Ponedeljek, 9. 12. 2019, 4.05
4 leta, 4 mesece
Je šla Kitajska tokrat res predaleč? #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,16
31
Na Kitajskem prebivalci, katerih vedenje ni vzorno, kmalu ne bodo mogli več potovati s hitrimi vlaki ali kupiti letalskih vozovnic. Več kot 600 milijonov nadzornih kamer bo skrbelo za to, da se oblastem ne bo izmuznil noben zločinec. Državljani se lahko na drugi strani poslovijo od svoje zasebnosti.
Osem od desetih najbolj nadzorovanih mest na svetu leži na Kitajskem. Kitajsko mesto Chongqing, prvo na lestvici, leži na jugozahodu države, za nadzor 15,35 milijona prebivalcev pa skrbi kar 2,58 milijona kamer. V povprečju ena kamera nadzira šest prebivalcev, poroča The Guardian.
Kitajska mesta precej pred drugimi
Na prvih petih mestih na lestvici najdemo le kitajska mesta, šele na šestem mestu je London, od koder prihaja tudi tehnologija, ki jo uporabljajo v mestu Chongqing. Za primerjavo, devet milijonov prebivalcev v britanski prestolnici nadzira "le" 628 tisoč kamer. Na zadnjem, deset mestu najdemo Atlanto v ZDA.
Brez vzornega vedenja ni bančnega posojila
Mesto Chongqing je del projekta Xue Liang (Ostro oko) za boj proti kriminalu, v sklopu katerega oblasti svoje državljane ves čas ocenjujejo. Prebivalci mesta so tako ves čas podvrženi ocenam, na podlagi katerih sistem izračuna osebno boniteto posameznika.
V mestu Chongqing za nadzor 15,35 milijona prebivalcev skrbi kar 2,58 milijona kamer.
Tistim, ki kršijo zakone, sistem odvzame kreditne točke, državljani z dobrimi bonitetnimi ocenami pa so deležni posebnih ugodnosti: vožnje s hitrim vlakom, letalskih potovanj, dobrih bančnih posojil, hitre internetne povezave in boljše zaposlitve.
Kitajce bo nadziralo 626 milijonov kamer
Kitajska želi sistem, ki so ga uvedli leta 2015 in zdaj deluje le v nekaterih mestih oziroma njihovih predelih, prihodnje leto razširiti. Oblasti načrtujejo, da bi za nadzor do prihodnjega leta skrbelo kar 626 milijonov varnostnih kamer. Eno od mest, ki že uporabljajo ta sistem, je obiskal tudi ameriški medij Vice.
Zaposleni, ki upravljajo sistem osebnih bonitetnih ocen, pravijo, da je nadzor prinesel veliko dobrega. Sosedje se med sabo ne prepirajo več, zmanjšalo se je tudi družinsko nasilje.
Grešniki ne morejo več kupiti letalske vozovnice
Rezultati sicer kažejo, da zaradi ne ravno vzornega vedenja kar štiri milijone ljudi v državi nima več dostopa do hitrih vlakov, enajst milijonov pa jih zaradi nizke ocene ne more več kupiti letalskih vozovnic. Da bi dvignili svojo oceno in dobili dostop do stvari, ki so ljudem v zahodnem svetu povsem samoumevne, številni darujejo v dobrodelne namene ali opravljajo družbenokoristna dela.
Z novo tehnologijo po letih iskanja prijeli osumljenca za umor
Del sistema je tudi tehnologija za prepoznavanje človeških obrazov. Sistem skenira obraze ljudi na ulicah in jih nato primerja z obrazi osumljencev za kazniva dejanja, ki jih ima policija v svoji bazi. Če sistem zazna najmanj 60-odstotno ujemanje, bo o tem obvestil policiste. Pred meseci so tako prijeli osumljenca za umor, ki so ga iskali vse od leta 2002. Sistem je sicer tarča številnih kritik, saj krši pravico posameznikov do zasebnosti.
Sistem, ki ga uvaja Kitajska, je tarča številnih kritik, saj krši pravico posameznikov do zasebnosti.
Ali tudi Slovenija postaja država videonadzora?
Na policijo in urad informacijskega pooblaščenca smo se obrnili z vprašanjem, koliko kamer za nadzor imamo v Sloveniji, a odgovora nismo dobili, saj ne vodijo takšne evidence. Informacijska pooblaščenka nam je sporočila, da imajo le podatke o številu upravljavcev, ki so prijavili zbirko podatkov o videonadzoru v njihov register, in sicer je bilo leta 2015 takšnih vsaj 1.750 upravljavcev, ki izvajajo videonadzor.1
V Sloveniji videonadzor ureja Zakon o varstvu osebnih podatkov. Omenjeni členi določajo splošne pogoje za uvedbo videonadzora (74. člen) ter specifične pogoje za uvedbo nadzora:
· pri dostopu v uradne službene oziroma poslovne prostore (75. člen),
· v večstanovanjskih stavbah (76. člen) in
· na delovnem mestu (77. člen).
Soglasje posameznika ali informacijskega pooblaščenca ni potrebno.
Videonadzor naj bi uredil novi zakon
Glede videonadzora javnih površin v uradu informacijskega pooblaščenca poudarjajo, da ta izrecno ni urejen z zakonodajo in da se presoja vsak primer posebej, kjer je poseben poudarek na nujnosti in sorazmernosti. Ureditev videonadzora javnih površin naj bi uredil novi Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki pa še ni sprejet.
"Hitro se lahko zbudimo v družbi nadzora"
Na splošno sicer menijo, da je treba biti pri dopuščanju videonadzora javnih površin zelo previden, "saj se lahko hitro zbudimo v družbi nadzora, kjer so vse javne površine nadzorovane, s tem pa naše temeljne svoboščine in ustavne pravice, kot so na primer pravice do gibanja, izražanja, združevanja in informacijske zasebnosti, močno okrnjene". Dopustno bi ga bilo uvajati le v nujnih okoliščinah z upoštevanjem sorazmernosti in ob ustreznih varovalkah (na primer samo za čas trajanja nujnosti ipd.) ter ob jasni in natančni zakonski ureditvi, dodajajo.
S posnetki si pomaga tudi slovenska policija
V primeru kaznivih dejanj pa lahko oziroma mora posnetke s kamer in videonadzornih sistemov pridobiti tudi slovenska policija. Z njihovo pomočjo lahko kvalificira, za kakšno kaznivo ravnanje gre, kakšne so okoliščine, identificira storilca, dokumentira dokaze v prekrškovnih ali kazenskih zadevah.
"S tega vidika so posnetki, ki pojasnjujejo okoliščine in/ali zagotavljajo dokaz v kazenskopravnih postopkih, ključnega/izrednega pomena. Seveda pa niso edini način za dokazovanje prekrškov ali kaznivih dejanj," pojasnjujejo.
1. Opomba: register se po 25. 5. 2018 ne ažurira več, saj Splošna uredba o varstvu osebnih podatkov ne terja več prijave zbirk v register nadzornih organov za varstvo osebnih podatkov. Pri tem velja upoštevati, da upravljavci iz zasebnega sektorja, ki imajo manj kot 50 zaposlenih (takšna je velika večina slovenskih podjetij), niso bili dolžni prijaviti zbirk osebnih podatkov v omenjeni register (to ne velja za upravljavce javnega sektorja; 7. člen ZVOP-1), tako da je ta številka v praksi verjetno še precej višja.
31