Ideologija temne strani meseca

... Od vsega začetka sem namreč vedel, da posocialističnega obdobja v katerikoli komunistični državi, ki je bila kdaj del vzhodnega (dejanskega ali miselnega) imperija, ni mogoče pojasniti brez razumevanja sprememb v nekdanji Sovjetski zvezi, kjer se je v začetku tega stoletja začela nasilna preobrazba sveta in se nato spremenila v veliko kalvarijo. In nisem se zmotil (Danilo Slivnik, Potnikovo poročilo, 1999, str. 9). Stavek pokojnega novinarja in urednika Danila Slivnika se zdi po petnajstih letih nastanka bolj aktualen kot kadarkoli prej, še posebej če ga primerjamo z dogajanjem v naši domovini. Večinski mediji in skoraj tudi že parlamentarna večina (moči, ki odločajo o usodi države) so se poenotili v protievropski ofenzivi, ki vključuje pozive k restavraciji socializma, nasprotuje vsemu, kar diši po tržnem gospodarstvu in njegovem motorju, prostem pretoku kapitala. Tako sta najbolj na udaru najmočnejše gospodarstvo zveze, ki mu pripadamo, Nemčija in njena kanclerka Angela Merkel. Hkrati poteka intenzivni javni linč skupne evropske valute, evra, ki naj bi bil najvišji simbol brezobzirnega "liberalizma", "imperializma" in kar je še namišljenih pošasti iz arzenalov boljševistične propagande. A šele navedek z začetka našega članka odkrije, kako nesmiseln, zgodovinsko napačen in retorično prenapihnjen je manever, s katerim se želi Slovenijo vrniti v jugoslovanski socializem. Dežela, ki je bila nekdaj prvi in največji zgled tega družbenega modela, Sovjetska zveza, ga je že zdavnaj opustila. Še več, da bi bila sprememba bolj radikalna, se je celo razpustila in leta 1991 preoblikovala v Skupnost neodvisnih držav. Zvezde so prebarvali iz rdeče v zlato, politični sistem pa za vselej postavili v ropotarnico zgodovine. Od tega je v trenutku, ko zapisujemo te vrstice, minilo več kot dve desetletji. Temeljni vrednoti sta postali prav tisto, kar je sovjetski sistem najbolj zanikal: prosta pobuda in narodno domoljubje. Seveda je Rusija (in njeni sateliti) še vedno v marsičem problematična država, a to so večinoma posledice nedemokratičnega režima, ki je vladal sedemdeset let. Teoretično: če bi se carska Rusija obdržala, bi bila danes najverjetneje eden najuspešnejših družbenih modelov, še toliko bolj, če bi bila – kot na začetku revolucije (že tiste v letu 1905) – nadomeščena z meščansko vlado (bila bi ustavna monarhija), dinastija Romanovih pa bi imela bolj protokolarno vlogo. A konec koncev: nekdanja nosilka komunistične imperialne ideje se od te oddaljuje po načelu, s katerim se galaksije gibljejo po vesolju – bolj ko so oddaljene od prvotne točke, z večjo hitrostjo se od nje oddaljujejo. Enako velja za drugo supersilo komunizma v svetu: Kitajsko. Rdeča barva tam obstaja kot neke vrste formalni protokol, sicer pa se dežela razvija v smeri tržnega gospodarstva, z veliko občutljivostjo za kapital in vse, kar ta prinaša. Tudi drugod na planetu se komunizem opušča: Vietnam, na primer, se odpira svetu in vabi turiste. Kjer komunistične ideje še obstajajo, so bodisi poza (Hugo Chavez in sumi na milijone evrov prigrabljenega premoženja) bodisi obstajajo kot model, s katerim določena skupina zadržuje polno oblast. To je Severna Koreja – in naša domovina, če definicijo totalitarnega sistema vzamemo po črki. Praznovanja "medvojnih dogodkov", ki se vrstijo do onemoglosti, dvigovanje rdečih praporov ob vsaki priložnosti, zlorabljanje medijskega prostora za vnovično in vnovično promocijo komunistično-socialističnih idej ter zaljšanja njihove podobe v praksah polpretekle zgodovine, vse to priča o tem, da imajo tisti, ki so v Sloveniji dejanski nosilci oblasti, življenjski interes za to, kar je J. V. Stalin imenoval "permanentna revolucija": šele stanje stalnega političnega, medijskega in vsakršnega terorja namreč omogoča kontinuirano oblast. Zato tudi so Janez Stanovnik, Milan Kučan in Ljubo Bavcon, na primer (skupaj z vrsto bolj anonimnih), na "vrhu" že desetletja. Prav primerjava, v katero nas vpelje Slivnikov citat, omogoča spoznanje, kako slepo, neinteligentno, a do obisti preračunano in sprevrženo je ravnanje tistih, ki se danes v Sloveniji ravnajo po – rdeči zvezdi. Milijarde evrov, ki jih bodo morale odplačevati še generacije naslednikov, so malo v primerjavi s pohabo duha, ki se v domovini dnevno dogaja.