Hladna vojna, drugi del

V izredno poglobljeni analizi bralca pripelje do najbolj verjetnega scenarija mednarodnih odnosov prihodnosti: ponovni bipolarni spopad med državami, ki temeljijo na demokratičnem kapitalističnem sistemu, in državami, ki temeljijo na avtoritativnem kapitalističnem sistemu. Takšna ureditev, ki jo avtor strokovno umesti v teoretični kontekst mednarodnih odnosov, je zelo verjetna, ker že danes kaže svoje prve obrise in preprosto pomeni, da bo en del sveta izkoriščal prednosti tržnega sistema – edini ne glede na vse kritike, ki je do danes zagotovil družbeni razvoj, napredek in izoblikovanje srednjega sloja – za rast moči države in za večjo blaginjo državljanov, ki jim bo zagotovil socialni sistem, drugi del pa bo izkoriščal gospodarstvo samo oziroma večinoma v korist državne moči na mednarodni šahovnici in v škodo državljanov, ki bodo prikrajšani socialnih varovalk. Dejansko je ta proces danes že zelo jasen: največji tekmec Združenih držav je Kitajska, ki želi in mora nadoknaditi razliko v gospodarski moči, zato da bo lahko dosegla primat najpomembnejše države na svetu. Od leta 1969 počasi napreduje na dolgem pohodu preoblikovanja ekonomije, vendar pohod "diši" po stalni asimetrični konkurenci. Da bi imel čim manj ovir, kitajski Centralni komite komunistične partije vodi kapitalistično gospodarstvo s precej nižjimi stroški, ker ne pozna socialne države. Kitajska vsak dan poveča svoje območje vpliva iz preprostega razloga, ker do držav drugega in tretjega sveta ni vsiljiva. Peking ne zahteva nobenih notranjih reform ali demokracije, zato da postane gospodarski partner. Tudi zadnji komunisti so izbrali kapitalistični sistem, ker so razumeli, da drugače ne gre, vendar imamo zdaj konfrontacijo med dvema svetovoma znotraj kapitalizma in igra za zahodni svet nikakor ni preprosta glede na dejstvo, da ima demokracija svoje strukture in potrebuje čas za spremembe ali odločitve. Prilagodljivost je na strani avtoritativnih sistemov, ki narodu ne odgovarjajo. V zadnjih letih gospodarske krize je fenomen geoekonomske vojne, ki smo ji priča, dosegel svoj vrhunec pri upravljanju državnih investicijskih skladov (DIS). DIS-i so finančni instrumenti v lasti posameznih držav, večinoma z Bližnjega vzhoda in Azije, v katerih so dobički od prodaje nafte, plina ali presežka državne bilance, kot v primeru kitajskih državnih skladov. Na današnji dan omenjeni finančni instrumenti kapitalizirajo približno štiri tisoč milijard evrov.

Savdska Arabija, Združeni emirati in Kitajska – kot največji lastniki – sproščeno premikajo finančne investicije po zahodnem svetu in vplivajo na gospodarstvo zahodnih demokracij ter geopolitična zavezništva brez velikih ovir, ker področje državnih skladov mednarodno ni urejeno in ker velike zahodne države do danes niso ustanovile primerljivih skladov, s katerimi bi lahko igrali igro na enaki ravni. V Evropski uniji imata samo Irska in Francija manjša pokojninska sklada, medtem ko je edini resnejši igralec norveški sklad, ki pa še zdaleč nima finančne moči ruskega ali kitajskega ali savdskega. Prilagodljivost avtoritativnih vrst kapitalizma je velika. Kitajski skladi so pred leti kupili IBM samo zato, da bi dobili zahodno tehnologijo za izdelavo prenosnih računalnikov, in švedski Volvo zato, da bi osvojili EU-standarde pri izdelavi avtomobilov in posledično trge. Hitri premiki milijard vrednih skladov v lasti nedemokratično odgovornih držav lahko pripeljejo do nezaželenih nestabilnosti v mednarodnem sistemu. Evropska unija bi morala izkoristiti trenutek. Če bi združila vse zlate rezerve v lasti članov evroobmočja, bi lahko ustanovila EU investicijski sklad, vreden približno 400 milijard evrov, kar bi ga uvrstilo med najmočnejše. Pozitivni učinki bi bili vidni na poenotenju trga, pri državnih proračunih in v mednarodni aktivnosti Unije, ki bi DIS lahko uporabljala tudi kot geopolitično orodje v smislu proaktivne obrambe pred morebitnim izsiljevanjem konkurenčnih držav. EU mora čim prej iz krize in potrebuje sistemske rešitve. Ponosen bi bil, če bi ji Slovenija svetovala kot prva.