Droste: Če bomo čakali, se bo kriza poglabljala

Reforma trga dela, stališče sindikatov, vladni ukrepi, stanje v avtomobilski industriji … To so nekatere izmed tem, o katerih smo se pogovarjali s Christofom Drostejem, direktorjem Helle Saturnus. Kakšni so zadnji poslovni rezultati Helle Saturnus? Vam je v zadnjem poslovnem letu uspelo uresničiti tako imenovani optimistični scenarij? V zadnjem poslovnem letu, ki se je končalo konec maja, smo dosegli tako imenovani optimistični scenarij. Obseg prodaje je bil namreč malce več kot 260 milijonov evrov, kar je zagotovo optimistični scenarij, saj smo presegli zastavljene cilje. Torej na vas ni vplivala kriza v Sloveniji? Zdaj vpliva na nas, vendar ne kriza v Sloveniji. Avtomobilska industrija je namreč na strmi poti navzdol. To je bilo pričakovano. Ko se je pred leti začela kriza, je prodaja avtomobilov narasla, in sicer zaradi subvencij kupcem avtomobilov, ki so veljale v posameznih evropskih državah. Pričakoval sem, da bo šla prodaja avtomobilov navzdol že po spomladi leta 2010, ko so nehale veljati. Toda konec subvencij ni vplival na padec prodaje, ker so prodajalci sami začeli ponujati popuste pri nakupu novega avtomobila. Na primer v Nemčiji je povprečni popust za nov avtomobil 20 odstotkov. Avtomobilski proizvajalci dobavljajo veliko avtomobilov na trg in zagotovo bo prišel čas, ko bo na trgu prišlo do zasičenja, ko bo prodaja padla. Zdaj smo prišli do te točke. Marca letos smo v Helli naredili strateško delavnico in znotraj te delavnice je bila tema o tem, da bo po poletnih počitnicah trg padel za 20 odstotkov. Zdaj pa je padel za deset odstotkov. Torej smo še pozitivni, ni se uresničil najhujši scenarij, čeprav smo bili pripravljeni nanj. Pomembno je, da nismo povečali fiksnih stroškov, vlagali smo le v nove projekte in nujne tehnične naložbe. V Sloveniji se med socialnimi partnerji krešejo mnenja glede reforme trga dela. Kakšno je vaše stališče – bi moral biti trg dela bolj fleksibilen? Da. Sindikati menijo, da mora delovna zakonodaja ščititi zaposlene in da reforma trga dela ne bo prinesla novih delovnih mest. Sindikati se motijo. Toda razumem, česa se sindikati bojijo. Je pa na nas, delodajalcih, da zgradimo most zaupanja do sindikatov. Potrebujemo razpravo s sindikati. Glede fleksibilnosti oziroma prožnosti na trgu dela: bolj fleksibilni bomo, lažje se bomo prilagajali nihanju na trgu. Bolj ko se bomo lahko prilagajali nihanju na trgu, bolj bomo konkurenčni v primerjavi z drugimi državami, kjer imajo bolj prožno zakonodajo. Čim bolj bomo konkurenčni, tem lažje se bodo lahko v Sloveniji začela podjetja ukvarjati s posli. Čim več poslov bo v Sloveniji, manj nezaposlenih ljudi bo v naši državi. Manj ko bo nezaposlenih, manjše bo tveganje ljudi, da izgubijo delovno mesto. Ljudje morajo biti fleksibilni. Časov, ko smo imeli stalno delovno mesto za vse življenje, je konec. Vsi moramo biti v prihodnje bolj fleksibilni. Toda to ne pomeni, da bo zaradi fleksibilnosti življenje slabše in da bodo samodejno slabši delovni pogoji. Delovni pogoji bodo boljši, kajti z več posli bomo zaslužili več denarja in s tem bo višji življenjski standard celotne družbe.

Nemčija je velika zagovornica varčevalnih ukrepov, ki pa imajo veliko nasprotnikov, zlasti v tako imenovanih državah olivnega pasu (Grčija, Španija, Portugalska ...), pa tudi v Sloveniji. Ti trdijo, da sta za krizo oziroma poglabljanje krize kriva prav Nemčija in vsiljevanje varčevalne politike. Je varčevanje prava pot? Sem naravnost oboževalec teh ukrepov.

