Četrtek, 29. 11. 2018, 9.57
5 let, 5 mesecev
Urbani portreti
Predebeli otroci, ki rešujejo teste o športnih pravilih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,70
2
Pred kratkim so buren javni odziv sprožile informacije o tem, kako se morajo današnji otroci v osnovni šoli učiti teoretičnih pravil različnih športov, ki jih večina verjetno v življenju nikoli sploh ne bo preizkusila. S tem naj bi se menda posredno dvignilo njihovo zavedanje o športu ter morebiti spodbudilo tudi njihovo telesno aktivnost. Težava pa je seveda, kot kažejo redni sistematski zdravniški pregledi, da so slovenski otroci vse bolj debeli in vse bolj predebeli.
Ob tem sem se spomnil zgodbe, ki sem jo prebral v nedavno prevedeni knjigi Nauki črne skrinjice, ki jo je napisal Matthew Syed. V njej je Syed kot nekdanji vrhunski namiznoteniški igralec analiziral različne človeške odzive na napake ter poskušal ugotoviti, zakaj se marsikdo ničesar ne nauči iz njih, nekaterim pa to vseeno uspe.
Zgodba gre takole.
Problem pa je seveda, kot kažejo redni sistematski zdravniški pregledi, da so slovenski otroci vse bolj debeli in vse bolj predebeli.
Vpliv razdeljevanja učbenikov na učni uspeh
Pred leti je skupina inovativnih ekonomistov v nekaj revnih kenijskih pokrajinah želela izvedeti, ali razdeljevanje brezplačnih učbenikov v šolah izboljša učne rezultate otrok. Intuicija jim je govorila, da bi se to izboljšanje lahko zgodilo. Toda ekonomisti so hoteli biti povsem prepričani, zato so izpeljali naključni kontrolirani poskus (NKP). Kaj to pomeni?
Namesto razdeljevanja učbenikov vnaprej izbranim šolam, kar je bil leta poprej običajni pristop, so šole naključno razporedili v dve skupini: ena je dobila brezplačne učbenike, druga pa ne. Tako so dobili skupino, v katero so vnesli lastno intervencijo (učbenike), obenem pa tudi kontrolno skupino brez učbenikov. Zdaj so lahko opazovali, ali ima ta ukrep dejanski učinek.
Rezultati so bili presenetljivi, toda nedvoumni. Učenci v revnih kenijskih šolah, ki so dobile brezplačne učbenike, se niso odrezali nič bolje od učencev iz druge skupine brez učbenikov. Rezultati obeh skupin so bili v povprečju skoraj identični. To je nasprotovalo intuiciji in opazovalnim podatkom. Toda pri resnih naključnih poskusih se to zgodi kar pogosto.
Izkazalo se je, da težava morda niso knjige, temveč jezik, v katerem so napisane. Za večino revnih otrok iz odročnih kenijskih predelov je angleščina šele tretji jezik, ki ga govorijo, zato so se mučili z razumevanjem gradiva. Tega raziskovalci niti ne bi uvideli, če ne bi opravili testa, kajti to je bila ena od nepreverjenih postavk.
Zatem so poskusili z novim pristopom. Ponovili so NKP, vendar so tokrat namesto učbenikov uporabili bolj vizualne pripomočke, torej predstavitvene table s plakati in z nazornimi grafičnimi prikazi učne snovi. Pričakovali so, da bo to popravilo ocene. Toda znova so se ušteli in med skupinama ni bilo nobene razlike. Vizualni pripomočki niso pripomogli k boljšemu učenju.
Ekonomistov pa to ni odvrnilo od nadaljnjega poskušanja. V tretje so poskusili nekaj povsem drugega: zdravila proti črevesnim zajedavcem. To je bilo sicer videti kot čudaški način izboljševanja učnih uspehov, toda raziskovalci so vedeli, da ti paraziti zavirajo rast otrok, povzročajo letargijo in izostajanje od pouka. Še posebno razširjeni so pri otrocih iz odročnih kenijskih predelov. Tokrat pa so bili rezultati izvrstni. Uspeh je močno presegel pričakovanja raziskovalcev. Avtor navaja naslednji citat: "Program je bil izjemno uspešen, otroci so se telesno razvili, ponovnih okužb in izostajanja iz šole je bilo za četrtino manj. Poleg tega pa program ni bil drag."
To je bil primer majhnega koraka. Samo en program v samo eni majhni regiji. Na tej ravni je bilo mogoče ugotavljati, kaj resnično deluje in kaj ne. Ekonomisti so poskušali, doživljali neuspehe, popravljali napake in se učili. Zdaj so lahko delujoči program ponovili v drugih regijah, testirali naprej in iskali nove drobne izboljšave.
Pa to prenesimo na poučevanje športa v naših šolah.
"Šport smo v šoli izvajali z lastnim telesom."
Učenje o športu v mojem času
V mojem osnovnošolskem času, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se v šoli o športu nismo učili teoretično in tudi ocene niso bile numerične, temveč opisne (zelo uspešno, uspešno, manj uspešno). Šport smo v šoli izvajali z lastnim telesom. To sicer ni bil kak vrhunski pouk, a za mularijo v osnovni šoli, ki je popoldneve tako ali tako preživljala na igrišču, je bilo večinoma dovolj, da je od nekje prišel učitelj telovadbe, nam fantom vrgel žogo in zaklical: "Pojdite brcat fusbal!"
