Nedelja, 10. 6. 2018, 18.03
5 let, 10 mesecev
Kaj morate narediti takoj, če vam lasje ponorijo kot tema fantoma
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,35
2
Leta 1975 sta brata Michael in Sean McQuilken med planinskim pohodom svoji sestri Mary pozirala za posrečeno fotografijo - lasje so se jim iz neznanega razloga namreč sami od sebe postavili pokonci. Nekaj minut pozneje je vanje udarila strela. Fotografija bratov je pozneje postala eno najbolj slavnih opozoril, da je ob takšnih spremembah pričeske najpametneje takoj poiskati zatočišče.
Zgornjo fotografijo so ameriške meteorološke organizacije in elektroenergetska podjetja dolgo prilagala letakom, na katerih so bili našteti opozorilni znaki, ki se pojavijo tik pred udarom strele. Michael McQuilken, starejši od bratov, je to odkril šele za božič leta 1994, ko je na koledarju "Vremenski zakaj in zato" za leto 1995 zagledal svojega brata in sebe.
Kot je McQuilken pred časom zapisal v objavi na spletni strani Social Positive, ki zdaj ni več dostopna, jo je pa mogoče najti z orodjem Wayback Machine, je fotografija nastala 20. avgusta 1975, ko se je družina McQuilken odpravila na pohod proti znani skalni gmoti Moro Rock v narodnem Sequoia Parku v Kaliforniji.
Moro Rock je priljubljena pohodniška točka v kalifornijskem narodnem parku Sequoia Park, ki je sicer bolj znan po gigantskih drevesih (sekvojah).
V bližini vrha skale so opazili, da so se jim lasje postavili pokonci. Ker se jim je to zdelo zelo zabavno, so se fotografirali. Seana, ki je bil takrat star 12 let, in 18-letnega Michaela je fotografirala njuna 15-letna sestra Mary, nato pa je Michael fotografiral še njo. Da se je nebo stemnilo in da so se jim približevali nevihtni oblaki, ni zmotilo nikogar.
Nihče ni pomislil, da bi lahko bili v nevarnosti
"Vsi smo se smejali, nihče se ni zavedal resnosti situacije. Zanimivo in zabavno se nam je zdelo tudi, da je začel zvoniti prstan, ki sem ga nosil na roki," je zapisal McQuilken.
Nato se je ozračje nenadoma ohladilo neverjetno hitro. "Najprej je bilo okoli 20 stopinj Celzija, naslednji trenutek pa se je zdelo, kot da je temperatura padla pod ničlo. Začela je padati tudi toča," se spominja danes 61-letni McQuilken, ki je po poklicu glasbenik.
Odločili so se za sestop s hriba, a je bilo prepozno. V skupino pohodnikov - brata in njuna sestra niso bili edini, ki so tekli z gore - je treščila strela. Štiri ljudi, med katerimi je bil tudi Sean McQuilken, je strela, ki je bila razvejena v več jezikov, zadela neposredno, drugi so jo skupili posredno, ker so stali blizu njih.
Zaradi srečanj s strelo, ki lahko doseže napetost nekaj milijonov voltov in nosi od nekaj do nekaj deset kiloamperov električnega toka, vsako leto po vsem svetu umre nekaj tisoč ljudi. Uradne ocene se gibljejo od šest tisoč pa celo tja do 24 tisoč smrtnih žrtev. Gre seveda za zelo ohlapne ocene, saj so razpoložljivi podatki o žrtvah predvsem v manj razvitih in bolj poseljenih državah (afriške države, Indija, Kitajska) pogosto nedostopni oziroma manj točni.
"Bilo je, kot da bi me nekdo dvignil s tal. Telesa nisem čutil. Objela me je tako močna svetloba, kot je v življenju še nisem videl," je srečanje s strelo opisal McQuilken, ki pa je vendarle odnesel kolikor toliko celo kožo. Njegov brat Sean ni imel takšne sreče.
"Bil je na kolenih in sključen kot vreča krompirja. Iz hrbta se mu je kadilo, oblačila so mu gorela. Na srečo je bil še vedno živ. S hriba sem ga odnesel do parkirišča, kjer so se že zbirali reševalci." Sean je po hrbtu in po komolcih utrpel opekline tretje stopnje. Verjetno je preživel samo zato, ker ob udaru strele ni bil povsem ozemljen, je zapisal McQuilken.
Eden od pohodnikov, ki je ga je strela ob Seanu udarila neposredno, je preživel brez hujših posledic, saj mu je z glave le odletela kapa, drugemu je strela skurila vse dlake na telesu ter ga za pol leta spravila v komo, tretji, Lawrence Brady, pa je umrl.
"Njegova koža je bila modra, na prsnem košu v bližini srca je imel opeklino," se je v objavi spominjal McQuilken.
McQuilken je tudi zapisal, da še vedno hodi v hribe, a mu ob nevihtnem vremenu hitro postane nelagodno. "Če se nebo stemni, sem prvi nazaj v dolini. Prav tako niti slučajno ne grem na pohod, če obstaja minimalna možnost, da se razvije nevihta."
Michaelov mlajši brat Sean, ki jo je med udarcem strele skupil bolj od brata in sestre, je sicer že umrl - leta 1989 je, ko je bil star samo 25 let, storil samomor.
Če se vam lasje postavijo pokonci, takoj poiščite varno zavetje
Stoječi lasje so eden od glavnih opozorilnih znakov, da je udarec strele v bližini lahko neizogiben. Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje neprostovoljno spreminjanje pričeske označuje kot skrajno nevarno in svetuje, da se je v tem primeru nujno čim prej zateči v varno zavetje.
Pred strelo smo ljudje najbolj varni v zgradbah, ki so opremljene s strelovodom, ali v avtomobilu.
Med električno nevihto na prostem tudi ni pametno uporabljati mobilnih telefonov, v domači hiši pa ne stacionarnih ožičenih telefonov oziroma mobilnih telefonov, ki so priključenih na polnilnik. Prav lani je na Štajerskem strela stresla 16-letno dekle, ki je med nevihto uporabljalo na polnilni kabel priključen pametni telefon.
Če nevihti ne moremo ubežati na varno, se je strelam najbolj nespametno skrivati v bližini osamelih (ali visokih) dreves, ob vodnih telesih, pod daljnovodi, ob vznožju skalnih sten, opozarja Uprava RS za zaščito in reševanje.
Če smo nevihto prisiljeni prevetriti na prostem, je najbolje počepniti z nogami skupaj, da čim bolj zmanjšamo svojo ozemljitev, ali pa sesti na nahrbtnik, če ga imamo. Strela namreč išče najhitrejšo pot do tal, zato nas, če ne bomo dobro ozemljeni, morda ne bo izbrala, da ji pomagamo in prevzamemo vlogo prevodnika.
Preberite tudi:
2