(Ne)Imeti varuha človekovih pravic?

Do danes so omenjeno mesto zasedle različne osebnosti, ampak malokateri državljani točno vedo, kdo ali kaj je varuh. Po koncu druge svetovne vojne, ki je bila zaznamovana z nezaslišanimi grozljivostmi, se je začelo razvijati novo obdobje mednarodnega prava. Splošna deklaracija o človekovih pravicah je leta 1948 – pred več kot šestdesetimi leti – ključno zaznamovala začetek edinstvenega potovanja v človeški zgodovini na področju spoštovanja človekovih pravic. To je bilo namreč prvo priznanje, da so človekove pravice in temeljne svoboščine vsakemu človeku prirojene in neodtuljive. Na omenjeno pot zaščite je v času samostojnosti stopila tudi Republika Slovenija in umestila institut varuha človekovih pravic neposredno v Ustavo (159. člen). Zakon o varuhu človekovih pravic je bil sprejet decembra 1993. Dolžnosti in pristojnosti varuha temeljijo na klasičnem skandinavskem modelu. Organizacijo in metode dela varuha človekovih pravic ter področja dela, postopke in vloge določa njegov poslovnik. Po zakonu ima varuh človekovih pravic predvsem pristojnosti, da lahko od državnih organov in drugih organov, ki jih lahko nadzira, pridobi vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti ne glede na stopnjo zaupnosti ter da izvede preiskavo in pri tem vabi na razgovor. Varuh pa nima pristojnosti spremljati dela sodnikov in sodišč, razen v primerih neprimernih zamud postopkov ali jasne zlorabe pristojnosti. Človek, ki zaseda omenjeno delovno mesto, opravlja občutljivo nalogo varovanja pravic in svoboščin posameznika v razmerju do države in drugih organov, ki po naravi ustroja države razpolagajo s celotnim prisilnim aparatom. Sodobne družbe si ne moremo več predstavljati brez urejenega pravnega varstva in spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin njenih državljanov in državljank, ker so državni aparati postali izredno kompleksni ter vsiljivi za vsakdanje življenje posameznika.

Od funkcije varuha se tako v teoriji kot v praksi zaradi učinkovitosti samega položaja pričakuje popolna neodvisnost, samostojnost in strokovnost. Osebnost, ki to prevzame, mora biti močna, izoblikovana, strokovna in izkušena v reševanju konfliktnih situacij ter z jasnimi cilji in vizijami delovanja, ki bodo velikokrat skoraj ne izogibno v nasprotju z oblastjo. Je pričakovati, da bo politika poskusila spet kadrovati neposredno zaradi boljšega nadzora političnega značaj naslednika dr. Zdenke Čabašek Travnik? Letos se je na delovno mesto varuha prijavilo 25 kandidatov. Le nekaj, ki so jih posamezne organizacije prepoznale za ustrezne. Po vseh posvetovanjih so se jasno nakazala nekatera imena (Baluh, Pirc, Cotman ...), ki jih je javnost prepoznala po njihovem delu v šriši družbi, vendar jih do zdaj predsednik republike še ni upošteval. Raje je prosil nekatere, ki sami niso kandidirali oziroma se počutili primerne. Verjetno bo trajalo še nekaj časa, preden bo določeno ime predstavljeno vodjem poslanskih skupin. Predsednik Pahor na začetku svoje funkcije kaže verjetno prve obrise petletnega predsedovanja. Želi pokazati, da razmišlja s svojo glavo, vendar sam se zagotovo zaveda, da si ne more privoščiti igranja lota s tako pomebno vlogo in institucijo. Na koncu bo moral znotraj normalnih postopkov ponuditi eno rešitev. Katero? Cotmanova je precej politično obarvana in zagotovo bi imela podporo SDS. Pirčeva ima težavo, da je bila do danes vedno "preostra" za nekatere predstavnike politike. Bo mogoče na koncu prišel do izraza Baluh – danes direktor urada za narodnosti – kot "najmanj" politično obremenjen in širše družbeno in strokovno sprejemljiv? Težko reči. Slovenska oblast nas rada preseneti z nepričakovanim kandidatom. Vendar zavedati se moramo, da naloga, ki čaka novega varuha ali varuhinjo v prihodnosti, ne bo lahka, in da se bo moralo vložiti ogromno truda v dopolnjevanje slovenskega pravnega sistema na tem področju, ki še vedno kaže številne pomanjkljivosti v primerjavi z drugimi stodesetimi ombusdmani po svetu.