Nika Kovač: Moj prijatelj Agustin in lekcija Argentine

Učna ura avtoritarizma 

Avtoritarna oblast je oblast, ki si pokori neodvisne državne institucije. Je oblast, ki se krepi s kopičenjem kapitalske moči. Je oblast, ki temelji na sistemu nadzora in represije, si poskuša podrediti sodstvo in po svoji meri spreminja tudi volilno zakonodajo. Je oblast, ki ji vezivo družbe predstavljata nasilje in diskreditacija vseh, ki ji nasprotujejo. Avtoritarna oblast žensko večinoma vidi kot posodo za rojevanje, njena primarna vloga v družbi pa je skrb za štedilnik in družino. Avtoritarni oblasti največjo težavo predstavljajo neodvisni javni mediji in kritični glasovi.

Družbe ne postanejo avtoritarne čez noč, take postajajo postopoma. Zadnja leta natančneje opazujem družbeno in politično dogajanje v svetu. Zdi se, da pri tem sledimo nekaterim podobnim praksam politikov z avtoritarnimi težnjami, ki se med seboj tudi povezujejo in sklepajo zavezništva. Nekako se ne morem znebiti občutka, da skozi njihove prakse, delovanje in povezovanje nastaja nekakšen priročnik avtoritarizma, v katerem so popisani koraki popolnega prevzemanja oblasti. 

Leto 2024 je leto številnih volitev. O tem, kdo jim bo vladal, se bodo odločali v več kot 60 državah sveta. Med njimi ni malo takih, v katerih bodo lahko na volitvah zmagovalci avtokrati in avtoritarci.

Pomen solidarnosti, ki sega onkraj naših meja 

Sem antropologinja. Rada poslušam ljudi, se pogovarjam o njihovih izkušnjah, pogledih in praksah. Verjamem, da je to nujno za refleksijo osebnega delovanja in razmišljanja ter priložnost, da se iz praks drugih veliko naučimo. Tudi zato smo se v Inštitutu 8. marec zavezali temu, da bomo v prizadevanjih za pravičnejšo in bolj solidarno družbo delovali kot močna in povezana skupnost, tudi zunaj meja naše države. Sodelujemo s podobnimi organizacijami, se z njimi povezujemo, drug od drugega pa se tudi učimo. 

Argentina je pred letom dni navdušeno slavila zmago nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu. Slabo leto kasneje pa je na predsedniških volitvah presenetljivo zmagal ekscentrični in čudaški Javier Milei, ki uvaja družbene spremembe z doktrino šoka. Foto: Reuters

Agustin

Lansko jesen me je poklical prijatelj iz Brazilije: "Nika, v Argentini bodo kmalu zgodovinske volitve. Civilna družba je precej izgubljena. Si jim pripravljena predstaviti izkušnje delovanja civilne družbe v Sloveniji?" Seveda sem z veseljem privolila.

Naslednji dan sem prek videoklica spoznala Agustina. Z zaslona me je opazoval zvedav obraz. V pogovoru mi je pojasnil, kakšne so družbene razmere v Argentini: visoka inflacija, čedalje večja revščina množic. Pred njimi pa so pomembne volitve, ki odločajo o tem, kdo bo vodil državo v naslednjem obdobju.

Agustin mi je povedal, kdo sta dva glavna predsedniška kandidata za zmago. Sergio Massa, ki je bil takrat gospodarski minister in je pred tem že leta zasedal različne pomembne politične funkcije ter udejanjal neoliberalne politike, ki so v družbi poglabljale neenakosti. Njegov tekmec pa je bil Javier Milei, ki mi ga je Agustin opisal kot bizarno mešanico Trumpa in Bolsonara, kot velikega zagovornika prostega trga, legalizacije trgovine s človeškimi organi, nasprotnika splava, ki se samoidentificira za "anarhokapitalista". "Po predvolilnih shodih se sprehaja z motorko, za ključne nasvete pa sprašuje svoje klonirane pse," mi je še pojasnil. 

O slepoti liberalnih elit ali bolje "norec" na oblasti kot ohranjanje statusa quo

Agustin se je med pripovedovanjem nekoliko živčno presedal. Povedal mi je, da je liberalna elita prepričana, da zmaga Masse na volitvah ni vprašljiva, saj se ljudje ne bodo odločili, da dajo svoj glas "norcu". Dodal pa je še, da se zaveda in boji, da je realno slika v Argentini precej drugačna.

Ljudje v Argentini živijo v hudem pomanjkanju in bedi, peščica pa v neizmernem bogastvu. Leta zgrešenih neoliberalnih politik so pustila posledice: ljudje težko živijo, naveličani so afer in korupcije, večnih obljub in permanentnega stanja krize, v katerem jo bogati odnesejo dobro, revnim pa je čedalje slabše, zato je večini preprosto dovolj. "Družbeno ozračje je obupno," je pristavil, "ljudje hočejo spremembe."

Zaščitni znak novega argentinskega predsednika je motorna žaga. Toda Milei je v drugem krogu predsedniških volitev 19. novembra 2023 zmagal z največjim naskokom pred tekmecem v zgodovini demokratične Argentine – prejel je 55,7 odstotka glasov volivcev oz. več kot 14 milijonov glasov, kar je največ v zgodovini države. Foto: Guliverimage

Napoved taksista, ki se je uresničila

Z Agustinom sva ostala v stiku. Skoraj vsak teden sva se pogovarjala, seznanil me je z mnogimi posamezniki in posameznicami, aktivisti in aktivistkami iz Argentine in tudi iz drugih delov Latinske Amerike. Volitve so se bližale. V enem od pogovorov mi je Agustinov prijatelj obnovil pogovor s taksistom: "Vem, da je Milei nor. Naveličan pa sem, da se zame že desetletje nič ni spremenilo na bolje. Naveličan sem, da vedno nastradamo najrevnejši. Volil bom Mileija, ker prinaša možnost za spremembe. Morda pa me on ne bo spregledal."

