Andreja Valič Zver: Politika mora pripomoči k spravi in pomiritvi

Odnos do komunistične preteklosti, vloga šolstva pri ohranjanju spomina na žrtve totalitarizmov, definicije totalitarizma. To so nekatere izmed tem, o katerih smo se ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarizmov pogovarjali z Andrejo Valič Zver, doktorico zgodovinskih znanosti in direktorico Študijskega centra za narodno spravo. Vlada je sklenila, da je 23. avgust evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Kakšno je vaše mnenje o tej vladni odločitvi? V Študijskem centru za narodno spravo pozdravljamo razglasitev 23. avgusta za evropski dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov in njegovo praznovanje na državni ravni. Vlada je s tem samo sledila resoluciji Evropskega parlamenta o totalitarizmu in zavesti iz aprila 2009. Ne pozabimo, da je to resolucijo sprejel Evropski parlament z velikansko večino vseh glasov, med drugim so za resolucijo glasovali vsi takratni evroposlanci iz Slovenije. Zdaj je po svoje slovenska politika popravila svoj dolg, ko je storila tisto, česar ni bila zmožna jeseni 2009. Študijski center sicer že vse od leta 2009 organizira počastitev tega dneva – prvo leto na gradu Rajhenburg nad Brestanico, leta 2010 v Štanjelu na Krasu, lani na Ptuju, letos pa bomo praznik počastili v Kamniku. Na ta dan se spomnimo žrtev, kajti prav žrtve totalitarizmov – komunizma, fašizma in nacizma – so v osrčju evropske resolucije. Za žrtev namreč ni pomembno, kdo jo je mučil, zapiral, pobijal. Žrtev je v vsakem primeru žrtev in si zasluži človeško dostojanstvo in sočutje. Vsako leto smo počastili spomin na vse žrtve in še posebej na žrtve posameznih totalitarizmov. Osrednja tema letošnje slovesnosti v Mekinjah pri Kamniku, ki bo 27. avgusta, so prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Zakaj ravno oni? Res je. Osrednja tema so slovenski fantje, ki so bili med drugo svetovno vojno prisilno mobilizirani v nemško vojsko. Šlo je veliko število slovenskih fantov – po do zdaj znanih podatkih med 60.000 do 80.000, od tega jih je približno 15.000 padlo – ki so bili žrtve takratnih razmer. Žrtve so bile tudi njihove družine. Pogostokrat najdemo primere, ko je bil en sin prisilno mobiliziran, drugi sin pa je zato šel v partizane. Letos mineva tudi 70 let od podelitve t. i. nemškega državljanstva na preklic. Ljudje na Gorenjskem, Štajerskem in Koroškem so v obdobju nemške okupacije dobili začasno nemško državljanstvo, in sicer predvsem zato, da bi lahko nemška država vpoklicala nove vojake. Obenem se bomo spomnili tudi drugih žrtev, na primer t. i. ukradenih otrok na Štajerskem, predstavnik njihovega društva bo tako nagovoril zbrane na počastitvi. Omenjena vladna odločitev je poleg pritrjevanja sprožila tudi nekatera nasprotovanja, na primer v Zvezi borcev, kjer nasprotujejo dnevu spomina, češ da enači totalitarizme. Kaj menite o teh nasprotovanjih? Na takšne odzive dela slovenske politike in družbe smo v našem študijskem centru navajeni že ves čas svojega obstoja, zato nas ne presenečajo več. Poudarila bi, da smo Slovenci z dnevom spomina samo sledili Evropejcem, ker je Slovenija del Evrope in ker naj bi zagovarjala in tudi ponotranjila evropske vrednote – vrednote pravne države, spoštovanja človekovih pravic, demokracije, svobode itn. Mislim, da ni vprašanje, ali biti za resolucijo ali ne, ampak je samo vprašanje načina uveljavitve. Vemo, da je slovenski narod razklan, zato je politika je dolžna dajati sporočila, ki bodo pripomogla k spravi in umiritvi.

Pri teh nasprotovanjih je pogosto v ozadju teza tranzicijske levice, da v nekdanji Jugoslaviji oziroma v Sloveniji v obdobju 1945–1990 ni bilo totalitarizma oziroma lahko o totalitarizmu govorimo zgolj v desetletju po drugi svetovni vojni, potem pa ne več. Kakšno je vaše mnenje? So kakšna merila, kdaj režim označiti za totalitaren? Študijski center je do zdaj organiziral že nekaj okroglih miz in simpozijev na to temo. Ni sicer absolutne definicije, imajo pa totalitarizmi vendarle neki skupni imenovalec. Značilnost totalitarizma je vseobsegajoča država, ki poskuša na vseh področjih vplivati na človekovo življenje, tudi na človekovo zasebno življenje. V totalitarizmu je policija vsemogočna, vojska ima ogromno pristojnosti, tako da lahko govorimo o militarizaciji družbe. V totalitarizmu ima država popoln nadzor nad mediji in gospodarstvom itn. O lastnostih totalitarizmov so pisali različni znanstveniki, med njimi Hannah Arendt in Cvetan Todorov, ta je letos obiskal Slovenijo. Veliko je definicij, ki pa so v nekaterih potezah vendarle enake.

