Sobota, 6. 1. 2024, 21.57
3 mesece, 3 tedne
Tomaž Ambrožič: Bomo šport še lahko "brezplačno" gledali po televiziji?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,64
Kdaj bomo z RTV-prispevkom financirali tudi šport?
Ravno praznični dnevi ob koncu starega in začetku novega leta so močno v znamenju iskanja športnih dogodkov na naših televizijskih sprejemnikih. Televizija je šport spremenila v spektakel in povzročila tudi odvisnost nas, gledalcev. Seveda je šport precej več kot to, ampak za navijače in gledalce je spremljanje športa po televiziji postalo neizogibno.
Televizijske postaje v ZDA so bile prve, ki so prepoznale moč neposrednih prenosov športnih dogodkov v živo. Nepredvidljivost ter iskanje in navezovanje na vzornike sta bila med glavnimi vzroki za to, da so lastniki in producenti TV-programov v ZDA začeli intenzivno investirati v to, da so lahko na svojih programih v domove prenesli blišč in dramo športa.
Kako močno so bile ZDA tukaj pred drugimi, najbolj zgovorno pričajo podatki enega najboljših poznavalcev športno-marketinške industrije Michaela Payna, ki v svoji knjigi Olympic Tournaround opisuje, kako se je Mednarodni olimpijski komite v osemdesetih za las izognil stečaju in se na račun prodaje TV-pravic spremenil v eno najmočnejših športnih organizacij na svetu.
Olimpijske igre v Los Angelesu leta 1984 so organizatorjem na ameriškem trgu prinesle 240 milijonov dolarjev, kar je več kot desetkrat več, kot je po zahtevnih pogajanjih na koncu za celotno Evropo plačalo združenje EBU, ki povezuje evropske javne radiotelevizije. Z začetne ponudbe 8,33 milijona dolarjev se je cena na koncu ustavila pri 22 milijonih dolarjev. Kako velik je razkorak med ZDA in Evropo, so še bolj pokazale zimske olimpijske igre v Calgaryju leta 1988, ki so z naslova trženja TV-pravic v ZDA prinesle 309 milijonov dolarjev, v Evropi pa smo za njih plačali zgolj sedem milijonov dolarjev.
Da se tudi v Evropi v tem poslu skriva bistveno več denarja, je že pred igrami v Los Angelesu nakazal Silvio Berlusconi, ki je za tamkajšnje igre s svojo TV-postajo Canale 5 samo za pravice predvajanja v Italiji ponudil deset milijonov dolarjev. Ker njegova TV-mreža ni imela dosega po celotni Italiji, Mednarodni olimpijski komite njegove ponudbe ni sprejel, kajti možnost, da vsi spremljajo igre, je vendarle pretehtala pred denarjem.
Kaj je v ozadju nenehne rasti vrednosti TV-pravic športnih prenosov?
Ni dvoma, šport je postal velik posel. Enostavno nas je naredil na pol odvisne od rezultatov in televizijskih prenosov. Boj za pridobitev televizijskih pravic najprestižnejših športnih dogodkov že dolgo ni več zgolj boj za to, kaj lahko posamezna TV-postaja ponudi svojim gledalcem.
Roko na srce, toliko, kot imamo danes na voljo športa na naših zaslonih, ga še nikoli nismo imeli. Sam lahko danes v ponudbi svojega operaterja spremljam osem specializiranih slovenskih športnih kanalov, če pa temu dodam tuje in javne programe, ki tudi prenašajo športne vsebine, se ta številka zviša krepko čez 15. In ja, še se spomnim časov, ko smo s hišno anteno poleg TV Ljubljana športne vsebine lahko našli le še na TV Koper/Capodistria ali na avstrijski ORF.
Danes je boj za pridobitev TV-pravic športnih dogodkov žal povezan z bistveno bolj strateškimi vprašanji, ki jih večina od nas sploh ne razume. Takšna ozadja so na primer pripeljala do tega, da je vrednost pravic za prenose angleške nogometne lige na območju nekdaj skupne države narasla na neverjetnih sto milijonov evrov za posamezno sezono. Proporcionalno to pomeni, da je vrednost pravic za slovenski trg približno 15 milijonov evrov na sezono, kar je več kot deset odstotkov letnega proračuna RTV Slovenija.