To smo tudi počeli. Tekali smo sem in tja in bolj ali manj smo bili vsi suhi kot prekle. Športno se nismo udejstvovali samo v šoli, temveč tudi vsak popoldan. Že na poti iz šole domov smo se sošolci dogovorili, na katero igrišče bomo šli, in smo se tam srečali kako uro kasneje. To je veljalo tudi za jesenski in zimski čas, ko smo košarko velikokrat igrali tudi v temi. Tudi v snegu in dežju. To je bilo nekaj povsem normalnega: žoga se je včasih tako napojila z vodo, da smo jo komaj vrgli do koša.
Ob koncu osnovne šole sem tako imel dobrih šestdeset kilogramov, do konca srednje šole sem jih pridobil še pet, moja višina pa se je ustalila na 184 centimetrih. Tako težo sem potem držal naslednjih deset ali petnajst let. Bil sem tako aktiven, da se niti nisem mogel zrediti.
Povsem enako je bilo tudi z večino mojih sošolcev in sošolk.
Čas se je spremenil. Otroci se ne gibajo več toliko kot včasih.
Učenje o športu danes
Čas se je spremenil. Otroci se ne gibajo več toliko kot včasih. Čez dan sedijo v šoli in se med drugim učijo tudi športnih pravil, popoldne pa večinoma tičijo doma na svojih tehnoloških napravah ali sedijo na svojih zunajšolskih aktivnostih. Seveda je kar nekaj izjem in v vsakem razredu je nekaj otrok, ki se aktivno (skoraj profesionalno) ukvarjajo z raznimi športi, a športna igrišča ob popoldnevih večinoma samevajo. Nihče ne igra košarke v temi in dežju. Nihče se ne preganja za žogo, dokler ga starši že tretjič ne pokličejo k večerji. No, spremenila se je tudi šolska (in žal celo domača) prehrana, ki je veliko bolj predelana in ima vse več umetnih dodatkov, da o (pre)lahko dostopnem sladkorju niti ne govorimo. Teža otrok pa se v povprečju nezadržno viša.
Na sistematskih zdravniških pregledih v osnovni šol tako naletiš na razrede, kjer ima le redko katero dekle okoli petdeset kilogramov. To so bile nekaj desetletij nazaj običajne teže mojih sošolk v srednji šoli ali celo na fakulteti. Tehtnica teh dvanajstletnic, trinajstletnic ali štirinajstletnic pogosto kaže proti šestdesetim, tudi sedemdesetim kilogramom in čez. Posledice čezmerne telesne teže, pa kot vemo, se iz otroštva zlahka prenesejo v odraslo dobo in se tam lahko pokažejo kot resni zdravstveni zapleti.
To seveda ni nič novega. Športni in zdravstveni strokovnjaki, pa tudi šolniki, opozarjajo na večjo potrebo otrok po gibanju, a v šolskem sistemu in v učnem načrtu se vzporedno s tem ni nič spremenilo, prilagodilo ali dinamiziralo. Oziroma, napisati moram drugače. Spremenilo se je: vendar na slabše. Namesto več gibanja in praktičnega učenja raznolikih športnih veščin, se v šolske vsebine vrivajo teoretične športne vsebine in učenje športnih pravil iz učbenikov. Nič ni narobe, če kdaj učenci kak šport predelajo teoretično, pripravijo za sošolce in učitelja prezentacije ali referate o posameznih športih, se poučijo o ogrevalnih tehnikah ali teoriji plesa. A ne na račun njihovega že tako zmanjšanega gibanja.
Teoretične vsebine morajo iti vštric s praktičnim delom. Veliko bolj zabavno (in koristno) bi bilo, če bi športni učitelj otrokom lahko s svojim telesom in vzgledom pokazal na primer osnove gimnastike, aerobike, joge, atletskih veščin ali podobno ter tudi njih pripravil do gibanja. Sede poslušati predavanje o športu je najbrž zares neustrezno, sploh če učitelji želijo pri mladostnikih spodbujati veselje in potrebo po fizični aktivnosti in jih seznaniti s čim več obstoječimi športi, ter pomagati poiskati najprimernejši šport zanje. Žal je veliko lažje učencem naložiti "telovadne" seminarske naloge, referate, govorne vaje in na koncu verjetno še "telovadno" pisno kontrolko.
Ko poslušam o tem novodobnem pristopu k poučevanju športa, se seveda spomnim poante zgodbe iz Naukov črne skrinjice: Je kdo od tistih, ki so sprejeli te spremembe učnega načrta v resnici naredil naključni kontrolirani poskus, v katerem bi ugotovil, da športna teorija zaleže bolj od gibanja? Je kdo ugotovil, da je filozofiranje o športu boljše za prihodnje zdravje in telesno aktivnost otrok kot pa neposredno izvajanje telesne aktivnosti? Je imel kdo pri tej raziskavi dve vzporedni skupini: prvo, ki se je o športu učila samo teoretično, in drugo, ki ga je enak čas aktivno izvajala, ob tem pa je ugotovil, da je dalo teoretično učenje kratko in dolgoročno boljše rezultate? Močno dvomim o tem, da obstaja kaj takega ali vsaj kaj podobnega.
Predebeli slovenski otroci pa tako še naprej rešujejo pisne teste o športnih pravilih.
2