Ohlapno državniški

Medtem ko se na Slovenijo stopnjuje pritisk evropskih voditeljev zaradi nesprejemanja arbitražnega memoranduma in zaradi težav, povezanih z vprašanjem Ljubljanske banke, ki dejansko lahko ogrozijo gladek vstop Hrvaške v Evropsko unijo, trenutno nič bolje ne gre britanskemu premierju Davidu Cameronu. Pred kratkim je imel govor, v katerem je napovedal referendum o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije, če bo vnovič izvoljen na naslednjih parlamentarnih volitvah, ki bodo leta 2015, in če se EU ne bo začela primerno spopadati z lastno krizo. Cameron od evropskih kolegov zahteva večjo avtonomijo državnih parlamentov, tesnejši skupni trg, večjo demokratično odgovornost sistema EU in precej manj birokracije oziroma vpletenosti Bruslja v notranje zakonodaje. Odnos Londona do stare celine je bil skozi stoletja vedno precej histeričen, temelječ na ljubezni in sovraštvu, če si izposodimo besede rimskega pesnika Katula. Na Otoku imajo radi izolacijo, vendar se zavedajo, da je njihova usoda neposredno vezana na celino in zato so vedno bili in še vedno bodo skupaj s Francijo, Nemčijo in Italijo eden od najpomembnejših narodov za usodo vseh nas. Govor britanskega predsednika vlade, ki je doživel ogromno kritik tako doma kot v tujini, ima dva cilja: notranje- in zunanjepolitičnega. Glede na upadanje priljubljenosti je Cameron potreboval populistično potezo, da se je lahko vnovič povzpel na naslovnice in strnil vrste konservativne stranke, del katere bi raje videl v prihodnosti na njegovem mestu župana Londona Borisa Johnsona. Obljubil je referendum o vedno perečem vprašanju za sodržavljane, ki je časovno še precej oddaljen in pod številnimi pogoji. V zunanji politiki pa je dosegel, da je politike EU-ja postavil pred zid. Prestrašil jih je. Uporabil je šok terapijo, mešano z izsiljevanjem, zato da bi prebudil Unijo iz stanja kome, v katero je zapadla v zadnjem letu, ter zabetoniral posebni status Velike Britanije znotraj zveze. Če se osredotočimo samo na drugi del, ki nam je bistveno pomembnejši in bližji, ugotovimo, da Cameron zahteva ukrepanje in opredelitev vizije za Unijo in zavrača (končno še nekdo ob Grčiji) gasilski način reševanja gospodarske krize, ki je skoraj pripeljal do kolapsa vseh struktur. Istočasno zahteva, da v nadaljnjih korakih tesnejšega povezovanja – ki sam ve, da so neizogibni, če želimo večjo stabilnost – VB ne izgubi privilegijev, ki jih je pridobil v zadnjih štiridesetih letih. Govor mogoče res sam po sebi ni nobena retorična mojstrovina. Res je nekajkrat protisloven in precej ohlapen, vendar če znamo iz povprečnega političnega govora analizirati nianse in sledimo razburjenju, ki je nastal iz nastopa britanskega premierja, lahko skoraj sklenemo, da je bil Cameron "ohlapno državniški". Branil se je v politični borbi za preživetje, branil je državni interes na mednarodnem odru in Evropejce seznanil z nujnostjo reform. Polovica celotnega BDP-ja Združenega kraljestva je vezana na Unijo. London ve, da ne more brez skupnega trga. Tamkajšnji finančni trg s posebnimi davčnimi stopnjami, precej drugačnimi zakonskimi zahtevami kot v evroobmočju pa je potreben za vse nas, če želimo biti vključeni v svetovne finančne tokove. Denar rad potuje in ima raje anglosaksonsko fleksibilnost kot nemško natančnost, pod katero se upravlja evrosistem. Združeno kraljestvo verjetno še dolgo ne bo zapustilo EU-ja. En brez drugega ne moremo. Davidu Cameronu pa lahko pripisujemo pozitiven prispevek k drugačnemu, bolj treznemu razmišljanju o prihodnosti Unije ne glede na nespametno igranje z ognjem referenduma, ki se je že nekajkrat izkazal za dvorezen meč pri uveljavljanju skupnih interesov evropskih državljanov.