Torek, 20. 9. 2011, 15.26
6 let, 6 mesecev
Mojca Zaplotnik Jamnik: Z Nejcem sva bila smešna sto na uro
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4
Če je cilj pot, kot je zapisal pokojni alpinist Nejc Zaplotnik, je njegova žena Mojca živ dokaz, da je ta pot kljub življenjskim preizkušnjam lahko uresničitev ciljev, ki nas vodijo po njej.
V začetku septembra so 27 let po smrti slovenskega alpinista Nejca Zaplotnika, ki je z Andrejem Štremfljem kot prvi (takrat še) Jugoslovan osvojil najvišji vrh sveta, v Kranju postavili spominski kip. Med tistimi, ki so mu bili najbližje, je gotovo žena Mojca, ki se še danes z iskrico v očeh vrača v njune mladostne dni, čeprav sprva nad intervjujem ni navdušena, češ da je že vse povedano … A spomini sprožijo plaz besed in napisali bi lahko še eno knjigo.
Mojca Zaplotnik Jamnik je ženska, ki ji je bilo življenje z Nejcem dar, četudi se je zaradi ljubezni do gora končalo bolj zgodaj, kot bi si želela, in je ostala sama s tremi otroki. Zaradi preživetja se je podala v negotove podjetniške vode, v čemer je kmalu našla svoje poslanstvo – danes je lastnica znanega kozmetičnega salona v Kranju. Ostaja optimistična in topla oseba, čeprav ji v življenju nikoli ni bilo postlano z rožicami (pred nekaj leti je izgubila tudi enega od treh sinov).
Preberite še:
Jasno, saj sva bila mlada in mladi vedno veliko klepetajo. Ko si starejši, se manj pogovarjaš, ko pa si mlad, imaš energije za milijon stvari – cel svet bi obrnil okoli! Za starejše so stvari veliko bolj prečiščene, v mladosti pa smernice, ki se jih boš nekega dne morda držal (ali pa tudi ne), šele nastajajo.
Mlad človek nikoli ne spada točno tja, kjer je. Ko rečejo, da na mladih svet stoji – prav v tem je štos! Mladi hočejo nekaj več, nekaj drugače. Takrat se ti zdi, da je vse, kar je ustaljeno, zastarelo in bi rad nekaj spremenil. Nama se je to zagotovo zdelo tako.
Seveda! Bila sva smešna sto na uro. Tudi takrat namreč ni bilo pogosto, da bi bili tako mladi že starši. In ko to gledam danes, se mi zdi neverjetno, takrat pa sva bila prepričana, da sva izbrala najbolj idealen čas za poroko in otroke.
27 let po smrti so Zaplotniku v Kranju postavili doprsni kip.
Nisva kaj dosti razmišljala o okolici. Najini otroci so bili vendarle otroci cvetja! Imeli smo stanovanje, kjer sva otrokom dovolila risati po steni in to se nama je zdelo neskončno imenitno.
Ja, seveda. Jaz sem preplezala najdaljšo smer v Jugoslaviji, ampak ne zato, ker bi si tako zelo želela. Bolj zato, ker menim, da moraš poznati partnerjev svet, če se želiš z njim pogovarjati in čutiti, kaj mu na primer pomeni, da si želi nekaj preplezati. Če nisi bil nikoli v gorah, ne moreš vedeti, kako je.
Mislim, da ja. Takega sem ga sprejela že na začetku. On se ni ob meni odločil, da bo kar naenkrat alpinist. Oba sva imela rada gore, le da si jaz nisem želela delati alpinistične kariere, ker sem imela pri 17 letih že otroke. Je pa povsod tako: če partnerja v polnosti ne sprejmeš, ima družina velik minus in se z njim začne bolj ukvarjati kot z gradnjo skupnosti, v kateri živi.
Nič posebej težko. S tem si nisem delala preglavic. Res pa je, da se mi že kot otroku ni zdelo težko, če ni bilo denarja. Moja stara mama je rada rekla, da za vsakim grmom raste dinar. Se mi zdi, da lahko človek praktično iz nič vedno nekaj naredi, le odprt mora biti za to. Ko so bili najini fantki majhni in ni bilo take ponudbe otroških stvari, se spomnim, da sem hodila v Rašico, kjer sem kupila pletilske ostanke, jih podrla in iz njih "naštrikala" zagotovo najlepše otroške "cunjice" v tistem vrtcu. Še danes mi veliko mojih strank pove, da se spomnijo mojih otrok, ker so bili tako lepo "naštimani".
