Torek, 7. 7. 2020, 4.00
3 leta, 10 mesecev
Nad Slovenijo in Hrvaško zelo redek vremenski pojav #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
6,37
3
V noči na ponedeljek so bili na nebu na jugozahodu Slovenije prvič po lanskem juniju vidni noktilucentni oblaki. Gre za eno najmanj raziskanih vrst oblakov in enega najredkejših vremenskih pojavov sploh, saj morajo biti za njihov nastanek izpolnjeni precej specifični pogoji. Noktilucentne oblake so tokrat lahko opazovali tudi s hrvaških otokov, čeprav je že Slovenija izven njihovega običajnega "dometa".
Svetleči, ponoči se svetleči ali noktilucentni oblaki nastajajo na nadmorski višini od 76 do 85 kilometrov v plasti atmosfere, ki se imenuje mezosfera. Večina klasičnih oblakov, ki jih na nebu videvamo najpogosteje, se medtem tvori in potuje po troposferi, najnižjem sloju atmosfere, ki v povprečju sega do višine 13 kilometrov, smo zapisali v lanskem članku o noktilucentnih oblakih.
Noktilucentne oblake sestavljajo izredno majhni ledeni kristali, njihov premer znaša do 100 nanometrov (0,0000001 metra).
Ker je v mezosferi izredno mrzlo, temperatura lahko namreč pade tudi konkretno pod minus 100 stopinj Celzija, ledeni kristali nastajajo tudi neposredno iz vodne pare in ne le z nabiranjem vodne pare okrog kondenzacijskih jeder, kot so prašni delci.
Od kod prihajata voda in prah, ki sta pogoj za nastanek svetlečih oblakov, v mezosfero, znanstvenikom še danes ni čisto jasno. Izvor prašnih delcev so najverjetneje razpadli meteoriti in tudi izpuhi vesoljskih plovil, voda pa morda uhaja skozi tako imenovane atmosferske žepe ali kanale, ki občasno nastanejo med različnimi sloji atmosfere.
Oblaki so svoje (angleško) ime noktilucentni dobili po latinski besedni zvezi "svetiti ponoči". Na nebu so namreč videti kot modri žareči valovi.
Opazovati jih sicer ni mogoče kjerkoli in kadarkoli, temveč morajo biti za to izpolnjeni precej specifični pogoji.
- Svetleče oblake je praviloma mogoče videti zgolj od pozne pomladi do sredine poletja, občasno pa se pojavijo tudi v "izdihljajih" najtoplejšega letnega časa.
- Noktilucentni oblaki so običajno vidni v krajih, ki ležijo med 50. in 70. vzporednikom oziroma med 50 in 70 stopinjami geografske širine na severni in južni polobli. Če lokaliziramo: 50. severni vzporednik poteka čez sever Francije, osrednje Nemčije ter češke prestolnice Prage, 70. severni vzporednik pa teče ob skrajni severni obali celinske Evrope.
O opazovanju te vrste oblakov so prvič poročali razmeroma pozno, in sicer leta 1885, dve leti po strašanskem izbruhu indonezijskega ognjenika Krakatoa, ki je zelo dolgo vplival na globalno podnebje. Ali je bila morda prav eksplozija ognjenika kriva za sploh prvi nastanek teh oblakov, ni znano.
- Oblaki so vidni samo ob somraku pozno zvečer in zelo zgodaj zjutraj, ko je sonce z vidika opazovalca na tleh že zašlo za obzorje oziroma sploh še ni vzšlo, glede na oblake pa je še vedno dovolj visoko nad obzorjem, da jih lahko osvetli.
- Oblaki bodo praviloma vidni v smeri severa.
Noktilucentni oblaki na slovenskem nebu so izredno redek vremenski pojav
Slovenija leži med 45. in 46. vzporednikom, zato je pojav svetlečih oblakov na našem nebu vselej veliko presenečenje. Videli so jih sicer že tudi južneje, in sicer v Španiji in v osrednjem delu Apeninskega polotoka. O opažanjih so pretekli konec tedna obširno poročali tudi iz Hrvaške.
Preberite tudi:
3