Brščič: Politična posojila v NLB bi morali preiskati kriminalisti

Na okrogli mizi, to je v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa gostil Zbor za republiko, so sodelovali direktor Združenja bank Slovenije France Arhar, poslanec in predsednik parlamentarnega odbora za finance Andrej Šircelj, ekonomist Bernard Brščič in kandidat za predsednika republike Milan Zver. Okroglo mizo je vodil Boštjan M. Turk. Zaupanje je ključno, pravi Arhar France Arhar je najprej predstavil temeljne značilnosti našega bančnega sistema in povedal, da imamo pri nas 22 bank, katerih lastnina je heterogena, državna in zasebna, pri čemer so tri največje banke, ki imajo na trgu 45-odstotni delež, državne banke. Te so danes v najtežjem položaju. Slovenijo je kriza udarila z manjšo intenziteto kot drugod, potem pa se je počasi pomikala proti realnemu sektorju. V zadnjih štirih letih se je s slabšanjem rezultatov vsega gospodarstva kriza poglabljala, bonitetna kriza je prizadela državljane in državo, potem je prišla še grška kriza, je dogodke zadnjih let strnil Arhar. Ključno za uspešno delovanje bank je zaupanje, poudarja Arhar. Evropska centralna banka je želela, da bi zaživel medbančni trg posojanja, četudi brez obresti, vendar se to ni izšlo, ker preprosto ni zaupanja, je kot primer navedel Arhar. Šircelj: Od dveh modelov reševanja bank smo izbrali zunanjega Tri naše največje banke že dolgo nimajo dobička in tudi ni znakov, da bi se dobički ustvarjali v prihodnje, je povedal poslanec SDS in predsednik odbora za finance in monetarno politiko Andrej Šircelj. Položaj v teh bankah je slab. To so tri naše najslabše banke, je razložil, saj je poleg nedoseganja dobička tu še težava kapitalske ustreznosti, banke pa imajo tudi veliko slabih terjatev, to so posojila, ki jih posojilojemalci ne vračajo ali jih vračajo s težavo ali pa so posredi insolventni postopki, je povedal. Slabih terjatev naj bi bilo veliko, za nekaj milijard. Na voljo sta dva modela, kako reševati takšne primere, pravi Šircelj, znotraj ali zunaj banke. Še vedno je banka tista, ki bo to naredila, ne glede na model, je razložil in dejal, da država nikoli ni omejevala bank, da bi to počele same. Vendar pa državne banke tega niso naredile, od leta 2008 niso aktivno pristopile k reševanju, je povedal. Če se to opravi znotraj banke, se odgovornost lažje skrije, pa tudi nadzor je veliko slabši, saj bankir že po logiki stvari težko sam popravlja svoje napake, je Šircelj pojasnil razloge, zakaj se je predlog zakona o slabi banki naslonil na zunanji model reševanja bank. Dodal je, da bo banke najbrž treba še dokapitalizirati, sicer v nižjem znesku, kot bi jih bilo treba sicer, a vendar, poudaril pa je tudi vidik pristopanja k pravim strategijam in vprašanje etike v bančništvu v prihodnosti. Namen slabe banke je, da se postavi nova institucija, ki bo delala brez starih vezi, na podlagi podatkov, na podlagi kreditnih map, je povedal Šircelj. Tukaj se bo po njegovih besedah videlo, kdo je dal na podlagi česa kredit. Izrazil je tudi potrebo po tem, da se državne banke usposobijo, da bodo imele več volje za ponovno vzpostavitev kreditnih ciklusov, pri čemer mora upravljanje bank v prihodnje temeljiti na drugačnih temeljih. Šircelj se je tudi vprašal, kdo vse je v zadnjih desetih letih opravil svojo nalogo pri bankah. Banka Slovenije je po njegovi oceni ni opravila, čeprav bi jo morala, saj ima nadzor nad bankami. Prav tako svoje naloge niso opravili uprave in nadzorni sveti.

Brščič: Državne banke so bile samopostrežni avtomat za privatizacijo Osnovna teza Bernarda Brščiča je, da pri nas nimamo opravka s sistemsko bančno krizo, ampak gre za krizo državnega bančništva, povzročeno s korupcijo v državnih bankah. Velika težava so bila po njegovem politična posojila, ki so bila neustrezno zavarovana, dodeljena po političnih vzvodih, njihov namen pa je ves čas bil, da se ne poplačajo. Državne banke so nekateri uporabili za samopostrežni avtomat za dokončanje privatizacije, v ozadju pa je mogoče slutiti izrazit kriminalni namen.

