Samomor v Marxovem imenu

Med sto najboljših filmov vseh časov je bila po mnenju ameriške žirije uvrščena nemška drama Življenje drugih (Das Leben der Anderen), prvenec režiserja Floriana Henckerja. Film je bil prav tako nagrajen z oskarjem za tujejezično produkcijo. Prikazuje Nemško demokratično republiko v letu 1984, osredotočeno na bistveno, to je na vlogo Stasija (obveščevalne službe komunističnega režima) v življenju tamkajšnjih ljudi. Stasi je štel kakih 300.000 organiziranih pripadnikov, to pomeni, da je ob oceni 16 milijonov ljudi, ki jih je tam živelo leta 1990, na vsakih petdeset prebivalcev prišel en ovaduh. Oblast je vedela vse, če med petdeset prebivalcev, ki jih je nadzoroval posamezni pripadnik tajne službe, logično, vštejemo še otroke, mladino, nemočne, starejše in invalidne. Film prikazuje prelom, ki ga glavni junak – dramatski avtor – doživi, ko samomor stori najboljši režiser njegovih del, pač zato, ker mu že sedmo leto ne dovolijo objavljati. Leta 1977, ko so nehali prikazovati statistike samomorov, je bila pred DDR na tej neslavni lestvici samo še Madžarska, ob njej pa tista republika nekdanje SFRJ (poleg Avtonomne pokrajine Vojvodine), ki je nanjo v severozahodnem pasu mejila: nekdanja Socialistična republika Slovenija ali današnji prostor naše domovine. Film je vsaj v dveh temeljnih točkah tako prostor današnjega prebivanja vseh, ki živimo v tej deželi. Prvič je to po vplivu domače tajne policije (SDV – Udba), ki ga razkrivajo arhivi in katere pričevanja, kljub blokadi večinskih strank zdajšnje vlade in devetdesetih odstotkov medijev, prihajajo v javnost. Nekdanji pripadniki SDV imajo danes v družbi odločilen vpliv, začenši z Janezom Zemljaričem, Milanom Kučanom (ta je bil celo njen področni upravitelj), so v pisateljskih zvezah (Veno Taufer) in novinarsko-političnih vrstah (Mitja Meršol). Do nedavnega jih je na najvišji funkciji pokrival tudi predsednik republike Danilo Türk, čigar promotorji sežejo v oddelke ljubljanske univerze, ki so se v preteklih šestdesetih letih najbolj odlikovali s čaščenjem ideologije (marksizma), ki je vzdrževala DDR. Da nismo Slovenci zajeti v enega od najboljših filmov vseh časov, se moramo – najverjetneje – zahvaliti dejstvu, da nas na geografski karti Evrope zaradi svoje (socialistične) majhnosti tako rekoč ni. Z Alenko Bratušek in njeno pojavo na televizijah sveta – CNN, ki so živo priporočile Življenje drugih, Slovenci vnovič delamo nacionalni samomor. Cena obveznice se bo v kratkem namreč približala osmim odstotkom. Kdo bo zdržal dlje, marksistična ideologija ali slovenski narod, je edino relevantno vprašanje v tem hipu.