Kdo je 26-letni vojak, ki je streljal na policista?

"Nikoli se nisem imel z nikomur za pogovarjati, a od leta 2013 se z 2 osebami lahko pogovarjam tukaj na netlogu in sem zelo zadovoljen, da se lahko. A vendar za eno osebo vem, da sem postal malce tečen," med drugim na svojem blogu zapiše 26-letni strelec na policista iz Litije Dušan Petrovčič.

V njegovih zapisih so opisi osebne žalosti fanta, ki je velikokrat razmišljal o samomoru, "ker sem itak nesposoben in že od rojstva ne bi smel obstajati, saj nisem bil nikoli sprejet".

V blogu sebe predstavi kot nekoga, ki doma programira in dela igre, "in seveda šiht v vojski, kjer sem doživel hudi mobbing, zaradi katerega tudi nameravam šiht pustit". Ponuja tudi popravilo računalnikov na domu.

V enem od njegovih daljših zapisov opiše svojo življenjsko pot, blogu pa je dal naslov My Sad story of life oziroma Žalostna zgodba mojega življenja. Začne z rojstvom in nadaljuje s šolo, kjer naj bi ga takoj označili za neumnega, sošolci naj bi ga zavračali, celo tepli.

Moj edini prijatelj je računalnik "Moj edini prijatelj, s katerim sem se pogovarjal, je bil računalnik, saj sem se edino pri računalniku počutil sprejetega, saj kar koli sem mu naročil, me je ubogal, zato sem tudi veliko časa preživel za računalnikom," piše vojak.

To naj bi tako vplivalo nanj, "da se nisem znal pogovarjati in niti nisem bil socialen človek, saj nisem čutil nobenih čustev. Nobenega nisem sovražil, nisem čutil bolečine niti žalosti niti veselja niti strahu. dejansko ničesar nisem čutil". Šolo je končal "s težko muko", šel pa je na "izbris spomina".

"Kako sem to izvedel, ne vem, vem samo, da je bilo boleče in dejansko se niti enega dneva ne spomnim, da bi me kdo udaril, se pa spomnim, da so me pretepali in tudi če starše vprašam, mi povejo, da so videli, kako so me pretepali, jaz se nobenega dogodka ne spomnim, vse sem izbrisal," navaja Petrovčič.

V vojski je bil najšibkejši člen Petrovčič se dotakne tudi vojske. "V vojsko sem odšel s 45 kilogrami, saj pri računalniku ne moreš dobiti veliko mišic niti ne kondicije," zapiše vojak in doda, da se je tam počutil odlično, kljub naporom.

"Bil sem zaznamovan kot najšibkejši člen v naši urjevalni enoti, saj sem bil najšibkejši in imel sem najmanj kondicije. A vendar so 'mišičaste mrge' odšle domov, saj niso zdržale tempov napora niti ne 'kazni', saj za njih so bile to jebanje v glavo," zapiše. Doda, da so zanj kazni bolj pomenile urjenje kakor kar koli drugega, saj "stvari nisem razumel čustveno, ampak samo smer delovanja".

Ker je hotel postati pilot, se je vpisal na strojno šolo, sredi tretjega letnika pa je šolo obesil na klin in odšel v redno sestavo vojske. Da ne bi odšel na misijo, so mu dali službo kurirja, navaja. Nato pa naj bi se nad njim sedem mesecev izvajal mobing.

Z nobeno žensko se nisem mogel pogovarjati Razmišljal je o samomoru, bil je na zdravljenju zaradi motenj hranjenja, po njegovih navedbah je bil deset mesecev na bolniški, v blogu pa se dotakne tudi odnosov z ženskami, ki jih je iskal prek oglasov.

"In sva bila potem skupaj 3 mesece. To se sliši kakor v pravljici, a vendar moram povedati, da do takrat sem sprobal več kot 300 oglasov, več kot 1000 žensk poskušal kontaktirati na straneh, a z nobeno osebo se nisem moral pogovarjati," piše na blogu.