Volitve so bile samo nekaj dni po najinem pogovoru. Milei, ki so ga aktivno podprle tudi tradicionalne desne stranke, katerih kandidatka je v prvem krogu volitev zasedla tretje mesto, je zmagal v večjem delu države, poražen je bil samo v največjem mestu. Ljudje so volili zanj, ker so imeli dovolj politikov, ki so jih vedno znova spregledali, dovolj so imeli praznih besed in obljub. Dejstvo je namreč, da večina prebivalcev in prebivalk Argentine živi iz leta v leto slabše. Vedeli so, da ekipa Masse tega ne bo spremenila.

Ob zmagi Mileja so ljudje na ulicah praznovali. Izvolili so spremembe. 

Spremembe, ki si jih ljudje ne želijo

Med prvimi ukrepi Mileia je bila odprava državnih subvencij za vodo, energijo, plin in javni prevoz ter devalvacija valute za 50 odstotkov. Mednarodni denarni sklad je ukrepe podprl, inflacija je še bolj podivjala, ljudje si zdaj lahko privoščijo še manj.

"Najprej bo nekaj časa slabše, da bo potem lahko bolje," je govoril Milei in hitel z naslednjimi ukrepi doktrine šoka. Zaradi domnevnih izrednih razmer je sprejel dekret, ki vključuje več kot 300 ukrepov: od lažje privatizacije podjetij v javni lasti, deregulacije trga zdravstvenega zavarovanja in odprave mehanizmov za preprečevanje rasti cen živil do krčenja delavskih pravic, prepovedi stavke in uvedbe možnosti 12-urnega delavnika.

Kapitalska elita in njene organizacije so ukrepe podprle. Na drugi strani ukrepe spremljajo protesti proti Mileijevim reformam. Milei pa ob tem še naprej ponavlja, kar je govoril že pred volitvami, da je to obračun s silami statusa quo, da so to tiste spremembe, ki so jih volivci na volitvah želeli, in da jih je treba uveljaviti za vsako ceno.

Čeprav je Milei zmagal z rekordno podporo in je položaj predsednika Argentine prevzel šele pred manj kot mesecem dni, 10. decembra, so državo že preplavili protesti zaradi njegovih ukrepov. Fotografija je s protesta v Buenos Airesu 4. januarja. Foto: Guliverimage

Sledil je predlog "omnibus zakona", nekakšnega "super Zujfa", ki obsega več kot 600 členov in spreminja delovanje celotne družbe v nasprotju s temeljnimi demokratičnimi načeli.

Zakon med drugim uvaja izredne razmere v celotnem Mileievem mandatu, daje večjo formalno moč predsedniku, zmanjšuje moč parlamenta, spreminja volilni sistem tako, da bi več sedežev dobile manjše stranke, med njimi tudi njegova, odpravlja mehanizme, ki ščitijo okolje, spreminja davčno zakonodajo ipd. Pričakovano vključuje tudi člene, ki napadajo pravico do splava, uvaja nadzor in represijo nad protesti in kritiko, kar vključuje tudi kazni za organizatorje protestov v trajanju do šestih let zapora.

Na ulicah je spremembam nasprotovalo že na stotisoče ljudi, podpora Mileiu pada, sodišče je na dan, ko je nastajala kolumna, ustavilo del njegovega dekreta. A Milei se ne ustavlja, prevzema institucije in krepi svojo moč. Kot zdravilo za družbene probleme ponuja, kjer je le mogoče, brutalne zakonitosti prostega trga.

Ljudje živijo slabše, ne izgubljajo zgolj socialnih in delavskih pravic, razkrajajo se tudi demokratični temelji družbe. 

Najboljša obramba pred krepitvijo avtoritarizma je socialna država 

Z Agustinom sem se v zadnjih dneh veliko pogovarjala o razlogih za zmago Mileia in poraz Masse. Za poraz Masse niso bili odgovorni ljudje, ki naj bi od politike preveč pričakovali. Za poraz ni odgovorna civilna družba, ki je bila do njegovih politik v preteklosti kritična. Za poraz niso odgovorni mediji, ki so oblasti nastavljali ogledalo. Odgovorna je politika opcije, ki ji pripada Massa. Znova in znova je spregledala stiske ljudi, bila zaverovana vase in prepričana, da lahko, ne glede na vse, vedno znova zmaga.

Bo zdaj slabše? O tem sem prepričana. Je zato politika Masse, presojano za nazaj, objektivno ustreznejša od ocen, ki jih je prejemala? Niti najmanj. Lekcija nas preprosto uči, da se v slabem družbenem ozračju razrašča avtoritarizem. 

Če ljudje ne bodo živeli človeka vredno življenje, na drugi strani pa bo arogantna elita krojila politike skozi prizmo profitov in ne dobrobiti ljudi, bodo imeli ljudje prej ali slej dovolj in bodo volili spremembo, spremembo, ki jo lahko zastopa tudi klovn z motorko in s kloniranimi pasjimi svetovalci. 

Lekcija Masse in Argentine je lekcija, ki je pomembna tudi za Slovenijo in njeno politično oblast. 

Siolova kolumnistka Nika Kovač Foto: Siol.net