Zlasti z levice letijo na študijski center in na komisijo za reševanje vprašanj prikritih grobišč očitki, češ da s svojim delom povzročata zdraharstvo. Da bi bilo bolje o temnih straneh preteklosti molčati. Evropa misli drugače. V drugih evropskih državah, zlasti tistih z izkušnjo komunizma, pa tudi na Švedskem, Danskem, Nizozemskem so bile podobne institucije, kot je študijski center, ustanovljene že veliko pred nami. Na Poljskem njihov Institut za nacionalni spomin zaposluje več kot 1.600 ljudi. Ne samo zgodovinarje kot naš študijski center, ampak tudi pravnike, filozofe, psihoterapevte. Sprava je namreč celosten proces. To ni proces samo na področju zgodovinopisja, gre tudi za politično kulturo, pravo, izobraževanje in našo osebno kulturo oziroma, kot pravim jaz temu, kulturo odpuščanja – koliko je človek pripravljen priznati napako, prositi za odpuščanje in tudi odpustiti.

Kakšen je pri nas odnos do komunistične preteklosti v primerjavi z drugimi državami, ki imajo isto izkušnjo komunističnega totalitarizma? Kot članica izvršnega odbora Evropske platforme spomina in vesti, ki je bila ustanovljena na temelju evropske resolucije, imam kar precej vpogleda na dogajanje v drugih evropskih državah in tudi na dogajanje na ravni Evropske unije. Opažam, da na nekaterih področjih Slovenci precej zaostajamo. Tako področje so zagotovo arhivi tajne politične policije. Denimo v Nemčiji t. i. Gauckov inštitut hrani več kot 65 kilometrov arhivskega gradiva, tako urejenega kot tistega, ki ga še urejajo. V Nemčiji je ravno zaradi njihove lustracijske zakonodaje to arhivsko gradivo nenehno aktualno. Podobno je na Poljskem, v baltskih državah in tudi na Češkem, kjer imajo najbolj liberalen pristop do arhivskega gradiva.

Drugo področje so spomeniki. Sredi Prage stoji zelo pretresljiv spomenik, posvečen žrtvam komunizma. Podobno je v Berlinu četrt Hohenschönhausen, kjer je bilo v obdobju komunističnega režima taborišče tajne politične policije Stasi, zdaj spremenjena v muzej. Veliko ljudi, zlasti šolske mladine, obišče ta muzej. Na Slovenskem žal česa takega še nismo bili sposobni doseči. Kompleks spominskega parka Teharje je bolj ali manj nedokončan, pogosto tudi daje vtis zanemarjenosti. Če obiščete Teharje, tudi ne boste našli tabel z razlago, kaj se je tam zgodilo. Hude Jame ne morete niti obiskati, saj ostanete pred vrati, ker je zaprta. Na področju spomina nam še marsikaj zdrsuje, kot temu pravim jaz. Podobno je na področju zakonodaje, saj še nismo sprejeli zakona, ki bi resnično izenačil vse žrtve.

V obdobju Pahorjeve vlade oziroma vlade levega trojčka je nad študijskem centrom nenehno visela grožnja ukinitve. Kako deluje zdaj? Očitali so vam, da se je študijski center izognil varčevalnim ukrepom. Je to res? Seveda to ne drži. Študijski center je bil prav tako deležen varčevalnih ukrepov. Zadnji rebalans proračuna nam je odnesel 15 odstotkov proračuna, ki že tako ali tako ni bil velik. Moram reči, da bomo do konca leta preživeli, kako bo naprej, pa ne vemo. Prijavljamo se na razpise Evropske unije, na razpise raziskovalne agencije, denar poskušamo dobiti iz drugih virov, ne čakamo samo denarja države. Zavedamo se namreč, da visenje na državnih jaslih ni pravi način.

V zadnjih mesecih nove vlade se vsaj ne bojimo ukinitve. Grožnja z ukinitvijo je visela nad nami ves čas prejšnje vlade, nenehno so nam tudi jemali sredstva. Tudi ko drugim inštitucijam niso jemali sredstev, so jih nam vzeli. To nas je ves čas kar zelo skrbelo, kajti dela na področju raziskovanja vseh treh totalitarizmov je veliko, nenehno se odpirajo nova področja in teme.