Logiko v ozadju je povprečnemu ljubitelju športa težko razumeti. Zato se tudi vse pogosteje zastavi vprašanje, zakaj ne morem gledati tega in tega prenosa. Poslovni modeli pri kupovanju TV-pravic so različni. Pogosto se sami ne morejo finančno pokriti, so pa del širšega manevra v ozadju, s katerim si lahko na primer posamezni telekomunikacijski operaterji izboljšajo položaj in prihodke posledično ustvarijo drugje. Drugič so v ozadju finančni skladi, ki kot lastniki TV-postaj, operaterjev ali drugačnih medijskih podjetij enostavno želijo zvišati vrednost naložbe pred prodajo. Tretjič, nekdo lahko želi kupiti posamezne pravice zgolj zato, da jih ne dobi njegova konkurenca.
Vse to na koncu viša vrednost pravic, kar seveda odgovarja tistim, h katerim se steka denar od prodaje. Večinoma ta denar tudi konča v športu, natančneje v žepih drago plačanih športnikov. Verjetno si prav dolgo TV-postaje pri marsikaterih pravicah ne bodo več mogle privoščiti nakupa predragih pravic.
In kaj se bo zgodilo? Zagotovo lahko prenapihnjen balon tudi poči, vendar na dolgi rok ne v dobro TV-gledalcev. Vedno več globalnih športnih dogodkov že začenja ponujati lastne plačljive platforme, kjer lahko ob plačilu spremljamo posamezno sezono z bogato ponudbo vsebin. Takšne primere poznamo v formuli 1, pa ameriških ligah, kot so NBA, NHL, MLS in NFL. Njihovo letno vstopnico si lahko kupi praktično vsak na svetu, še vedno pa del vsebin prodajo tudi TV-operaterjem po svetu.
Ko bodo cene za nakup enkrat šle čez kritično mejo, bo ostala le še ta možnost. In potem bodo naši operaterji na podoben način kot Voyo, HBO, Disney, Amazon ali Netflix namesto športnih programov, kot smo jih vajeni do zdaj, ponujali zgolj ločene letne naročnine na tiste vsebine, ki so nam najbolj atraktivne. Poleg tega se lahko zgodi, da bodo tisti, ki bodo želeli gledati prenose tekem angleške, španske, nemške, italijanske lige, pa še tekme lige NBA, pa NHL in formule 1, za vsakega od teh programov morali plačati ločen paket (?!).
In zelo verjetno bomo morali komentar poslušati v tujem jeziku. Čisto mogoče, da nas kaj takšnega res čaka. Telekomunikacijski operaterji verjetno ne bodo pripravljeni v nedogled sprejemati višanja cen TV-pravic s plačevanjem nadomestila za predvajanje posameznega športnega kanala v standardnih naročniških paketih.
Javna RTV Slovenija tudi v vlogi branilca interesov slovenskega športa
Na srečo vsaj za zdaj javne TV-postaje prenašajo nekatere najzanimivejše športne dogodke. Predvsem to velja za RTV Slovenija, ki je verjetno edina TV-postaja, ki je pri nas sposobna zagotoviti spremljanje olimpijskih iger.
Letos je pred njimi dobesedno noro leto, ko bodo gledalcem ponudili prenose olimpijskih iger, evropskega prvenstva v nogometu in kolesarske dirke po Franciji – tri največje športne vrhunce, gledano s slovenskega navijaškega zornega kota.
A to ni bilo samo po sebi umevno. Športni program že dolgo dobiva majhen delež pogače z naslova RTV-prispevka. V svetu RTV, pa tudi v upravi, je bilo veliko prizadevanj, da bi se RTV Slovenija morala odpovedati kateremu od letošnjih dogodkov na račun drugačnih prioritet.
Dejstvo je, da je z naslova RTV-prispevka vsako leto manj denarja namenjenega programu, saj zaradi neusklajevanja višine prispevka, ki je bil določen leta 2012, vsako leto večji del poberejo stroški dela. Čeprav je športni program tržno najzanimivejši in RTV Slovenija največji delež prihodka v oglaševanju ustvari prav od oglaševanja v športnih prenosih, pa to prav veliko ne vpliva na sredstva, ki jih RTV Slovenija dodeli športnemu programu.
