Danes dokončno: Zbogom, Zvonko Ivanušič

V nadaljevanju prekinjene seje nadzornikov Save Re so odstavili predsednika uprave Zvonka Ivanušiča. Za zdaj še ni jasno, ali je Ivanušič moral oditi iz krivdnih ali nekrivdnih razlogov.

Kot začasnega predsednika uprave je nadzorni svet  imenoval dosedanjega člana uprave Jošta Dolničarja.  Nadzorni svet bo nemudoma začel s postopkom izbora novega predsednika uprave s trajnim mandatom.

Nadzorniki so Zvonka Ivanušiča v zadnjih tednih sicer poskušali prepričati o sporazumni prekinitvi pogodbe o opravljanju funkcije predsednika uprave, s čimer bi se izognili nadaljnjemu pranju umazanega perila in novim zapletom, vendar Ivanušič tega ni hotel sprejeti.

Ivanušičevi "čudni posli"

"Ne zapletamo se v neke čudne posle. Živim v prepričanju, da če me bo kaj odstavilo, bodo to slabi poslovni rezultati," je leta 2013 v enem od intervjujev dejal Zvonko Ivanušič, predsednik uprave Save Re, največje slovenske pozavarovalnice.

Tri leta pozneje se poslavlja prav zaradi "čudnih poslov" – spornega nakupa poslovne zgradbe od ACH, ki ga po nadzornikih, revizorjih in odvetnikih zdaj preverja še policija.

Tomažič in Ivanušič – od Hita do Save Re

A to ni bil prvi posel, zaradi katerega so se za Ivanušiča zanimali kriminalisti. Od marca lani je po pojasnilih Okrožnega sodišča v Ljubljani v pravnomočni sodni preiskavi, torej v kazenskem postopku, zaradi utemeljenega suma, da je kot namestnik predsednika uprave Save Re zlorabil položaj pri kupovanju prednostnih delnic Hita (HIT2).

Gre za družbo, ki jo je pred dobrim desetletjem vodil Branko Tomažič, danes predsednik nadzornega sveta Save Re. Več o zadnjih dogajanjih v Savi Re preberite tukaj. 

Kdo je Zvonko Ivanušič?

Ivanušič je na domačo politično-gospodarsko sceno prvič stopil leta 1990. Kot 31-letni magister ekonomije iz Adlešičev v Beli krajini je bil na prvih demokratičnih volitvah izvoljen za delegata v zboru občin, tedaj enem od treh domov slovenske skupščine, predhodnice državnega zbora.

Kandidiral je na listi Slovenske kmečke zveze (SKZ) Ivana Omana, pozneje bolj znane kot SLS, ki je Ivanušiču še skoraj dve desetletji odpirala vrata do najvišjih položajev.

Od Matjaža Gantarja … 

Potem ko je krajši čas vodil črnomaljski Belt-Livar, ki je nato končal v stečaju, je Ivanušič v poslovnem smislu med prvoligaše stopil leta 1994 – na predvečer prvega vala privatizacije. Takrat mu je Matjaž Gantar prepustil vodenje Kmečke družbe, ki je z zbiranjem certifikatov na podeželju postajala eden od gospodarskih temeljev "ljudske" politične opcije.

Ivanušiču je ustrezala zakonodaja, ki Gantarju brez visokošolske izobrazbe ni dovoljevala vodenja družbe za upravljanje. Ko je leta 1997 diplomiral, je Ivanušiča premaknil na vrh Slovenice, zavarovalnice, ki jo je Gantar v poznejših letih združil z Adriaticom in nato večkrat neuspešno prodajal.

… do Andreja Bajuka

Svoj novi veliki met je Ivanušič, takrat že eno glavnih imen iz gospodarskega zaledja SLS, nekoč daleč najmočnejše stranke desne sredine, dočakal leta 2000. Oblast je za nekaj mesecev prevzela vlada Andreja Bajuka, Ivanušič pa je postal minister za finance. Že kmalu zatem je med njima počilo. Razlog: zahteva za zamenjavo šefa davčne uprave Stojana Grilja z Romano Logar, ki ji je Ivanušič nasprotoval.

Po volilnem polomu pomladnih strank, ki mu je sledila nova vlada Janeza Drnovška, je Ivanušič našel nov pristan v državnem gospodarstvu. Postal je svetovalec prvega moža Save Re Dušana Čeča, ki je veljal za poslovneža, tesno povezanega s cerkvenimi krogi, in pozneje njegov namestnik. 

Nadzornik Darsa in NLB

Prva Janševa vlada je Ivanušiču prinesla imenovanje v dva pomembna nadzorna sveta. V NLB je v kvoti SLS sedel v času, ko je banka na veliko odobravala posojila, na Darsu, dolgoletni trdnjavi te stranke in avtocestnega lobija, pa med sporno in razsipno gradnjo predora Šentvid, pri kateri je imel glavno vlogo Ivan Zidar. Ko se je Janša odločil zamenjati več ministrov, med njimi tudi Janeza Božiča (promet), je imel Ivanušič na mizi spet ponudbo za vstop v vlado, a jo je zavrnil. 