Načrti centra v prihodnje? Ena od teh tem je prav gotovo holokavst. Pri tem imamo Slovenci še velik zgodovinski dolg. So pa še druge teme. Upam, da bomo Slovencem tudi v prihodnje dali dobre raziskave in publikacije. Do zdaj smo v štirih letih delovanja izdali osem publikacij. Načrtujemo še vrsto okroglih miz in konferenc, na katerih bodo sodelovali tudi mednarodno uveljavljeni znanstveniki. Radi bi bili še bolj prisotni v šolah. Za zdaj ponujamo dva programa za šole: družinska zgodba in totalitarizmi. Želimo si tudi novih projektov, povezanih z mobilno tehnologijo, želimo biti navzoči v sodobnih medijih. Načrtov je veliko in izzivov se ne bojimo, veseli smo jih.

Ali šolstvo po vašem mnenju namenja dovolj pozornosti ohranjanju spomina na zločine totalitarizmov? V letih od 2006 do 2008 smo predstavniki Društva učiteljev zgodovine, ki sem mu tedaj predsedovala, zelo aktivno in tvorno sodelovali pri spreminjanju učnih načrtov za zgodovino. Takrat so bili narejeni novi učni načrti, ki so bolj tematski. Ena od tem so bili tudi totalitarizmi. V obdobju ministra Igorja Lukšiča je uvajanje teh učnih načrtov zastalo, zdaj pa se, kolikor vem, uvajanje nadaljuje. Učitelj je z novimi učnimi načrti dobil več avtonomije, je glavni kreator v razredu.

Trenutno je glavna težava ta, da učitelji zgodovine niso dovolj opremljeni z različnimi orodji – z učbeniki, različnimi filmi, devedeji, priročniki ... Vidim, da je drugje po Evropi to bolje urejeno, saj obstajajo različni projekti, od projektov evropske zveze učiteljev zgodovine Euroclio do projektov Sveta Evrope, ki dajejo učitelju zgodovine v roke veliko orodij za delo. Učitelj zgodovine se mora namreč nenehno izobraževati in vsrkavati novo znanje, pri čemer je vprašanje, ali mu slovensko zgodovinopisje ponuja dovolj tega novega znanja.

Če nadaljujem z vprašanjem zgodovinopisja. Zgodovinarji študijskega centra so objavili veliko del, ki obravnavajo usodo posameznikov, žrtev v času totalitarizma. Na drugi strani pa po mnenju številnih del slovenskega zgodovinopisja olepšuje oziroma celo rehabilitira komunistični režim. Strinjam se, da nekateri slovenski zgodovinarji premalo razmišljajo o vlogi zgodovinarja, o metodah in načinu zgodovinarjevega dela. Pogosto vzamem v roke knjige, ki razmišljajo o teh stvareh, na primer knjige znanega francoskega zgodovinarja Marca Blocha, utemeljitelja integralnega zgodovinopisja. Bloch mi vedno na novo potrjuje razmišljanje, da je zgodovina nikoli dokončana zgodba. Zgodovinar, ki ni kritičen do svojih lastnih dognanj in dognanj kolegov, ni zgodovinar, ampak zgodovinski uradnik.

Lani sem na mednarodnem seminarju srečala svetovno znanega zgodovinarja Normana Naimarka s stanfordske univerze, ki mi je rekel, da je, potem ko so se na novo odprli ruski arhivi, napisal novo knjigo. Naloga zgodovinarja je namreč, da nenehno piše nove knjige na podlagi novih dejstev.

Zato sem včasih žalostna zaradi stanja v določenem delu slovenskega zgodovinopisja, ker se mi zdi, da ni pripravljen na dialog, ampak zagovarja dogme oziroma neko zamrznjeno zgodovino, ki nam ne more biti v korist. Na študijskem centru se trudimo za dialog, organizirali smo okrogle mize o zgodovinopisju, povabili tudi kolege. Veseli smo vseh, ki so se konstruktivno odzvali. Nekateri pa nas ignorirajo oziroma raje obračunavajo z nami skozi prizmo ideologije. Žal nam je, ker si želimo odprte in strokovne debate ter dialoga.

Nedavno so se v enem od časnikov pojavili očitki o vašem imenovanju za članico upravnega odbora Agencije Evropske unije za temeljne pravice. Kako komentirate te očitke? Stvar izbire je stvar komisije, ta je izbirala med prijavljenimi kandidati. Moje reference, znanstvene publikacije, objave in drugo moje delo so javno dostopni, vsak lahko najde podatke o tem na spletu, vsi podatki so na Cobissu, zato se ne bojim nobene primerjave.

V zadnjih dnevih so vse številnejši pozivi k pobojem politikov. Tudi institucije, ki se bi morale jasno in odločno odzvati na te grožnje, dajejo, milo rečeno, nenavadne izjave, na primer varuhinja človekovih pravic. Človekove pravice, spoštovanje človekovega dostojanstva velja za vse, brez izjeme. Zato odnos, ki nas deli na prvo- in drugorazredne in bolj ali manj enake, zavračam.