Zagotovo je poslanstvo RTV Slovenija bistveno širše od predvajanja športnega programa. Konec koncev jo plačujemo vsi in ravno podatki o gledanosti posameznih programskih vsebin govorijo v prid športnemu programu. Še najbolj se to pozna pri nezmožnosti športnega programa TV Slovenija, da bi pridobila pravice za prenose tekem državnih prvenstev v najatraktivnejših športnih panogah – igrah z žogo.
Če je še mogoče razumeti, da komercialni ponudniki lahko ponudijo več na račun pravic za državno prvenstvo v nogometu, pa bi morala biti skoraj obveza nacionalne TV, da si poskusi zagotoviti pravice za tekmovanja v državnih prvenstvih v košarki, odbojki, rokometu in hokeju na ledu. Ja, vse to so slovenski nacionalni športi, s katerimi se ukvarja skupaj več kot 50 tisoč registriranih športnic in športnikov, in vse te športne panoge so svojo vrhunskost že potrdile z medaljami na največjih tekmovanjih ter z uvrstitvami na olimpijske igre.
A RTV Slovenija danes nima niti sredstev, da bi zagotovila tehnično produkcijo tekem posameznih lig. Kar nikakor ni dovolj. Tako kot je RTV-prispevek namenjen tudi razvoju slovenske kulture, bi moral RTV-prispevek zagotoviti tudi plačilo nadomestila športnim klubom, ki v teh tekmovanjih nastopajo z naslova TV-pravic. Kakovostnega športnega prenosa z ljubiteljskimi športniki pač ne gre pričakovati.
Državna prvenstva si zaslužijo tudi plačilo TV-pravic RTV Slovenija
Slovenski šport na nacionalni ravni v zadnjem času dobiva močnejšo podporo, ki je razvidna skozi zvišanje sredstev znotraj letnega programa športa ministrstva za gospodarstvo, turizem in šport. A ta sredstva razumljivo končajo pri nacionalnih športnih zvezah in so primarno namenjena reprezentančnim programom.
Do klubov, ki predstavljajo hrbtenico slovenskega športa, pride zelo malo tega denarja. Tako so odvisni zgolj od podpore lokalnih okolij in lastnih komercialnih aktivnosti.
A prav trženje TV-pravic za tekme v državnih prvenstvih bi moralo predstavljati enega od virov financiranja športnih klubov. In ja, tudi to je po mojem mnenju poslanstvo javne nacionalne televizije in višine RTV-prispevka. Od košarkarskih, odbojkarskih, rokometnih in hokejskih klubov je odvisno, ali bomo še kdaj na olimpijskih igrah ter svetovnih prvenstvih lahko gledali slovensko reprezentanco in tudi evforično proslavljali reprezentančne uspehe.
Nobenega dvoma ni, da bomo morali tako ali drugače zagotoviti ustrezne pogoje za delovanje javnega servisa, kot je RTV Slovenija. Ampak športni program tukaj ne sme igrati obrobne vloge. Olimpijski komite Slovenije in celotna športna javnost morata zahtevati, da nacionalni servis svoje poslanstvo opravi tudi v športu. Ne pa, da ga zgolj trži.
Od sredstev, ki jih danes RTV Slovenija nameni za nakup pravic olimpijskih iger, velikih nogometnih tekmovanj, zimskih športov in kolesarske dirke po Franciji, slovenski šport nima prav veliko, saj denar s tega naslova odhaja v tujino. Posredno ima zagotovo tudi koristi, ampak od posrednih koristi ne moremo pričakovati, da ostanemo ena najuspešnejših športnih držav na svetu po številu prebivalcev.
Če se nam bo kdaj zgodilo, da bomo olimpijske igre morali spremljati zgolj na TV-postaji Eurosport, potem nam bo vsem jasno, da smo nekje močno zamočili. Ali pa tudi ne, saj bodo slovenski športniki na tistem športnem dogodku bolj za statistiko.
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič
