Torek, 15. 1. 2019, 0.01
5 let, 3 mesece
Žiga Turk: Evropa 2019
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,43
9
Po volitvah 2019 bo treba unioniste prepričati, da za njihovo utopijo vedno tesnejše Unije niso dovolj interesi, ampak mora imeti smisel. Nacionaliste bo treba prepričati, da nacionalno samobitnost evropskih narodov lažje branijo in ohranjajo, če so povezni v skupnost kulturno podobnih držav. To je tisti center, ki mora v Evropi po 2019 zdržati.
Letos bomo dobili novo evropsko oblast in zato nekaj več pozornosti dobivajo evropske teme. Pozornost pritegnejo težave. O njih poslušamo z dveh strani. Populisti (in oznake ne uporabljam slabšalno) z Brusljem niso zadovoljni, ker naj bi delal preveč. Elitisti (in oznake ne uporabljam slabšalno) prav tako z Brusljem niso zadovoljni, ker naj bi delal premalo. In tudi tisti vmes z Brusljem niso zadovoljni. Če drugega ne - kot rad pove Mario Monti -, je Bruselj dežurni krivec za vse, kar so doma naredili slabo.
Populistom nacionalistom se zdi, da je Bruselj preveč podoben državi. Elitistom unionistom se zdi, da je Bruselj premalo podoben državi. Ti dve skupini bosta na volitvah najglasnejši, zato boste dobili občutek, da izbirate med unionisti in nacionalisti. Pa ne. Izbira je med tistimi, ki bi Evropo podirali, in tistimi, ki bi jo dograjevali. Nacionalisti bodo Evropo podirali s cepljenjem, z delitvami, unionisti pa jo dograjevali z zlivanjem, poglabljanjem, združevanjem, siljenem v vedno tesnejšo Unijo.
Nerealne ideje bodo krmile druga drugo in nevarnost je, da bosta ti dve skrajnosti počrpali ves kisik za prepotrebno politično debato.
Populisti nacionalisti
Populisti (in oznake ne uporabljam slabšalno) vidijo v obstoju Evropske unije in bruseljske administracije priložnost, da narišejo sovražnika, nasprotnika avtentičnega ljudstva, ki naj bi ga samo oni prav razumeli in predstavlja pravo ljudstvo. Kot iz definicije Jana Wernerja Müllerja.
Identitarci - tudi tako jim lahko rečemo - igrajo na naravna domovinska čustva in pripadnost ljudi lastnemu narodu. Nasprotnik na drugi strani so migranti in nasprotnik je nadnacionalna Evropska unija z "odtujenimi", "od nikogar izvoljenimi" "elitami" iz Bruslja.
Ker dotok migrantov ni več tako velik, kot bi ga populisti potrebovali, ostaja Bruselj edini trajnostni nasprotnik za politike, kot so LePenova, Wilders, Salvini, Orban, Kačinski in drugi. Niso samo branitelji Francozov, Nizozemcev, Italijanov, Madžarov in Poljakov proti migrantom iz Azije in Afrike, ampak branijo tudi interese "svojih" ljudi pred Brusljem.
Elitisti unionisti
Na drugi strani so unionisti, globalisti, elitisti (in oznak ne uporabljam slabšalno), ki imajo tudi probleme z Brusljem, ampak drugačne vrste. Na enem od modrovanj (in oznake ne uporabljam slabšalno), na katerih se zbirajo intelektualci iz vseh strani Evrope in kjer se izdeluje zavest o novi Evropi, je uvodničar pokazal fotografijo zastave EU in pod njo napis "realnost". Ter krpanko nacionalnih zastav držav članic in pod njo napis "fikcija".
EU naj bi bila resničnost, članice pa fikcija oz. ostanek nekih prejšnjih časov, ki naj bi jih že presegli. To je bil verjetno najboljši prikaz razkoraka med iluzijo in stanjem stvari na terenu, kar sem jih videl lani.
