Branko Soban: Kolektivni Alzheimer

Jan Zielonka, profesor mednarodnih odnosov na Oxfordu, pravi, da ga sodobna politika vse močneje spominja na vojaško godbo na pihala, ki je med parado obtičala v prometnem zamašku. Še naprej marširajo in igrajo, toda ne premaknejo se nikamor. Ko glasba postane živahnejša (vivace), resda pospešijo korak, toda premakniti se ne morejo niti za ped. Ves njihov trud je zaman. Imenitne uniforme so vse bolj prepojene z znojem in na zariplih obrazih je opaziti sledi obupa. Položaj postaja vse bolj absurden.

Kje je telefonska številka trga?

Ta slikovita primerjava je povsem na mestu. Na dlani je, da vlade po svetu že lep čas ne opravljajo svojih osnovnih funkcij. Za vse slabe poteze so vedno krivi drugi. Toda temeljno poslanstvo vlad je že od nekdaj, da nas varujejo pred zunanjimi šoki, kot so finančni zlomi, vojne ali epidemije. Da amortizirajo uničujoče učinke turbokapitalističnega trga, na katerega se vsi sklicujejo, hkrati pa nihče ne ve, kje ta vsemogočni trg stanuje in kakšna je njegova telefonska številka. Vlade bi torej morale poskrbeti, da bi bilo življenje državljanov kolikor toliko predvidljivo, pa tega ne počnejo.

Po Putinovem napadu na Gruzijo leta 2008 je bilo na primer kristalno jasno, da je naslednja na vrsti Ukrajina, toda svet ni niti mignil s prstom, da bi preprečil zdajšnjo katastrofo, in je raje še naprej sebično trgoval z Moskvo. Profit je pač pomembnejši od vsega. Tudi od življenj. 

Dejstvo je, da vlade v resnici sploh ne opravljajo svojih osnovnih funkcij. Postale so zgolj nekakšne administratorke sedanjosti, brez prave vizije prihodnosti. Begajo iz krize v krizo. Brez vsakršnega občutka, v katero smer je treba. Tudi ko ena vlada zamenja drugo, ni zaznati bistvenih sprememb. Še zlasti ne na bolje. Pač v skladu z logiko, da je treba spremeniti vse zgolj zato, da bi vse še naprej ostalo po starem.

Foto: Shutterstock Tviterska vlada

Jonathan White zato slikovito pravi, da nam danes pravzaprav vladajo nekakšne WhatsApp vlade. To drži kot pribito. V slovenskem primeru bi lahko rekli, da je v prejšnjem mandatu z našimi življenji upravljala nekakšna tviterska vlada, saj je premier sredi najhujše epidemije s svojim vulgarnim čivkanjem psoval in žalil svoje sodržavljane, namesto da bi reševal bolnike.

V Sloveniji je bolezen covid-19 po zadnjih (aprilskih) podatkih WHO odnesla 9.364 življenj, kar je odstotkovno več kot v ZDA, kjer so pokopali dober milijon žrtev te nepredvidljive bolezni. Tam so govorili o katastrofi, pri nas pa se je vlada ves čas hvalila, kako učinkovita je v boju z virusom.

Andreas Schäfer in Wolfgang Merkel v knjigi Oxford Handbook of Time and Politics opozarjata, da ker se demokratične vlade praviloma vselej ukvarjajo zgolj s sedanjostjo, ves čas načrtno zanemarjajo prihodnost. Zanimajo jih zgolj kratkoročne naloge, dolgoročne pa namenoma odrivajo z dnevnega reda. To se dogaja tudi zato, ker je v današnjem svetu, kot mi je pred leti v intervjuju dejal nobelovec Lech Walensa, zelo malo politikov z vizijo in preveč politikov za televizijo.

V slovenskem primeru je to še posebej očitno. Prejšnja vlada, ki je bila popolnoma brez vizije, je javno televizijo (poleg svoje, ki je nihče ne gleda) potrebovala predvsem zato, da bi s svojimi partijskimi kadri še naprej prikrivala in lagala, kako ni pravzaprav ničesar naredila v svojem mandatu.

Oxfordski priročnik je vsekakor koristno branje, toda kako priročen bi šele bil, če bi avtorja malce bolj poznala slovensko zgodbo. Ta se v dobrih treh desetletjih ni premaknila praktično nikamor.

Nekaj pičlih kilometrov dolgi drugi tir od Kopra do Divače, ki ga gradijo in gradijo, je zgovoren dokaz za to trditev. Po treh desetletjih samostojnosti še vedno ni avtoceste na Koroško in ne avtocest do Hrvaške v smereh Reka, Dragonja, Sečovlje, medtem ko so jih sosedje do meje potegnili že zdavnaj.

Vse vlade so se ukvarjale v glavnem same s sabo, s svojimi lojalisti, s svojimi zgrešenimi načrti. In vztrajno stopicale na mestu. Brez pravih načrtov za prihodnost. Vse je bilo podrejeno zgolj vstopu v Evropsko unijo in Nato. Kaj pa potem?

Foto: STA , Referendum o preteklosti

Do dramatičnih zasukov je tako prišlo šele pod prejšnjo vlado, a v napačno smer. Korakati je namreč začela nazaj in ne naprej. Kakor da bi na Gregorčičevi že takrat prebirali Georgija Gospodinova, letošnjega Bookerjevega nagrajenca, ki je v svojem Časovnem zaklonišču, neverjetni satiri o spominu, nostalgiji in populizmu, jedko zapisal, da so v Evropi zaradi deficita prihodnosti začeli prirejati referendume o preteklosti.