Zakaj? Razložil vam bom na primeru podjetja Hella. Mi smo leta 2005 začeli take ukrepi, kajti takrat smo ugotovili, da v daljšem časovnem obdobju ne bomo konkurenčni na trgu. Leta 2004 smo sicer še vedno imeli pozitivne rezultate, toda hkrati je bilo jasno, da nas, če bomo nadaljevali po isti poti kot v prejšnjih letih, leta 2010 ne bo več. Naš izvršni direktor je tedaj razvil strategijo, ki je bila razdeljena na tri stopnje.

Prva stopnja se je imenovala "ustaviti krvavenje", druga "zasluži si pravico do rasti" in tretja "rast". Na prvi stopnji smo se morali konsolidirati, uveljaviti smo morali veliko varčevalnih ukrepov. Tako na dnevni ravni gledamo, kje je mogoče izboljšati delovne procese, da privarčujemo denar. Gledamo, da vložimo denar tja, kjer se nam hitro povrne. Zato pravim, da sem prijatelj teh ukrepov, ki so nas, Hello, pripeljali v položaj, da smo na začetku krize imeli zelo stabilno finančno stanje. Mnoga podjetja, ki že pred krizo niso imela dobrega finančnega stanja, so v času krize, ko so se jim zmanjšali še tekoči prihodki, bankrotirala. Če je pred prihodom v krizo finančno stanje slabo, boš takoj pokončan.

Mi smo z nekaj dodatnimi ukrepi, ker smo imeli ugodno finančno stanje, šli lažje skozi krizo. Prav tako je Nemčija dobro preživela krizo. Za to se bojuje tudi Angela Merkel: varčevati na pravih mestih, vlagati denar v prave ukrepe. V času krize 2008–2009 je Nemčija vložila pet milijard evrov v avtomobilsko industrijo. To ni spodbudilo samo nemškega trga, od tega so imele korist vse evropske države, dobavitelji avtomobilskih delov iz vse Evrope. Tudi naše podjetje v Sloveniji je imelo koristi od teh ukrepov v Nemčiji. Torej: varčevati na pravih krajih, toda hkrati ne prenehati vlagati v prave projekte.

Se lahko Slovenija izogne zategovanju pasu? Ne, ne more. Slovenija mora stabilizirati proračun. Ukrepi, ki se uveljavljajo, so pravilni. Ti ukrepi bodo prizadeli vse nas, šli bomo začasno navzdol, toda hkrati bomo sposobni uvesti strukturne spremembe, ki nam bodo omogočile večjo konkurenčnost, in potem bomo šli spet navzgor. Morali se bomo spustiti v "dolino", da se bomo potem lahko spet dvignili.

Največja težava v Sloveniji je 100.000 manjkajočih delovnih mest. S 100.000 novimi delovnimi mesti bomo rešili težave. Mnogi pravijo: smo majhna država, kako lahko dobimo 100.000 novih delovnih mest. Toda naše "igrišče" je celotna Evropa: 500 milijonov ljudi čaka na izdelke in storitve. Najdimo torej tržne niše. V vsaki krizi so niše, kje lahko delaš dobičkonosne posle. Lažje je to storiti v Sloveniji, kjer nas je dva milijona, kot v 80-milijonski Nemčiji.

S pravimi ukrepi lahko pri tujih in domačih vlagateljih dosežemo zaupanje, da bodo začeli vlagati v Slovenijo. To zaupanje pa morajo skupaj zgraditi vlada in socialni partnerji. V majhni državi, kot je Slovenija, ne moremo dve leti samo govoriti o pokojninski reformi in eno leto o reformi trgi dela. Ni treba vsega spreminjati naenkrat, ampak se je treba osredotočiti na dve ali tri pomembne teme in pri teh doseči dogovor. In nato, ko bo sprejet ta dogovor, narediti še korake naprej, če bo to potrebno.

V Sloveniji smo zelo razdeljeni glede ukrepov za izhod iz krize. Bi bilo treba strniti vrste? Neenotni ne moremo priti iz krize. Šele s skupnimi močmi bomo rešili težave. Jasno je, zakaj so sindikati proti. Razumem jih, se pa ne strinjam z njimi. Opozicija je proti ukrepom, ker je pač opozicija. Prepričan sem, da bi bilo, če bi bile stranke v vladi v opoziciji in stranke v opoziciji v vladi, enako. Mislim, da moramo razumeti, da trenutno sovražnik niso sindikati in opozicija, ampak da je sovražnik kriza in da se moramo boriti proti krizi. Storimo torej to, prenehajmo se samo pogovarjati o tem. Lahko se še leto pogovarjamo o reformah, pa nas to ne bo pripeljalo niti milimeter bližje rešitvi krize.