Če gre verjeti takratni generalni sekretarki na gospodarskem ministrstvu Andrijani Starina Kosem, je bil Ivanušič v času prve Janševe vlade član neformalne komisije, ki je vsak četrtek pred sejo vlade odločala o ključnih kadrovskih in drugih vprašanjih. Obstoja te komisije uradno nikoli ni potrdil nihče od vpletenih. 

Vzpon na Savo Re v zadnjih izdihljajih Janševe vlade

Na tej točki pridemo do zgodbe, ki nakazuje, kolikšen vpliv je že takrat imelo omrežje zvez, ki (si) ga je Ivanušič začel graditi že v 90. let prejšnjega stoletja. 

Leta 2008 se je Janševa vlada odločila deloma privatizirati Savo Re na enak način kot pred tem Novo KBM – s prvo javno ponudbo delnic. Ključno vlogo pri izbiri vlagateljev je imela Slovenska odškodninska družba (Sod), že tedaj največja lastnica Save Re. Na čelu Soda je bil aktualni poslanec SDS Marko Pogačnik. 

Kupce delnic je na trgu pomagal iskati tudi Ivanušič. Delnice Save Re je po visoki ceni tik pred izbruhom svetovne finančne krize kupilo precej znanih Slovencev. Med njimi tudi Marjan Pišljar, lastnik podjetja Les, ki je pozneje zaslovel kot upnik Jureta Jankovića, sina ljubljanskega župana. 

Zgodba o ACH – plačevanje starih grehov?

Osem let pozneje je bil prav Pišljar posrednik v spornem poslu z zgradbo ACH, kjer je pobral razliko v ceni in si z njo domnevno pokril izgube, nastale pri nakupih delnic Save Re. 

Drugi del kombinatorike okrog Save Re je sledil novembra 2008. Le dva tedna pred prisego vlade Boruta Pahorja je nadzorni svet Save Re, ki ga je vodil Pogačnik, Ivanušiča postavil na čelo pozavarovalnice. Nekaj mesecev za tem je Ivanušič za položaj izvršnega direktorja Save Re našel – Pogačnika. 

Zadovoljni so bili vsi, tudi Dušan Čeč. Ne le zato, ker bi moral po prvotnem načrtu dobiti 324 tisoč evrov bruto odpravnine. Predvsem zato, ker je v tej kombinatoriki v predal padla tudi ena od pozabljenih afer iz tistega časa – sporni posli s prednostnimi delnicami Hita, ki jih je kupovala tudi Sava Re. Več o teh smo poročali tukaj. 

Namesto mariborskega stebra združitev zavarovalnic

V vsakem primeru je bil največji zmagovalec teh dogodkov Ivanušič. Njegova era na Savi Re se je začela v času, ko je državi vladala združba okrog Simone Dimic, vodje kabineta Boruta Pahorja. Tudi v njej je imel Ivanušič svojega jokerja – Andraža Vehovarja, nekdanjega generalnega tajnika SLS+SKD, ki ga je Ivanušič pred leti zaposlil na Slovenici. 

Namesto sanj o štajerskem bančno-zavarovalniškem stebru se je moral zadovoljiti s prevzemom Zavarovalnice Maribor, ki je veljal za projekt Soda. Zdaj jo združuje s Tilio in dvema hrvaškima zavarovalniškima hišama. 

Nadzorniki pod vodstvom Branka Tomažiča (na sliki) so Zvonka Ivanušiča v zadnjih tednih poskušali prepričati o sporazumni prekinitvi pogodbe o opravljanju funkcije predsednika uprave, s čimer bi se izognili nadaljnjemu pranju umazanega perila in novim zapletom, vendar Ivanušič tega ni hotel sprejeti. Foto: STA ,

Vsi Ivanušičevi ljudje

Ivanušič je znan po spretnem izbiranju zaveznikov, sklepanju nenačelnih kompromisov in "nadpolitičnih" koalicij. Z zatonom SLS se je začel oddaljevati od te stranke. Ko je navsezadnje ugotovil, da "delovanje v politiki ni njegova prioriteta", SLS ni bilo več v državnem zboru. Prek Tilie je našel stik z Zoranom Jankovićem. 

Kljub temu za njegovo najmočnejše lobistično zaledje velja tako imenovani belokranjski krog, zbran okrog enega najvplivnejših in najmočnejših regionalnih društev v Sloveniji. Ivanušič je bil vrsto let član izvršnega odbora društva, ki ga vodi Tone Grahek, lastnik gostilne in picerije Breza. Ta je dolgo časa veljala tudi za priljubljeno zbirališče nekaterih kadrov "stare" levice. Več o lobistih, ki jih uporablja Ivanušič, smo poročali tukaj.

Na domači poslovno-politični sceni je Ivanušiču uspelo preživeti več kot 25 let.