Jure Leskovec, predavatelj na Stanfordu: Slovenija je sramežljiva in se nas kar malo boji (video)

dr. Jure Leskovec je po diplomi na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani leta 2004 v želji po novih znanjih odpotoval v ZDA, kjer je leta 2008 doktoriral na univerzi Carnegie Mellon v Pensilvaniji, podoktorski študij pa nadaljeval na univerzi Cornell v zvezni državi New York. Od leta 2009 je docent na eni najbolj znamenitih ameriških univerz, na univerzi Stanford v Silicijevi dolini, kjer množice študentov navdušuje nad računalništvom. Obenem v množici nepreglednih podatkov na spletu odkriva nove zakonitosti človeštva in družbe.

Z dr. Juretom Leskovcem, ki je ameriški visokošolski izobraževalni sistem najprej izkusil s študentske plati, zdaj pa že pet let predava ameriškim študentom, smo se pogovarjali o razlikah med slovenskim in ameriškim visokošolskim izobraževalnim sistemom ter v kakšno smer se bodo morale razvijati in spreminjati univerze.

Na Univerzi v Stanfordu ste pred petimi leti dobili možnost in ustanovili dva predmeta, prvega s področja analize velikih količin podatkov, drugega s področja socialnih omrežij. Glede na množično uporabo zadnjih predvidevam, da na vaših predavanjih ne sedijo le računalniški "giki". Računalništvo na Stanfordu in drugih ameriških univerzah je trenutno v totalni eksploziji. Pri nas se je v petih letih število diplomantov računalništva potrojilo, na Harvardu početverilo in na MIT (Massachusetts Institute of Technology, op. a.) podvojilo. Ko sem leta 2009 ustanovil in začel predavati svoje predmete, sem imel približno 30 študentov, zdaj jih imam 400, med njimi je skoraj tretjina deklet. Še bolj zgovoren je podatek, da si na Stanfordu kar 95 odstotkov vseh dodiplomskih študentov izbere vsaj en računalniški predmet.

Zakaj tak trend? Današnji študenti morajo imeti osnove računalniškega razmišljanja. Tu ne gre toliko za obrt uporabe računalnika, ampak za način reševanja problemov. Študentje se zavedajo, da znanosti od antropologije do zoologije postajajo informacijske znanosti in da bodo uspešni tisti, ki bodo znali uporabiti moč računalnika kot procesorja informacij. Hkrati ugotavljajo, da je računalništvo zanimiva ter visoko kreativna in interaktivna znanost, ki ima moč spreminjati svet, posamezniku pa ponuja več možnosti, da dobi službo.

Bi takemu trendu lahko sledila Slovenija? Vsekakor upam tako. Rast računalništva lahko razdelimo na dva dela. Prvič, vedno več mladih hoče postati čistokrvni računalnikar, saj projekcije kažejo, da bo v naslednjih desetih letih največ novih zaposlitev ravno na področju računalništva in informacijskih tehnologij. Drugič, študenti drugih disciplin iščejo osnovno računalniško izobrazbo. Tu so v prednosti ameriške univerze s kampusi, kjer je pretok študentov in idej veliko večji, saj se študentom ni treba voziti čez pol mesta, da bi z ekonomske fakultete prišli na računalniško poslušat predavanja. V Ljubljani bi potrebovali odločnejše vodstvo univerze ter veliko boljše sodelovanje med fakultetami.

Med študijskimi novostmi, ki so sledile tehnološkemu razvoju, so tudi massive open online courses, t. i. masivna odprta spletna predavanja. To je inovacija, ki demokratizira izobraževanje. Vse se je začelo ravno na naši računalniški fakulteti v Stanfordu, pozneje so sledili še Harvard, MIT in druge univerze. Bistvo je, da se vsebina predmetov, ki jih predavamo, posname in prilagodi za internetno predvajanje. Predavanja so sestavljena iz kratih desetminutnih segmentov in so zastonj dostopna komurkoli na svetu. Predavanja hkrati spremlja več kot sto tisoč študentov, ki na koncu dobijo spričevalo, da so predmet opravili. Zadeva je res močna, saj lahko nekdo v Keniji, Tibetu ali pa Sloveniji dostopa do istih predavanj in iste ravni znanja kot na Harvardu, MIT ali Stanfordu. Na voljo so na na Coursera in pa EdX.

Kakšno grožnjo to predstavlja obstoječemu izobraževalnemu sistemu? Ne predstavlja grožnje, ampak dobrodošlo spremembo. Univerze smo nekakšni dinozavri, ki delujejo bolj ali manj enako, kot so leta 1000. Če malo karikiram, dobimo študente, jih posadimo v učilnico, jim razlagamo in upamo, da bodo od tega kaj odnesli. Profesorji zdaj zelo velik del časa porabimo za frontalna predavanja pred celotnim razredom, ki so vsako leto tako rekoč enaka. Novost na tem področju je tako imenovana obrnjena učilnica. Ideja je, da si študentje doma pogledajo videopredavanja, čas v predavalnici pa je namenjen vprašanjem, projektnemu delu in delu na praktičnih primerih.

Druga, bolj daljnosežna posledica pa je demokratizacija izobraževanja v smislu dostopnosti znanja, kar bo lahko povzročilo velike spremembe v delovanju univerz. Za neko povprečno univerzo je relativno drago imeti zaposlenega povprečnega profesorja, ki predava in pokriva neko področje. Ena možnost je, da bodo univerze raje predvajale predavanja nekoga s Harvarda, ob tem pa potrebujejo le še dobrega asistenta, ki vodi diskusije in dela s študenti. Spletna predavanja tako postajajo neke vrste nadomestek za strokovne knjige in učbenike.

Zakaj ste se odločili za podiplomski študij v ZDA oziroma kje vidite njegove prednosti? Razlike so velike. Amerika je do profesorjev veliko bolj neizprosna. Povsod veje močna konkurenca, ki je zelo zdrava in zaradi nje so predavatelji boljši, bolj se potrudijo. Zaradi tega je sistem veliko bolj prožen, manj hierarhičen in dovoljuje več svobode. To mladim profesorjem omogoča, da se lahko izkažejo in ustvarijo svoje raziskovalne skupine.

Podobno je tudi glede študija. Študenti imajo veliko svobode pri izbiri predmetov, profesorji pa pri poučevanju novih predmetov. Celoten sistem je naravnan tako, da študente potiska iz meje udobnega in da resnično dosežejo svoj pravi potencial. Moja izkušnja v Ameriki je, da študentom ne predstavlja težave to, da je nekaj težko in ti vzame veliko dela. Stanfordski študenti se začnejo pritoževati, če je nekaj težko brez potrebe, če je nekaj samo sebi namen, če izgubljajo čas. Mislim, da slovenski študenti niso dosti drugačni, a ker je v Sloveniji študij zastonj, ne zahtevajo kakovosti. Hkrati študira tudi mnogo takih, ki za to niso nujno sposobni, kar spet znižuje raven in demonizira profesorje.

Pred časom ste vzpostavili tudi sodelovanje s Slovenijo. Na študijskem področju sodelujemo s Fakulteto za računalništvo in informatiko Univerze Ljubljani. Slovenski študenti na daljavo poslušajo predmete, ki jih učim na Stanfordu. Sodeč po anketah, so slovenski študenti zelo zadovoljni, le malo so presenečeni, da je tako veliko dela in da je tako težko. Očitno na Stanfordu zahtevamo več kot v Ljubljani. Po drugi strani sem vesel, da slovenski študenti vidijo, kako poučujemo na Stanfordu, in da se lahko kosajo s stanfordskimi študenti. Ta povezava je lep način, da jim pokažemo, kako delamo v Ameriki in v čem so razlike. Samo na tak način se bodo stvari v Sloveniji postopoma izboljšale.

Slovenci v ZDA ste ustanovili tudi izobraževalno fundacijo. Točno. V Ameriki smo ustanovili Ameriško-slovensko izobraževalno fundacijo z namenom, da študijsko in izobraževalno gradimo most med obema državama. Tako smo za letos razpisali tri raziskovalne štipendije: dve na univerzi Stanford in eno na univerzi Santa Clara. V prihodnosti bi radi ponudili reintegracijske štipendije, da bi se Slovenci, izobraženi v tujini, lahko vrnili domov. Radi bi spodbudili kroženje možganov ter poskrbeli, da se Slovenci oplajajo in izpopolnjujejo v tujini ter se potem tudi vrnejo v domače stimulativno okolje. Opažamo namreč, da slovenska država nameni relativno veliko za študije v tujini, a ti ljudje se potem zelo težko vrnejo v Slovenijo. Zakaj mislite, da je tako? Raziskovalni razkorak med Slovenijo in preostalim svetom se veča. Slovenci, ki smo študirali v tujini, smo doma na neki način nekonkurenčni. Zaradi vse birokracije, od nostrifikacij do Cobissa, se je zelo težko vrniti v Slovenijo. Večkrat govorijo, da so nizke plače razlog, zakaj se mladi znanstveniki ne vračajo v Slovenijo. Menim, da to ni največja težava, temveč da se zaposlitve večinoma delijo domačim in preverjenim, ki po večini lepo ustrezajo obstoječemu sistemu. V Sloveniji vse deluje na ravni nekih točkovnikov in če jih ne optimiziraš, si nekonkurenčen. Ste se dolgoročno gledano pripravljeni s svojim znanjem in izkušnjami vrniti v Slovenijo? Seveda! Po svetu je zelo veliko Slovencev, ki iščejo boljši in večji stik z univerzo in raziskovalno srenjo v Sloveniji, a je Slovenija sramežljiva in se nas po svoje kar malo boji. Tako sem zelo vesel, da sodelujemo s Fakulteto za računalništvo in stvari počasi premikamo naprej.