Ker dotok migrantov ni več tako velik, kot bi ga populisti potrebovali, ostaja Bruselj edini trajnostni nasprotnik za politike, kot so LePenova, Wilders, Salvini, Orban, Kačinski in drugi. Niso samo branitelji Francozov, Nizozemcev, Italijanov, Madžarov in Poljakov proti migrantom iz Azije in Afrike, ampak branijo tudi interese "svojih" ljudi pred Brusljem.
Ta skupina ima z Brusljem povsem drugačne probleme. Vsega tistega, kar naj bi bilo po mnenju prve skupine preveč, je po mnenju te skupine premalo. Komisija ima premalo kompetenc. Postopki odločanja so premalo učinkoviti. Nove direktive ne nastajajo dovolj hitro. Ljudje se ne zavedajo, kaj vse zanje dela Bruselj. Bruselj za ljudi naredi premalo. Bruselj bi jim moral poslati več denarja.
Za revne, za zelene, za karkoli, kar se lepo sliši, a bi bilo v nacionalnih parlamentih to težko izglasovati, bruseljski demokratični deficit pa bi za "dober" namen lahko prišel prav.
Unionisti Unijo potrebujejo, da bi skozi njene mehanizme po celini širili svojo ideologijo. Da bi na primer Unija skrbela, da se po vsej Evropi razširi socialna pravičnost socialistov. Ali svoboda liberalcev. Ali da Unija skrbi za konzerviranje tradicij konservativcev. Pravzaprav unioniste nazaj drži samo to, da bi vsaka ideologija želela, da Bruselj počne nekaj drugega. In to, da desna sredina ne igra te igre, ampak prisega na subsidiarnost.
Zato ostajajo glavni zagovorniki večje bruseljske administracije in večjega proračuna Unije socialisti, veliki zagovorniki tesnejšega političnega povezovanja in "preseganja" nacionalnih okvirov pa liberalci iz ALDE.
No, nekateri pa nas poskušajo prepričati, da bo evropski volilni spopad 2019 med naprednimi silami levih liberalcev in socialistov na eni strani ter narodnjakov na drugi. Boj zagreti bodo rekli, da med antifašisti in fašisti. Ne bo. Spopad bo za to, ali bo center zdržal – ali bo zdržala smer, ki je Evropo zgradila do točke, na kateri smo, in jo na teh osnovah gradila naprej. In ki lahko ponudi sintezo dobrega in izvedljivega teh dveh skrajnosti.
Gre za to, ali bo center zdržal
To sintezo ponujajo desnosredinske stranke, zbrane pretežno v Evropski ljudski stranki. Terja postopno izboljševanje tega, kar imamo. Terja osredotočanje Bruslja na probleme, ki jih lahko reši bolje od države članice. Vsi, ki smo prijavljali evropske raziskovalne projekte, smo morali napisati stran ali dve o "evropski dodani vrednosti" - zakaj mora biti projekt evropski, v čem je dodana vrednost tega, zakaj ga ne bi mogla izpeljati neka država sama.
In čas bi bil, da bi ta kriterij doslednejše uporabljala tudi bruseljska politika. Če je naloga taka, da je dodana vrednost, če jo izvaja Bruselj, potem naj jo le izvaja Bruselj.
Varovanje zunanjih meja je na primer taka naloga, zagotavljanje delovanja skupnega trga, pravil in standardov, ki na njem veljajo, je taka naloga, pa pogodbe o mednarodni trgovini, skupni tehnični standardi za 5G na primer, projekcija stabilnosti, miru in reda v soseščino – na južni obali Sredozemlja ter v prostoru med Rusijo in Unijo prav tako, trda politika proti Rusiji, ko gre za njeno kršenje ozemeljske celovitosti Ukrajine ter kibernetsko vojskovanje in informacijske operacije, ki jih izvaja proti nekaterim članicam, tudi, zaokrožitev Unije na Balkanu in ne nazadnje odprtje nove strani odnosov z Rusijo.
Skratka, več Evrope pri velikih zadevah in manj pri majhnih.
