Ena Luka Koper, dva svetova: ko sindikati pozabijo na najeto delovno silo

Zaposleni v Luki Koper, ki so se včeraj zbrali na shodu, na katerem so protestirali proti napovedani zamenjavi treh članov nadzornega sveta, so v povprečju najbolj plačani med vsemi zaposlenimi v družbah iz prve kotacije ljubljanske borze. 

Po uradnih podatkih je povprečni strošek na zaposlenega v Luki Koper dobrih 3.800 evrov bruto. To je skoraj dvakrat več od povprečne bruto plače v Sloveniji. A ta medalja ima dve plati. Precej slabše se namreč godi delavcem, ki jih v bilancah Luke Koper sploh ni mogoče najti med stroški dela, ampak med storitvami.

Gre za delovno silo na področju pretovora, upravljanja luške mehanizacije in drugih pristaniških storitev, najeto prek vrste lokalnih podjetij, ki njihovim lastnikom že vrsto let zagotavlja lepo rento. Podrobnosti teh stroškov zdaj zanimajo tudi Slovenski državni holding (SDH), ki bo moral kot upravljavec večinskega državnega deleža na pojasnila počakati na petkovo skupščino delničarjev.

Za luške storitve lani 22 milijonov evrov

Samo lani so podjetja, ki Luki Koper zagotavljajo delovno silo za pristaniške storitve, od družbe prejela skoraj 22 milijonov evrov. Gre za znesek, ki je le za šest milijonov evrov nižji od lanskega čistega dobička Luke Koper in štirikrat višji od vsote dividend, ki jih je lani od družbe prejela država. 

Opozoriti velja še na en podatek: da stroški storitev, ki jih plačuje Luka Koper, naraščajo premo sorazmerno z rastjo ladijskega pretovora. To pomeni, da Luka pomemben del novih prihodkov, ki jih ustvari z dodatnim pretovorom, porabi – tako za višje plače redno zaposlenih (dodatki za delo v izmenah, ob nedeljah in nočno delo) kot za plačilo dodatnega denarja za storitve. 

Zaposleni v Luki Koper, ki so se včeraj zbrali na shodu, v povprečju zaslužijo dobrih 3.800 evrov bruto. Foto: Ana Kovač

Kaj kaže naša analiza

Analiza podatkov, ki smo jih iz različnih virov pridobili v zadnjih dneh, kaže naslednje:

• da imajo delavci, ki jih Luka Koper najema prek podjetij, neprimerno nižje prejemke od ostalih redno zaposlenih v družbi.
• da razlika med denarjem, ki ga podjetjem za najetje plača Luka Koper, in denarjem, ki dejansko ostane delavcem, konča v žepih lastnikov teh podjetij. To jim uspeva s prikazovanjem visokih stroškov drugih nerazkritih storitev, zaradi česar ti prikazujejo zgolj minimalni dobiček.
• da nekatera od teh podjetjih v zadnjih letih zaposlenim niso plačevala prispevkov, znašla pa so se tudi na seznamu davčnih dolžnikov,
• da ni natančno jasno, kdo v Luki Koper ima glavno besedo pri izbiranju in naročanju storitev teh izvajalcev. Že več let se bolj ali manj glasno govori tudi o sumih korupcije v teh postopkih, a uradne potrditve teh informacij ni. 

Zakaj Luka Koper najema zunanje storitve

V Luki Koper je bilo na zadnji dan maja zaposlenih 865 ljudi, v skupini pa 1.049. Za stroške dela v skupini so lani namenili dobrih 48 milijonov evrov, kar je precej več kot v nekaterih drugih državnih družbah. 

Za primerjavo: v Darsu, ki še zdaleč ne velja za trdnjavo varčevanja in odgovornega upravljanja z državnim denarjem, zaposluje pa 1.240 ljudi, torej skoraj dvesto več kot Luka Koper, so lani za stroške dela skupaj namenili več kot dva milijona evrov manj. Za zaposlenega so v povprečju mesečno namenili 2.400 evrov, kar je dobrih 1.400 evrov manj kot v Luki Koper. 

