Nostalgija po normalnosti

Ob podpisu koalicijske pogodbe med novo komponiranimi političnimi parterji je postalo jasno več stvari. Najprej, da gre za nadaljnjo etapo v propadanju družbene morale v domovini. Pri tem je treba dobro razlikovati med vzrokom in posledico: prihajajoča vlada ne vzpostavlja nižjih civilizacijskih standardov, temveč je nastala kot rezultat njihove postopne implementacije. S tem je nedvomno povezano dogajanje na t. i. ljudskih vstajah, ki so pretresale državo. Bile so široko orkestrirane in podprte z vseh strani, največ medijev. Državljani smo živeli v nevrotični atmosferi, da se je ob vsakem prihodu demonstrantov na ulice nujno treba opredeljevati njim v prid, da so oni "in", vse preostalo je "out". Mnogi so tako tudi storili: v preteklih mesecih so mediji izdatno poskrbeli za to, da so se slišali samo glasovi za, ne tisti proti. A zakaj so se pravzaprav demonstranti zavzemali? Najprej za odhod Janševe vlade, pri čemer niso niti v eni točki znali pojasniti, kaj je z njo narobe, še več, kako si lahko tako krčevito prizadevajo za njeno čimprejšnje slovo, če pa je po objektivnih kriterijih to ena najbolj učinkovitih in uspešnih vladnih ekip po osamosvojitvi. Nato so se udeleženci "vseslovenskih shodov" zavzemali tudi za uvedbo neposredne demokracije, pri čemer so v ospredje postavljali revolucionarna gesla. To so počeli tako temeljito, da je bilo opaženo tudi v tujini. V tej zvezi nas je obiskal pomemben predstavnik grškega levičarskega gibanja Sirize Aleksisa Ciprasa, ki je v naših dogajanjih videl možnost, kako revolucijo izvoziti v celotno Evropo. Pri tem se je za medije, katerih neverjetne pozornosti je bil deležen, predstavljal kot marksist. Nemudoma zatem so protestniki začeli klicati tudi zoper ameriškega veleposlanika, prav na dan, ko je bila podpisana koalicijska pogodba, pa so protestniki (protestivalniki, kot se sami imenujejo) pred poslopjem veleposlaništva Evropske unije izražali svoje globoko nestrinjanje s politiko njene trojke, ki je v jedru politike zveze same. Namesto Evropske unije in evroatlantskih zaveznikov nam protestniki, ki jim odmev posojajo mediji, zdaj ponujajo nekakšno reformirano socialistično Jugoslavijo, utemeljeno na marksizmu, razrednem boju, predvsem pa zanikanju vrednot zahodnega civiliziranega sveta. Nastajajoča vlada jim molče stoji ob strani. To je bila pot, ki bi jo sicer Zoran Janković želel ubrati že januarja 2012, če bi ne nastala koalicija razuma. A glas razuma v domovini očitno ni mogel prevladati, zdajšnja vlada že v trenutku nastajanja nima potrebne zunanje legitimnosti in moralnosti. Kako bi jo tudi imela? Na oblast so ji pomagale sile, ki so se ves čas svojega pohoda sklicevale na "vrednote", ki so odmrle najpozneje ob padcu berlinskega zidu. V nasprotju s prejšnjo se nastajajoča vlada ni v ničemer opredelila zoper to civilizacijsko regresijo. A bi se morala, če kdo, prav vlada RS! Ob zunanjih padcih je šlo tudi za notranje. Alenka Bratušek je pri izdelavi magistrske naloge to neupravičeno kopirala, kar je nesprejemljivo za demokratične standarde v tujini. Zoran Janković je še vedno župan prestolnice in predsednik Pozitivne Slovenije. Iz medijev izvemo, da celo uspešno kadrira. DeSUS in DL, predvsem Gregor Virant, sta pogoltnili vse besede in privolili v zadnjega od kompromisov. Virant celo za ceno razpada svoje stranke, ki se bo nujno zgodil, če bo ta še kdaj hotela videti parlament od znotraj. In ta vlada naj nas vodi v boljši jutri? Slabše popotnice v prihodnost si res ne moremo želeti.