"Ni prav, da nekdo v tvojem gozdu nabira jurčke, pa še dober dan ne reče "

Kot malo za šalo malo zares pove novi predsednik, bi bilo bolje, da bi bile volitve za novo vodstvo zbornice jeseni in ne pred dopusti. V tem času je namreč "težko koga dobiti in kaj konkretnega storiti", težav in izzivov v teh kriznih razmerah pa je veliko, se zaveda Cvetko Zupančič, ki funkcijo predsednika opravlja poklicno.

Letos se kmetje spopadajo z veliko škoda pri pridelku zaradi izjemno slabih vremenskih razmer (veter, pozeba, suša, neurja, toča). Kaj lahko stori zbornica pri sanaciji razmer, na primer da bi se kmetje bolj odločali za zavarovanje svojih kmetijskih površin in pridelka? Slovenija ima takšno geografsko lego, da vsako leto nastaja škoda. Nekatera leta večja, nekatera manjša. Tudi poplave smo že imeli, v tej državi je pač treba na to računati. Prizadevali smo si vzpostaviti ustrezen sistem zavarovalništva, ki pa ni zaživel, ker so bile škode bistveno večje od vplačanih premij, čeprav je država financirala 50 odstotkov premij. Potem so zavarovalnice spremenile pogoje, tako da je zdaj 25-odstotna odbitna franšiza, škode do 20 odstotkov pa se sploh ne plačuje. Zaradi tega so kmetje zmanjšali police, kar pomeni, da je zavarovanja manj, s tem pa je tudi tveganje večje. Zbornica spremlja posledice nastale škode prek svetovalne službe, pripravljamo oceno škode, naši strokovnjaki pa bodo na terenu svetovali, kako naj se kmetje na to odzovejo. Mogoče je malo sreče v nesreči dejstvo, da je bila suša v večinskem delu Slovenije tako pozno, da so kmetje glavna žita že poželi, zato pa bo veliko škode na koruzi in travinju.

Bodo kmetje samo z nasveti zadovoljni? Najbrž pričakujejo tudi kakšno pomoč od države, a ta varčuje na vseh koncih in krajih. Običajno je tudi pristojno ministrstvo imelo neki sklad za elementarne nesreče, a se zelo bojim, da so se ta sredstva že počrpala, glede na to, da smo dnevno seznanjeni s tem, v kakšnem težavnem finančnem položaju je država. Zbornica bo sicer naredila vse, da precej več izposlujemo od države.

Ena od najaktualnejših tem v kmetijstvu je vprašanje samooskrbe. Kako v zbornice gledate na to problematiko, se je v Sloveniji lotevamo pravilno in dovolj odgovorno? Samooskrba je politika na dolgi rok. Že ko smo prišli v EU in smo sprejeli del nadomestila izpadlega dohodka prek subvencij, je bila do neke mere sprejeta igra Evrope. Se pravi, spodbujata se plačevanje, obdelava po hektarju, ne pa proizvodnja. Če hočemo biti samooskrbni, potem moramo spodbujati proizvodnjo. Sicer pa se v naši kmetijski politiki na vsake toliko časa pojavi top tema. Zdaj je to samooskrba in to, kako je nujna, vseh so polna usta tega, vendar pravzaprav ni narejeno nič.

Zakaj? Zavedati se je treba, da samooskrba lahko pomeni tudi dražjo, vendar pa domačo hrano. Več bi bilo treba narediti tudi pri blagovnih rezervah. Polovico hrane, ki jo slovenski kmet pridela, bi morali nekje skladiščiti, ne morejo tega kmetje imeti po kleteh in s tem čakati. Druga stvar pri samooskrbi pa je, da bi se morala politika slovenskega kmetijstva bolj približati kmetom, proizvajalcem hrane, zato da bi začutili interes. Dokler kmet ali tisti, ki zemljo obdeluje, nima interesa, ne bo samooskrbe. Ne glede na to, da imamo že veliko kmetijskih površin pozidanih, tudi zaraščenih, bi se vseeno na teh površinah dalo pridelati vsaj ključne kmetijske proizvode, meso, mleko, zelenjavo, tako pa bi prišli do 60, 70 odstotkov lastne proizvodnje.

Žalostno je bilo gledati primere v Posavju, ko so kmetje solato na njivah, ki je niso mogli spraviti na police trgovin, dobesedno zorali s traktorji. To me zmeraj boli, ker sem v preteklosti kot proizvajalec krompirja tudi sam imel večkrat velike težave z zalogami. Krompir je namreč tisti kmetijski pridelek, ki se eno leto dobro trži, drugo leto pa popolnoma nič, ker ni urejenega trga na tem področju. Zadeva s presežki, ki jih omenjate, me zelo spominja na kmetijsko politiko v Srbiji: tam je proizvodnja velika, vendar je prodajo samo do 50 odstotkov, preostalo pa ostane kmetom.