Če ne bomo dosegli dogovora, ne bomo mogli uveljaviti reform. Če se ne bomo sposobni bojevati s krizo, potem bo čez leto že 200.000 nezaposlenih in takrat bo konec socialnega miru. Več bo revščine in kriminala, nihče se ne bo počutil več varnega. Torej: če se ne bomo nehali bojevati med sabo, potem bo šlo na slabše. Tega ne želim ne sebi ne državi. Če bomo čakali, se bo kriza poglabljala. Vsako uro bo "dolina", iz katere bomo morali priti, globlja. Imamo priložnost, da to storimo zdaj in da obdržimo zdajšnja delovna mesta. Če bo še več stečajev in bo položaj še slabši, bomo res šli strmo navzdol. Takrat nas bo zelo bolelo, ne samo malo. Težko bo.

V Sloveniji veliko govorimo tudi o tujih naložbah. Kako privabiti tuje naložbe? Kaj bi morala storiti Slovenija? Pokazati moramo, da nas ni strah sprememb in da res spreminjamo nekaj, da gremo naprej glede reform – da naredimo prve korake pri reformi trga dela in pri pokojninski reformi. Glede ukrepov: ni treba, da so to globoki rezi, lahko so korak za korakom, vendar moramo pokazati, da smo sposobni delovati, ne pa da samo razpravljamo. To ločuje dobre od najboljših.

Nekateri tuji in domači vlagatelji že govorijo, da bodo zapustili državo, in nekateri so to že naredili. Drugi imajo v predalu načrte, kako zapustiti državo, če ne bo sprememb. To je ena stvar. Druga je, da moramo aktivno iti nasproti vlagateljem. Ne sedeti in čakati, da pridejo. Ko pride nekdo in želi podporo, dobi goro papirjev, ki jih mora izpolniti, po oddaji izpolnjenih obrazcev pa mnogokrat obstaja mnogo dobrih izgovorov, zakaj na koncu v tem primeru ni mogoče dobiti subvencije. To tuje vlagatelje ne privlači.

V Sloveniji imamo veliko inovatorjev, majhna podjetja, ki nimajo veliko denarja, da bi ga vložila v produkcijo. Toda če bi našli ustrezne partnerje, bi lahko začeli lepe posle v Sloveniji. Slovenija potrebuje jasno vizijo, kam hočemo, kje so naše prednosti, kam hočemo vlagati denar. Neumnost je, da bi vlagali denar v neperspektivna področja. Že nekaj let govorimo o povečanju dodane vrednosti v lesni industriji. Nima smisla, da izvažamo ves les v Avstrijo in da tam povečajo dodano vrednost. To bi morali storiti sami. Začnimo s tem. Na kaj čakamo?!

Nekateri pravijo, da smo imeli v preteklosti boljšo lesno industrijo, zdaj pa smo izgubili znanje, ki smo ga imeli. Potem pač začnimo vlagati denar v izobraževanje. Zakaj ne bi imeli dobre šole za mizarje in podobne poklice? Končati moramo govorjenje in začeti delovati. In če bi kaj naredili, bi to privabilo tuje vlagatelje. V Sloveniji je veliko zelo dobro izobraženih ljudi, so zelo ambiciozni in lojalni. Vse to so prednosti.

Problem so tudi cene zemljišč. Recimo, da ste tuji vlagatelji. Želite kupiti zemljišče in cena je 200 evrov za kvadratni meter. Vse države, ki so okrog nas, dajo zemljišče zastonj, za 20 evrov ali največ za 30 evrov. Mi pa želimo za to zemljišče 200 evrov. Zakaj? Poglejte, podjetje, ki bi kupilo zemljišče in tam zgradilo objekt, bi zaposlilo ljudi, ustvarjalo dobiček, iz katerega bi plačevalo davek. Ljudje, ki bi bili zaposleni v podjetju, bi imeli denar, lahko bi nakupovali v trgovinah. To spet ustvarja nova delovna mesta in povečuje izkupiček od davkov. To je spirala, lahko jo obrnete navzgor ali navzdol.