Potočnik pred Riom: Zeleno gospodarstvo je strategija za preživetje

Komisar, ki EU vodi v pogajanjih o globalnem dogovoru, gre v Rio de Janeiro optimističen, da bo svetu uspelo zagnati nepovraten proces prehoda na zeleno gospodarstvo.

EU želi na svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju, ki bo od 20. do 22. junija v brazilskem Riu, doseči politično zavezujoč globalni načrt za prehod na zeleno gospodarstvo s konkretnimi cilji in roki. Kakšno mora postati gospodarstvo, da si bo zaslužilo oznako zeleno?

V vsakem primeru bo to moralo biti gospodarstvo, ki bo bolj kot doslej upoštevalo, da živimo v svetu z omejenimi viri, gospodarstvo, ki bo hkrati zasledovalo nujnost po novih delovnih mestih in rasti ter upoštevalo, da morata biti okolje in socialna pravičnost pri tem pomemben dejavnik. Vzorec proizvodnje in potrošnje, ki smo ga v zahodnem svetu gojili in razvili in nam je zagotovil visoko raven kakovosti življenja, ni trajnostno vzdržen. Potrebne so spremembe, ki so povezane v konceptu prehoda na zeleno gospodarstvo.

V dvajsetih letih po prvem svetovnem vrhu te vrste, imenovanem vrh Zemlje, je bilo precej napredka, a če bomo z viri ravnali še naprej, kot smo doslej, bomo do leta 2050 za preživetje potrebovali več kot dva planeta. Ocenjuje se namreč, da bo leta 2050 devet milijard ljudi potrebovalo trikrat več virov - 140 milijard ton letno. Povpraševanje po hrani, krmi in vlaknih se bo povečalo za 70 odstotkov, a 60 odstotkov ekosistemov, ki so temelj za te vire, je že načetih.

Predlagali ste, naj globalni načrt za prehod na zeleno gospodarstvo temelji na petih "stebrih življenja". To so trajnostna energija, voda, oceani, prst in ekosistemi ter učinkovita raba virov. Lahko naštejete nekaj konkretnih ciljev in rokov v okviru teh petih stebrov?

Pri energiji smo prevzeli tiste cilje, ki jih je predlagal že generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon v okviru pobude trajnostna energija za vse, na primer da se do leta 2030 vsem ljudem po svetu zagotovi dostop do sodobnih energetskih storitev. Pri vodi predlagamo cilja, da se do leta 2030 doseže univerzalen, trajnosten in pravičen dostop do pitne vode ter da se bistveno izboljša učinkovitost porabe vode, sploh v stavbah, oskrbovalnih sistemih, kmetijskih in industrijskih procesih ter energetski proizvodnji.

Za zagotovitev trajnostnega upravljanja prsti in ekosistemov želimo v globalnem načrtu cilj, da se učinkovito ukrepa za ustavitev izgubljanja biotske raznovrstnosti, na primer da se do leta 2020 ukinejo vse spodbude, vključno s subvencijami, ki škodijo biotski raznovrstnosti. Pri učinkoviti rabi virov pa je eden od želenih ciljev, da se do leta 2030 bistveno zmanjšajo količine odpadne hrane ter da se bistveno izboljša ravnanje z odpadki, na primer da se do leta 2030 z večino odpadkov po svetu upravlja kot z virom.

Te cilje poskušamo vnesti v dokument, ki bo sprejet v Riu. EU se bo pri tem zavzemala, da so cilji za trajnostni razvoj skladni z razvojnimi cilji tisočletja ter da se po letu 2015 razvojni cilji tisočletja in cilji trajnostnega razvoja združijo v en sam skupni steber.

V začetku meseca ste obžalovali nezadosten napredek v pogajanjih pred Riom. Kakšne so danes možnosti za uspeh in od česa je ta najbolj odvisen?

Bistvenih prebojev v pogajalskem procesu od takrat ni bilo, obstaja precejšnja negotovost. Ključna vprašanja bodo rešena v zadnjih dneh v Riu, kjer pričakujemo močnejšo vlogo države gostiteljice, Brazilije. Vsekakor pa odhajam v Rio de Janeiro optimističen, da bo prevladalo pozitivno vzdušje in da bodo sprejeti dovolj konkretni dogovori, ki bodo sprožili nepovraten proces prehoda na zeleno gospodarstvo. EU gre v Rio odločena, da se bo borila za dober rezultat.

Kakšna je vloga različnih držav oziroma skupin držav v pogajanjih, na primer EU, ZDA in G77?

Vse druži dejstvo, da si želimo odgovornejšega ravnanja do prihodnosti, vendar imamo različne poglede in interese. Mirne duše lahko rečem, da je EU igrala v procesu doslej zelo konstruktivno vlogo ter da smo s svojimi predlogi uspeli osredotočiti proces, ki je sicer izjemno širok, kompleksen in težko obvladljiv.

