvu ni imela druge izbire, če ni hotela tvegati notranjega razdora. Tudi s tako imenovanimi strici se Pahor, kot kaže, ne razume več najbolje, hkrati pa ni popolnoma jasno, ali in v kolikšni meri se jim upa tudi konkretno upreti.

Če je precej jasno, kaj je stara levica, je bistveno manj jasno, kdo predstavlja novo levico in kakšna je v resnici njena vsebina, ko odštejemo nekaj splošno všečnih fraz, s katerimi se človek težko ne strinja. Vsekakor lahko rečem, da je Pahor kot morebitni prihodnji predsednik republike bistveno večja neznanka kot Türk.

V javnosti prevladuje prepričanje, da bo v drugem krogu zmagal Pahor. Tudi vi tako menite? Ali Türk še lahko ogrozi Pahorjevo zmago?

Pahorjeva zmaga je vsekakor bistveno bolj verjetna od Türkove, najprej zaradi Pahorjeve prednosti v prvem krogu in nato še zaradi Zverovih volivcev, ki lahko bodisi ostanejo doma bodisi volijo Pahorja, malo verjetno pa je, da bi volili Türka. Zelo malo verjetno je tudi, da bi si omembe vredno število Pahorjevih volivcev kar nenadoma premislilo in prešlo k Türku, saj bi to pomenilo, da bi ljudje sami zase ocenili, da so še pred nekaj dnevi ravnali narobe. Zakaj bi imeli ljudje sami sebe za neumne?

Türk bi lahko zmagal samo v primeru, da bi bila struktura udeležencev drugega kroga volitev močno drugačna od udeležencev prvega kroga, kar pa je spet izjemno malo verjetno. K temu lahko dodamo, da je Türkov užaljen odziv po objavi rezultatov vzporednih volitev samo še dodatno pomagal Pahorju, saj je Türk brez pravega razloga spotoma napadel še predsednika vlade.

S tem je praktično spet sporočil Zverovim volivcem, ki jim je večinoma seveda blizu SDS, da morajo v drugem krogu res glasovati za Pahorja, ne pa ostati doma. Türkova težava je tudi v tem, da njegov štab očitno sestavljajo bolj ideologi kot pa strokovnjaki. Zato je njegova kampanja zdaj očitno še bolj zgrajena na polarizaciji oziroma delitvi duhov, medtem ko Pahor vsaj deklarativno zagovarja večjo širino. Res je, da bomo v drugem krogu izbirali med dvema kandidatoma tako imenovane levice, vendar volilno telo pač ni samo levo. V drugem krogu bo med dvema "levičarjema" zmagal tisti, ki bo znal na svojo stran dobiti tudi dovolj volivcev, ki niso "levi".

Predsednik SD Igor Lukšič zadnje dneve nastopa veliko bolj spravljivo do koalicije (na primer glede izginulih podpisov za referendum o slabi banki). Je to le politična taktika, ki naj pomaga Pahorju, da bi v drugem krogu pridobil glasove desnih volivcev, ali kaj bolj trajnega? Bo te taktike konec po drugem krogu?

Mislim, da gre tu bolj za pragmatično kot pa neko temeljno načelno odločitev. Da pomaga Pahorju, je razumljivo, saj bi bil uspeh kandidata SD za to stranko vsekakor izjemno pomembna simbolna in prestižna zmaga tudi za stranko, ki je še lani doživela zelo hud poraz na volitvah. Z zasedbo tega položaja se SD v nekem smislu spet lahko vrne v središče političnega dogajanja in si še poveča možnosti, da spet postane vodilna sila znotraj levega bloka, potem ko so jo nekateri že skoraj odpisali.

Drug vidik pragmatizma pa je verjetno v tem, da se SD v tem trenutku, ki za državo nikakor ni lahek, verjetno ne mudi posebej na oblast. Prvič ne zato, ker bi bila tudi nova vlada hitro podobno nepriljubljena, kot je zdajšnja, saj brez izjemno nepriljubljenih ukrepov danes pač žal ne gre. In drugič zato, ker bi igrala SD v takšnem položaju, ko so še ene predčasne volitve malo verjetne, izrazito podrejeno vlogo v odnosu do Pozitivne Slovenije.

SD se v tem smislu izplača, da je potrpežljiva in da najbolj neprijetni del reševanja krize prepusti zdajšnji vladi. Pozitivni Sloveniji se po drugi strani bistveno bolj mudi na oblast, morda tudi zaradi osebnih interesov njenega predsednika, ki ga, kot bi lahko kdo sklepal, skrbi tudi kakšen kazenski pregon.

Kandidatu desne sredine, Milanu Zveru, ni uspel preboj v drugi krog. Zakaj ne?

Razlogi so v večji meri objektivne, v manjši meri tudi subjektivne narave. Dominantno medijsko okolje Zveru razumljivo ni bilo naklonjeno, kar je moral vedeti že v izhodišču. Poleg tega je bil kandidat vladne stranke, kar v težkih kriznih razmerah, ko vlada, ki hoče resno delati, hkrati ne more biti priljubljena, prav gotovo ni dobro izhodišče.

Prav tako razumem, da se od vlade in svoje stranke ni mogel ravno oddaljiti, saj bi v tem primeru ustvarjal vtis nekonsistentnosti, kar bi bilo zanj celo še slabše. Nobene druge izbire ni imel, kot da ostane zvest sebi in svoji politični opciji. To pa ne pomeni, da ne bi mogel kampanje izpeljati tudi bolje. Čeprav v svojih nastopih ni delal kakšnih večjih napak, pa je bil – če potegnemo črto – vendarle bistveno premalo izrazit in preveč konvencionalen za kandidata, ki mora s tretjega mesta napadati dva v izhodišču močnejša favorita.

Težko pa razumem tudi, zakaj je v vsebinskem smislu izpostavil nekatera precej konservativna stališča, ki so v Sloveniji izrazito manjšinska, kot na primer podporo zelo restriktivni politiki do splava, ki je sicer, kolikor vem, uradno ne zagovarja nobena parlamentarna stranka. Tudi takšna stališča so mu vsekakor dodatno zaprla pot k sredinskim volivcem.

Do zdaj so vsi predsedniki Slovenije prihajali z levice (Milan Kučan, Janez Drnovšek, Danilo Türk), tudi naslednjih pet let bo predsednik države predstavnik levega političnega pola. Kdaj bomo dobili desnosredinskega predsednika države?

To je vsekakor določena težava slovenske demokracije, saj je več kot četrt stoletja predsednikov iz iste politične opcije vsekakor neobičajen pojav, ki kaže na precejšnjo asimetrijo z vidika vpliva družbe in politike. Glede na strukturna razmerja v slovenski družbi lahko pomladna opcija pride do predsednika republike samo v primeru, da ustvari kandidata in kampanjo, ki bosta atraktivna tudi za velik del sredinskih in deloma tudi levosredinskih volivcev. Čez pet let bo nova priložnost, do takrat pa bo vsekakor veliko časa za temeljit razmislek.