Ja, to je res in tako tudi mora biti, saj ko stvari tečejo po naravni poti in se ni treba delati, da ti je nekaj všeč, ni nič težko. Ko je bil na odpravah, je bilo za nas štiri posebno obdobje: živeli smo na "energijsko-poštarski" ravni. To je bilo nekaj čisto posebnega: vsak dan smo nestrpno gledali v nabiralnik in čakali, kdaj bo prispelo pismo.
Najbolj se spomnim Makaluja. Everest je bil že poznan, vsi so govorili o njem, Makalu pa čisto nedolžen, res samo za nas. Tudi sama sem si zelo želela iti na treking pod njim. Takrat se mi je sanjalo, da sta z Jankom Ažmanom prišla na vrh in to točno tisti dan, ko sta ga tudi zares osvojila. Dokaz je bil žig na pismu, ki sem ga takoj tisti dan poslala. To je bila res močna čustvena vpletenost.
Nikoli. To, da je alpinizem nevaren, je jasno. Saj se je tudi v avto nevarno usesti, pa se kdo pogovarja o tem, preden sede vanj?! Kakor hitro človek v svoje življenje vklopi strah, lahko kar hitro konča.
Mislim, da je strah največji človekov sovražnik.
Mene so ljudje tudi sodili in to ravno pri Makaluju. Bila sem tretjič noseča. Ker sva bila tako daleč narazen, Nejca nisem mogla vprašati, kaj meni o tem. Odločila sem se, da otroka obdržim, kljub temu da je bilo z denarjem precej na tesno. Nejc je moral namreč zaradi odprave pustiti službo, saj mu niso dali dopusta, jaz pa sploh nisem imela prihodkov. Na centru za socialno delo sem dobila "učno uro" o neodgovornosti staršev do otrok in seveda da alpinizem še zdaleč ni prava stvar za očeta treh otrok. Tako so mi še večkrat družbeno podrobili, kaj je prav in kaj ne.
To je težko opisati. Bilo je kot strela z jasnega, naenkrat smo ostali sami – nismo pričakovali, a dejstvo je bilo dokončno: tako je in konec. Včasih se mi celo zdi, da človek lažje prenese stvari, ki so mu čisto jasno predstavljene, kot če ga še malo "nategujejo". To je šele potem še in še hodilo za mano v različnih oblikah in šele v takšnih trenutkih se je priplazil strah, kako bom preživela sama s tremi otroki.
Ne bi rekla. Dobili smo pokojnino in priznavalnino, le časi so bili takrat težki: zjutraj smo na primer dobili denar in ga takoj preračunali v marke. Ampak ob enih, ko je "švercar" prinesel marke, že nisi imel več dovolj denarja. Prav zato sem se poleg službe medicinske sestre odločila še za popoldansko dejavnost – kozmetični salon. Odprla sem ga kar doma, da sem bila otrokom vedno na razpolago, in kmalu se je pokazalo, da je bila to zelo pomembna stvar za naše preživetje.
V tej knjigi mi je najbolj všeč posvetilo! (Smeh.) Ko je Nejc vse to natipkal na pisalni stroj in pripravil, da bo nesel uredniku, je bilo pred 8. marcem. Dal mi je liste in rekel, da je to darilo za dan žena. Nisem vedela, na kaj meri, potem pa sem na začetku prebrala posvetilo meni. Na tak način Nejc še vedno živi in zato, ker sem v njej tako zelo soudeležena, sem vsakega ponatisa in dogajanja v zvezi z njim zelo vesela. Ta mala drobna knjižica (pravzaprav je prav smešno, kako je nastajala), še vedno živi, ljudje jo prebirajo in to je najbolj važno. Napisana je točno tako, kot smo tudi v resnici živeli.
Lahko da res. Morda prav kot vizijo nekega najinega druženja in družine.