V Sloveniji se je pod prejšnjo vlado dogajalo prav to. In to politiko največja opozicijska stranka nadaljuje tudi zdaj, ko nima več vajeti oblasti. Gre za agresivno oživljanje in spreminjanje zgodovine. Za surovo promocijo nekakšnega turbonacionalizma in populizma. In za nevarno drsenje v avtoritarizem, ki se je po lanskih volitvah v Sloveniji na srečo za zdaj ustavilo.

Demokratične države so v današnjem svetu že lep čas v manjšini. Avtokrati postajajo vse bolj priljubljeni. Tudi v Evropi. Svoj imidž gradijo predvsem na strogem selekcioniranju spomina. Manj spomina, več preteklosti. In seveda čim manj demokracije. Največja opozicijska stranka, ki se z imenom sicer razglaša za demokratsko, ima že trideset let istega poglavarja. Ki na partijskih volitvah nikoli nima tekmeca za ta položaj. Kje je tu demokracija? Takšne voditelje imajo danes samo še v Severni Koreji, na Kitajskem, v Belorusiji, v Rusiji … V stranki pa kljub temu še kar vztrajajo pri njem.

Slovensko "leto nič"

Njegovi prijemi v resnici v mnogočem spominjajo na Putinovo vladavino. In na poteze drugih diktatorjev. Pol Pota na primer, ki je, ko je prišel na oblast, razglasil "leto nič" in s tem prekinil z vsem, kar je v Kambodži obstajalo pred njim. Tudi v Sloveniji se je pod novo oblastjo štetje začelo na novo. Vse, kar je bilo doseženo in narejeno pred letom 1991, je bilo treba potisniti v pozabo.

Največja opozicijska stranka, ki je vlado doslej vodila trikrat, je državo vselej pojmovala kot svojo last. Po znani filozofski formulaciji Carla Schmitta, velikega Hitlerjevega simpatizerja, ki pravi: Protego ergo obligo. Kdor varuje in nadzoruje, si to torej lahko tudi lasti.

Vse se je vedno vrtelo – in se še vedno vrti – samo okrog osamosvajanja. Narodnoosvobodilni boj, brez katerega nikoli ne bi bilo samostojne Slovenije, postaja zločinsko dejanje. Kakor da okupacije in poskusa genocida nad slovenskim narodom sploh ni bilo. Kolaboracija, najbolj sramotno dejanje v slovenski zgodovini, postaja hvalevredno početje. Izdajalce obsojajo povsod po svetu, saj so sramota naroda, pri nas se jih razglaša za žrtve partizanskega gibanja.

Zato prejšnja vlada tik pred koncem mandata razglasi dan spomina na žrtve totalitarnega režima. In s tem breme kolaboranstva preloži na tuja ramena. V skladu z znano tezo, da so vsi totalitarni režimi enaki. Kar seveda ni res. Če bi namreč bilo, potem bi katoliška cerkev podpirala vse tri, a je Vatikan v resnici vselej podpiral samo nacizem in fašizem. In najhujšim nacističnim zločincem po vojni pred roko pravice pomagal zbežati v Južno Ameriko.

Zdi se, da se je prejšnja vlada tako globoko potopila v preteklost, da je res povsem pozabila na prihodnost. In tudi na lastne napake. Kakor da je podlegla nekakšnemu kolektivnemu Alzheimerju.

Poboji po drugi svetovni vojni so seveda bili zločin, vreden obsodbe, toda nova slovenska oblast ni po osamosvojitvi ravnala prav nič drugače. V najžlahtnejši maniri totalitarnih držav je izbrisala skoraj 26 tisoč prebivalcev Slovenije, med njimi pet tisoč otrok, in bila zato obsojena na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu. To je bila strahotna številka. Kakor da bi izbrisali milijon Nemcev.

Jugoslovanski tanki v Mariboru na poti do mejnega prehoda Šentilj, 27. junij 1991 Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko

Dan spomina na izbrisane

Izbrisane je nova slovenska oblast zavestno pahnila v pravno in socialno smrt. Za to potezo se niso člani takratne vlade nikoli pokesali. In zaradi tega ni nihče nikoli sedel, čeprav sta dva sodnika v Strasbourgu v ločenem mnenju zapisala, da je šlo v tej zgodbi za očiten poskus etničnega čiščenja. Torej za zločin nad zločini.

Vodja največje opozicijske stranke, ki je bil minister, ko se je zgodil izbris, nenehno opozarja na napake drugih, na svoje pa vztrajno pozablja. In teh je bilo v njegovi dolgoletni karieri že toliko, da v resni demokratični državi nikoli ne bi prestopil praga parlamenta, kaj šele, da bi vodil vlado. A je kljub vsemu še vedno v državnem zboru. In niti na misel mu ne pride, da bi namesto dneva spomina na žrtve totalitarnega režima denimo predlagal dan spomina na izbrisane. Ali pa dan spomina na mrtve, ki jih je za časa njegove vlade odnesla bolezen covid-19 …

Številne krize doma in po svetu jasno dokazujejo, da vlade v resnici niso več kos razmeram. Da so se popolnoma izgubile v času in prostoru. Bežijo pred izzivi prihodnosti in se v resnici ukvarjajo samo še s preteklostjo.

Zato za konec še ena sijajna časopisna karikatura. Iz časovnega stroja izstopi mož v vesoljskem skafandru in nagovori radovedneže, ki so se zbrali okoli njega: "Prišel sem iz prihodnosti in opozoriti vas moram, da vlade nikoli ne držijo svojih obljub."

Foto: Bojan Puhek