To ne preseneča ob dejstvu, da Luka Koper od januarja lani vsakemu zaposlenemu mesečno izplačuje dodatek na plačo v višini 230 evrov bruto na mesec, zaradi česar so bili stroški dela že lani v primerjavi z letom 2014 višji za deset odstotkov. 

K več kot tisoč zaposlenim v Skupini Luka Koper gre prišteti še najeto delovno silo, ki dela na območju pristanišča. Po neuradnih ocenah gre za od 800 do tisoč delavcev. Če bi jih Luka Koper zaposlila in plačevala enako kot ostale zaposlene, bi zelo verjetno poslovala celo z izgubo. 

Poslovni model – renta, ki jo plačuje Luka Koper

A obvod okrog delovne zakonodaje, ki ga z najemanjem delovne sile prek lokalnih podjetij uporabljajo v Luki Koper, ima najmanj eno sistemsko napako. Največjo korist namreč prej kot Luki Koper prinaša lokalnim podjetnikom. 

To na primer razkriva primer podjetja Meol, ki je registrirano za transportne in druge storitve. Gre za enega največjih partnerjev Luke Koper na področju pristaniških storitev, ki v zadnjih letih povečuje obseg poslovanja z Luko. Meol je lani v povprečju zaposloval 42 ljudi. Vsak od njih je podjetje mesečno stal dobrih 1.140 evrov, torej približno sedem evrov bruto na uro – pod pogojem, da so ti tedensko delali največ 40 ur. 

To je precej manj od denarja, ki ga Meolu in drugim podjetjem za posameznega delavca po naših podatkih plačuje Luka Koper. Ta cena se giblje od devet do dvanajst evrov. Na veliko razliko v obeh cenah nakazuje tudi bilanca podjetja Meol. Lani je ustvarilo za skoraj 1,6 milijona evrov prihodkov, pri čemer je dobro polovico tega denarja, ki mu je ostalo po izplačilu plač, namenilo za plačilo različnih nerazkritih storitev. Brez teh bi čisti dobiček Meola lani znašal skoraj milijon evrov. 

Enak poslovni model imajo tudi ostali izvajalci pristaniških dejavnosti (več v okvirju).

Delavci, ki jih Luka Koper najema prek podjetij, naj bi imeli neprimerno nižje prejemke od ostalih redno zaposlenih v družbi. Foto: Klemen Korenjak

Menjavanje podjetij in veriženje podizvajalcev

Podjetje Meol smo izpostavili zaradi njegovega lastnika Nedeljka Marušića. Gre za koprskega podjetnika, ki ima dolgo zgodovino poslovanja z Luko Koper in sporov z delavci. Za enega od njegovih (nekdanjih) podjetij je tako delal tudi Predrag Topić, predsednik Sindikata izvajalcev pristaniških storitev (SIPS), ki je v začetku leta 2010 dobil izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To se je zgodilo le nekaj mesecev po tem, ko je Topič vodil protest zaposlenih v podjetjih, ki jih Luka najema za pristaniške storitve.

Marušić sicer z Luko Koper posluje že več kot desetletje. To nakazuje, da vpetost posameznih izvajalcev v luške posle ni nujno odvisna od menjav uprav, temveč od dobrih odnosov s srednjim menedžmentom Luke, ki že vrsto let soodloča o delitvi kolača luških poslov. 

Pred leti je tako Marušić pristaniške storitve za Luko opravljal prek svojega podjetja Nedjo. To je v času, ko je Luko vodil Robert Časar, obseg prihodkov v štirih letih povečal iz 0,4 na 2,4 milijona evrov. Nato so se začeli zniževati. Leta 2011 se je Marušić uradno umaknil iz podjetja Nedjo, ki je bilo pred dnevi kot davčni neplačnik izbrisano iz registra. 

Posle je že leta 2009 začelo prevzemati Marušićevo novo podjetje Meol, ki je za podizvajalca v naslednjih letih najemal podjetje Nedjo. V Luki so že pred leti pojasnili, da razmerje porazdelitve naročil med zunanjimi izvajalci preverjajo z metodami kontrolinga.