Finančna in gospodarska kriza je vse druge teme odrinila na stranski tir. Zakaj je prehod na zeleno gospodarstvo nujen tudi v krizi?

Zato ker je to ena od rešitev krize. Problema prevelike zadolženosti, s katerim se Evropa danes na veliko ukvarja, se preprosto ne da rešiti drugače, kot da se osredotočimo na novo rast in nova delovna mesta. To je mogoče le z izboljšanjem konkurenčnosti in učinkovito ravnanje z viri je lahko eden ključnih vzvodov. Proizvodnja z manjšo porabo energije, vode in surovin, proizvodnja izdelkov, ki jih je mogoče reciklirati, je tudi v interesu podjetnikov.

Rast, kakršno poznamo danes, nosi s seboj omejitve, ki kažejo na to, da je dolgoročno nevzdržna, in tudi to je eden od razlogov, da smo danes v stanju, v kakršnem smo. Z odgovornejšim in učinkovitejšim ravnanjem z viri je mogoče dolgoročneje nasloviti tudi ta vprašanja, s katerimi se danes kratkoročno ukvarjamo. Ocenjuje se, da lahko prehod na zeleno gospodarstvo v naslednjih dveh desetletjih ustvari od 50 do 60 milijonov dodatnih delovnih mest.

Vloga podjetij je pri prehodu na zeleno gospodarstvo zelo pomembna. Kaj konkretno lahko storijo podjetja? Lahko izpostavite kakšno dobro prakso?

Podjetja lahko naredijo marsikaj in marsikaj so tudi že naredila. Ključno pa je, da se s dobrih praks preide na prevladujoči trend. To se bo tudi zgodilo, saj je neizogibno. Vprašanje je le, kako se bomo organizirali, da bo ta prehod čim manj boleč in koristi čim večje.

Recimo, eden od ciljev, ki jih želimo v dogovoru v Riu, je, da bi velika podjetja vključila trajnost v njihovo letno poročanje ali pa bi, v primeru, če tega ne bi storila, morala pojasniti, zakaj tega ne morejo storiti. Če bi to postalo zavezujoče, bi bil to pomemben premik k temu, da se začne razmišljati trajnostno v samem strateškem razvojnem jedru načrtovanja dejavnosti podjetij.

Kako pa lahko vsak posameznik prispeva k prehodu na zeleno gospodarstvo?

Poleg spremembe vzorcev na strani proizvodnje je seveda nujno spremeniti tudi vzorce na strani potrošnje. Zavedanje ljudi, da so te spremembe nujne, je precejšnje in se krepi. Mora pa se izraziti tudi v vsakdanjem obnašanju, kar se bo najlažje zgodilo, če bodo signali, ki jih dobimo skozi tržni sistem, v katerem gospodarimo in živimo, bolj konsistentni s pristopom, o katerem govoriva. Obenem pa lahko že danes vsak od nas po svojih najboljših močeh stori kar precej. Marsikaj se da. Edino, kar je res potrebno, je zavedanje, da majhni koraki, majhni prispevki pomenijo velike spremembe.

Kaj so pri prehodu na zeleno gospodarstvo največji izzivi za Slovenijo?

Prehod na zeleno gospodarstvo ni preprosta stvar. Pomeni marsikaj, na primer jasne signale na trgu, odpravo škodljivih državnih pomoči ter večje davčne premike z obremenitve dela proti obremenjevanju virov in tistih, ki onesnažujejo. Obenem to pomeni tudi precej boljše upoštevanje že sprejete zakonodaje.

To je proces. Ne gre za en korak, en ukrep. Kar koli zasnuješ, vsak ukrep, vsaka odločitev, politična ali podjetniška, mora imeti prehod na zeleno gospodarstvo v strateškem premisleku. To mora postati vodilo vseh odločitev. In to je enako potrebno za Slovenijo kot za vse druge države. Nekatere imajo učinkovitejše ravnanje z viri že bolj vgrajeno v sistem. V Nemčiji so na primer že opredeljeni indikatorji in cilji za domačo porabo snovi. To se tudi vseskozi spremlja in nato daje signale podjetniškemu sektorju, da se obnaša odgovorneje. To so koraki, ki jih bomo morali narediti vsi.

Kar se tiče problemov Slovenije, je eden tistih, ki je povezan s prehodom na zeleno gospodarstvo, potreba po učinkovitejšem ravnanju z odpadki. Pri tem imamo še kar nekaj rezerve, čeprav se stvari premikajo v pravo smer. Drugi večji problem Slovenije, ki sicer nima neposrednega vpliva na učinkovito ravnanje z viri, pa je vprašanje kakovosti zraka. Ampak o tem kdaj drugič.