Državne banke poslujejo slabo, vanje se je do zdaj vložilo že 2,2 milijarde evrov, letno to pomeni 300 milijonov evrov, je opozoril Brščič. Izkazalo se je, da sistem neprestanih dokapitalizacij preprosto ni vzdržen. Bi pa takšen sistem upravam in nadzornim svetom še naprej ustrezal, saj bi omogočal tiho likvidacijo političnih posojil, razmišlja Brščič. "V TR3 bi morali poslati skupino kriminalistov, ta bi morala pregledati vse mape s političnimi posojili, odgovornost skrbnikov posojil, uprave in nadzornih svetov," je bil oster.

Po njegovem mnenju je bančna morala v državnih bankah na psu tudi zaradi nedelovanja pravne države, tu je zakon o slabi banki eden od ključnih elementov ugotavljanja odgovornosti. Pravi, da bi bilo nujno treba sodno sprocesirati skrbnike, ki so odgovorni za škodljive posojilne pogodbe, zlasti, poudarja Brščič, srednji menedžerski kader. Prav ta struktura je med letoma 2008 in 2012 najbolj obogatela, je poudaril. Če država ne bo ugotovila subjektivne odgovornosti pri povzročiteljih katastrofalnega stanja v bančništvu, se ne bo nič spremenilo in praksa podeljevanja škodljivih posojil se bo nadaljevala. Brščič je posvaril, da trenutna kriza lahko preraste v politično in varnostno, saj imajo ljudje dovolj metanja denarja skozi okno, da se gradijo faraonski projekti, kot so na primer Stožice, pri katerem se je vedelo, da denar ne bo vrnjen.

Trenutna kriza ne bi bila tako akutna, če bi imeli normalno bančno strukturo, v kateri koncentracija državne lastnine ne bi bila tako visoka, je nadaljeval Brščič in sklenil, da je odgovornost današnje vladajoče politike izjemna, saj mora presekati s prakso političnega kreditiranja. Po njegovem je najkrajša pot rešitve v pozasebljenju državnih bank, saj zadnjih dvajset let politika ni bila njihov odgovoren lastnik.

Na vprašanje, ali je slaba banka prava rešitev, je sicer Brščič odgovoril, da ni optimist, saj se sprašuje, od kod bodo črpali znanje kadrovski potenciali, če v preteklosti banke teh težav niso bile sposobne rešiti. Je pa slaba banka po njegovem vseeno edini način, da se nekaj naredi, ki pa se ga je država lotila, kot pravi, zvito, da bo lahko uspešno zaobšla 123. člen Maastrichtske pogodbe.

Brščič je izpostavil cilje zakona o slabi banki, če bo ta sprejet. Prvič, slovenski bančni sistem na ta način pride do svežega denarja, pri čemer jamstva, da se bo to zgodilo, ni, a bodo vsaj zagotovljeni sveži viri financiranja. Drugi cilj, pravi Brščič, je povečati stabilnost slovenskega bančnega sistema, to se doseže z očiščenjem slabih terjatev iz bank.

Obeti niso najboljši, meni Brščič, vendar je nekaj treba narediti s slovenskimi bankami. Zelo pomembno je, ali se bo uresničila napoved Širclja, da se bo ugotavljala ne samo kazenska, ampak tudi odškodninska odgovornost, pravi Brščič in poudarja, da lahko našemu bančništvu pomagamo tako, da razbijemo 'koalicijo nacionalnega interesa,' ki je povzročila opustošenje slovenskega gospodarstva.

Zver: Kaj je alternativa, če ne ravno slaba banka Kandidat SDS za predsednika republike Milan Zver je bil kritičen do nenehnih dokapitalizacij državnih bank v zadnjih letih. Poudaril je, da so analize že pred desetletjem kazale, da so slovenske banke nekonkurenčne, to pa zato, ker je bil naš sistem precej zaprt in se bankam ni bilo treba truditi. Če nam do zdaj težav svojega bančništva ni uspelo rešiti, nas bo v to prisilila kriza, je poudaril Zver. Bančni menedžment je bil eden od najmanj sposobnih in najbolj odvisnih kadrov nevidne roke politike, je prepričan Zver.

Kaj pa je alternativa, če ne slaba banka in izhod države iz bančnega sistema, se je vprašal. Če je država lastnik, to pomeni, da politika nastavi ljudi in jim da moč, da odločajo v posameznih sistemih, kar po njegovem ni sprejemljivo. Glavna je dobrobit državljana, blaginja, ne pa lastništvo države, je poudaril in dodal, da se je spet pojavila neka politična sila, ki je imela v preteklosti največ koristi od vsega in poskuša znova zaustaviti ukrepe za rešitev bank.