Evropa kot čustvo
"Evropa je lepa ideja, postati pa mora čustvo," je lepo povedal nihče drug kot Bono (vir). In ima povsem prav. Unija je lahko toliko država in Unija je lahko toliko demokracija, kolikor obstaja evropski demos in kolikor obstaja pri ljudeh občutek, da spadamo skupaj. In ljudje se še vedno veliko bolj počutijo Nemce, Slovence, Grke kot pa Evropejce. Zato so nacionalne države tesnejše povezane skupnosti, kot je Unija.
Povedano drugače, več ko imajo družbene institucije pooblastil, trdnejša mora biti čustvena podlaga skupnosti, ki družbo sestavlja. Ne govorim o idejni, racionalni, interesni, teoretični podlagi, govorim o intuitivnem občutku pripadnosti. Naddržave unionisti ljudem ne morejo tehnokratsko prodajati, češ, zato lahko potujete brez potnih listov, ceneje telefonirate in prosto trgujete. Da je Unija Evropi zagotovila mir, cenijo samo generacije, ki se spominjajo strahot druge svetovne vojne. Da je Unija prinesla demokracijo, se spominjajo srednje in starejše generacije z vzhodne strani železne zavese.
Ekonomski interesi niso tisto, kar drži državne skupnosti skupaj. Če bi jih, bi ekonomski interesi prevladali in Britanci ne bi izglasovali brexita.
Ampak ekonomski interesi niso tisto, kar drži državne skupnosti skupaj. Če bi jih, bi ekonomski interesi prevladali in Britanci ne bi izglasovali brexita. Da ustvarimo državno skupnost, moramo čutiti nekaj več. Počutiti se moramo Slovence oz., v drugem primeru, Evropejce. Nekaj mora pomeniti biti Slovenec ali Evropejec. Za občutke pripadnosti Evropi še največ naredijo poceni letalske vozovnic in štipendijska shema Erasmus, mešani zakoni, potovanja s trebuhom za kruhom in liga prvakov. Za vse to mora Evropa ostati odprta.
In potem je tukaj še potreba, da nekaj pomeni biti Evropejec. Da je biti Evropejec nekaj drugega kot biti Azijec, Afričan ali Zemljan. Za Evropejce seveda. Poleg ekonomistih interesov in poceni telefoniranja, poleg varnostnih interesov skupnega varovanja meja, poleg osebnih občutkov, da nismo samo Slovenci, Hrvati, Avstrijci, ampak tudi Evropejci, ker imamo v Evropi sorodnike, ker smo drugje študirali, mora imeti tak projekt tudi dušo.
In duša Evropske unije sta evropska civilizacija in evropska kultura, zgrajena na grško-rimski tradiciji in judovsko-krščanskem izročilu. Če se Unije ne more ali noče vzpostaviti kot institucionalni okvir in branik zahodne civilizacije, projekt nima smisla. Projekt Evropske unije je smiseln samo, če je to institucija, katere naloga je nadaljnji razvoj neke civilizacije. Potreben, interes-anten je lahko tudi brez tega. Smisel pa ima Unija samo, če se zaveda svojega civilizacijskega bistva. In naj dokončam misel nekaj odstavkov višje – v to civilizacijo spada tudi Rusija.
Skratka
Po volitvah 2019 bo treba unioniste prepričati, da za njihovo utopijo vedno tesnejše Unije niso dovolj interesi, ampak mora imeti smisel. Nacionaliste bo treba prepričati, da nacionalno samobitnost evropskih narodov lažje branijo in ohranjajo, če so povezni v skupnost kulturno podobnih držav. To je tisti center, ki mora v Evropi po 2019 zdržati.
To sintezo razume Evropska ljudska stranka. Socialisti ne razumejo ne metafizičnega smisla ne nevidnih prednosti skupnega trga. Liberalci iz ALDE razumejo vsaj trg. Nacionalisti bi rušili, ničesar pa ne bi gradili.
9