Lani je bil na sejmu Agra podpisan kodeks za pravičnejša razmerja v verigi med proizvajalci, pridelovalci in trgovci. Je kodeks zaživel v praksi? Žal ni pravega učinka, ker se stališča naše in trgovinske zbornice preveč razhajajo. Če ne bomo našli skupnega interesa, bo kodeks zelo težko zaživel. V enem letu so bili trije sestanki na to temo med deležniki in kaj posebnega se nismo dogovorili.

V zbornici ste nasprotovali sprejetju zakona o kmetijskih zemljiščih, ki je bil po vetu DS še enkrat sprejet v DZ. Kakšne bodo posledice njegove uveljavitve? Ali boste v zbornici sprejeli kakšne ukrepe, da bi ublažili njegove učinke? Sprejetje tega zakona je po mnenju zbornice slabo dejanje. Ukinitev odškodnine oziroma zmanjšanje za 80 odstotkov ne pomeni nobene dodane vrednosti v kmetijstvu, celo odpira lov na kmetijska volišča. Edina "sreča" pri tem je, da trenutno ni veliko interesa za nakup kmetijskih zemljišč, ker ljudje očitno nimajo denarja. Naši ukrepi v prihodnje bodo odvisni od korakov kmetijskega ministrstva: do jeseni naj bi vlada pripravila nov predlog zakona, ki bi drugače poskrbel za zaščito kmetijskih zemljišč, predvsem v smislu obdavčitve. Če bo ministrstvo jeseni to res pripravilo, ne bomo sprejemali kakšnih posebnih ukrepov, ampak se aktivno vključili v nastajanje tega zakona. Če pa bo ostalo pri zdajšnjem stanju, bomo jeseni tudi mi povlekli določene poteze.

V zbornici ste pripravili predlog sprememb zakona o gozdovih. Bo novi zakon lahko oživil lesnopredelovalno industrijo, da Slovenja ne bi bila le izvoznica hlodovine? Za dosego teh ciljev je svojo kampanjo Les je lep pripravilo tudi ministrstvo za kmetijstvo. Lesne mase v slovenskih gozdovih je še vedno veliko na zalogi. V KGZS imamo zaposlene tri gozdarje, ki v pisarnah pripravljajo strokovna mnenja in stališča skupaj z odborom za gozdarstvo. Potrebovali pa bi jih vsaj deset, da bi jih imeli na terenu ter da bi delali s članstvom in svetovali pri prodaji ter trženju lesa. Kar zadeva strategijo Les je lep, gre za sicer dobro napisan dokument, a bojim se, da v praksi ne bo zaživel. Ker gre za zelo obširno verigo, dejanske predelave lesa pa ni, saj je v zadnjih desetih letih ta industrija propadla. Pri spremembah zakona o gozdovih pa gre tudi za vprašanje koncesij. Leta 2016 potečejo 20-letne koncesije v državnih gozdovih, ki jih bo treba dodeliti na novo. Zavzemamo se, da bi koncesijo lahko dobil tudi kmet lastnik gozda, da bi tako pridobili dodatna delovna mesta ali pa kmetom omogočili dodaten zaslužek. Pa tudi država je iz gozdov, za katere je podelila koncesijo, dobila nazaj premalo, saj so koncesionarji preveč zadržali zase. Po nekem neuradnem izračunu bi se s koristmi iz državnih gozdov lahko financirala celotna javnogozdarska služba, ne pa da zažira proračun.

Glede nabiranja gozdnih sadežev, če prav razumem, se zavzemate za večje omejitve, da torej ljudje ne bi mogli več prosto nabirati gob, borovnic in drugih sadežev v vsakem gozdu? Ne bi rekel, da gre ravno za omejitve in prepovedi, ampak bolj za ureditev tega področja. Na primer sam moram v svojem gozdu zelo hitro poskrbeti, da dobim kakšnega jurčka. Pa čeprav je gozd moj. Morda bi bilo za začetek dovolj, da se vpraša lastnika gozda, ali lahko tam nabiramo, skratka treba je najti neko rešitev, pri kateri bo zastopan tudi lastnik. Ker sem eno leto različne gozdne sadeže tudi sam prodajal na tržnici, sem moral dobesedno varovati svoj gozd, da mi jih niso pobrali drugi. In zelo si razočaran, če ti na dvorišče pripelje avtomobil, človek gre v gozd, pa ti ne reče niti dober dan.