Petek, 8. 7. 2016, 6.35
6 let, 7 mesecev
ANALIZA
Euro 2016: zakaj se Putin drži za glavo, Orban pa si mane roke
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,08
Do konca evropskega nogometnega prvenstva nas loči le še finalna tekma, zato je čas za analizo. Tokrat malo drugačno.
Nogomet je težko ločiti od družbe in njenih procesov. Kdo je torej v političnem in ekonomskem smislu zmagovalec letošnjega Eura? Kdo bo zaslužil? In kdo si je z Eurom nadejal političnih in drugih točk, ki jih ne bo videl?
Nogomet je težko ločiti od družbe in njenih procesov.
Kdo se drži za glavo
Vladimir Putin
En remi in dva gola v treh tekmah. Odhod domov po prvem krogu in polna kartoteka navijaških izgredov, ki so jih posamezni ruski politiki celo spodbujali. To je bilanca ruskega nastopa na turnirju, ki ga bodo v Moskvi vsi raje čim prej pozabili.
V Kremlju zvoni rdeči alarm. Projekt svetovnega prvenstva 2018, eno od javnih kronanj Vladimirja Putina, velikega ljubitelja nogometa, se utegne spremeniti v športni polom. Današnja ruska reprezentanca je mešanica ostarelih veteranov in preplačanih povprečnežev iz domače lige. Ne ve se, ali jo bo vodil kdo od domačih trenerjev ali tujec z milijonsko pogodbo, ki jo bo financiral kdo od izbranih oligarhov.
Vsi čakajo na naslednjo potezo ruskega predsednika ...
Za nameček Rusija s svojo "celostno podobo" v Franciji ni pobrala simpatij – in to v času, ko bi najbolj potrebovala lepo podobo v javnosti. Medtem ko tudi olimpijske igre z mogočo (ne)udeležbo ruskih atletov postajajo bojišče nove hladne vojne, po ruskem nogometu razsajajo ekonomske težave in druge vzhodnoevropske bolezni: huliganizem, rasizem … Vsi čakajo na naslednjo potezo ruskega predsednika.
Francija - Nemčija: gre le za nogomet, v vsem drugem je zmagal Berlin
Kako je Portugalska prodala nogometno dušo
Islandski čudež - zgodba, večja od nogometa
Hrvaška vojna na vse ali nič
Recep Tayyip Erdogan
Turški predsednik se v nogomet rad vpleta na različne načine, tudi po "tuđmanovsko". V desetletju njegove vladavine je tako mali nogometni klub Kasimpasa, ki prihaja iz istanbulske četrti, v kateri je odraščal Erdogan, iz četrte lige napredoval v resnega kandidata za prvaka.
Še poseben pomen daje reprezentanci. V času, ko Turčijo pretresajo politične turbulence, notranji boji, krepitev avtoritarizma in terorizem, je Erdogan v njej videl trdnjavo enotnosti države ob Bosporju.
V času, ko Turčijo pretresajo politične turbulence, je Erdogan v njej videl trdnjavo enotnosti države ob Bosporju.
A njegovemu osebnemu prijatelju Fatihu Terimu, selektorju Turčije, tokrat ni uspelo. Iz Francije kljub drugačnim napovedim ni prinesel rezultata, ki bi Erdoganu omogočil, da bi pozornost množic iz vprašanj širjenja islama v vse sfere turškega družbenega življenja, vse slabšega položaja Kurdov in ekonomskih odnosov s kalifatom v Siriji vsaj za nekaj časa preusmeril v nogomet.
Zagovorniki brexita
Tistega petkovega jutra 24. junija se je zdelo, da se je življenje v Veliki Britaniji ustavilo. 51,89 je bila številka, ki se je ves dan prikazovala na televizijskih zaslonih. Pomenil je konec ere. Prebivalci ene od petih stalnih članic varnostnega sveta OZN in ključne članice Zavezništva v drugi svetovni vojni so se odločili za odhod iz EU.
Sledili so dnevi političnega kaosa, padca funta, sesutja borznih tečajev in apokaliptičnih napovedi. Zdelo se je, da je Angležem ostal le še – nogomet.
Po brexitu se je zdelo, da je Angležem ostal le še nogomet.
Tri dni pozneje, v ponedeljek zvečer, se je izumiteljem tega športa zgodila Islandija. Samozavest ključne enote Združenega kraljestva se je dokončno dotaknila dna. Anglija je postala predmet splošnega posmeha. Od nove nacionalne samozavesti, ki naj bi jo prebudil brexit, so ostali le napadi na tujce in serijski odhodi vseh ideologov te referendumske odločitve.
Michel Platini
Islandski čudež, Severna Irska in Madžarska v izločilnih bojih, obilo drame v zadnjih krogih tekmovanja v skupinah in Slovenija v dodatnih kvalifikacijah … Večine tega zelo verjetno ne bi bilo, če bi se EP igral po starem – s 16 reprezentancami, razdeljenimi v štiri skupine. Da je imel letošnji Euro 24 reprezentanc, je najbolj zaslužen Michel Platini, nekdanji predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA), znan kot zagovornik "malih".
Da je imel letošnji Euro 24 reprezentanc, je najbolj zaslužen Michel Platini, nekdanji predsednik Evropske nogometne zveze.
Toda razširjenega Eura, organiziranega v njegovi Franciji, za kar je imel sam spet veliko zaslug, Platini ni videl. Dobesedno. Svetovna nogometna zveza (FIFA) mu je po kazni zaradi korupcijske afere tik pred začetkom prvenstva "milostno" dovolila obiskovanje tekem, a le kot fizični in ne kot uradni osebi. V simbolnem smislu ga je izbrisala iz nogometnih almanahov. Tudi z objavo prve enajsterice vseh evropskih prvenstev, v kateri za prvega zvezdnika Eura 1984, strelca devetih golov, začuda ni bilo prostora.
Puma
Adidas, Nike in Puma so trije glavni proizvajalci dresov nogometnih reprezentanc na prvenstvu. Skupaj so jih oblekli 20 od 24. Najmanj od teh treh Puma. Njen logotip je krasil drese Avstrije, Italije, Češke, Slovaške in – Švice.
Prav pri Švicarjih se je zataknilo. Ali bolje rečeno – strgalo. Na tekmi proti Franciji so švicarski dresi serijsko popuščali pod vlečenjem – spredaj, zadaj ali ob straneh. Antireklama za učbenike. "Upam, da Puma ne izdeluje kondomov," je izjava Xherdana Shaqirija, ki je po lucidnosti na ravni njegovega gola s škarjicami proti Poljski.
Prav pri Švicarjih se je zataknilo. Ali bolje rečeno – strgalo.
Kdo si mane roke
François Hollande
Še maja se je zdelo, da se utegne Euro 2016 spremeniti v kaos. Francijo so hromile stavke, v zraku je bila nevarnost terorističnih napadov. Še reprezentanca, ki je veljala za enega od favoritov, se je otepala afer. Selektor Didier Deschamps se je tako moral braniti očitkov o etničnem filtru, zaradi katerega je po Karimu Benzemaju iz reprezentance izpadel še en igralec arabskih korenin Hatem Ben Arfa.
Toda v nedeljo bo spet vse tako, kot mora biti. Na St. Denisu bodo vihrale francoske zastave. Francoska reprezentanca je v finalu, s šalom okrog vratu pa ji bo ploskal francoski predsednik Hollande.
V nedeljo bo večer, ko bo Hollande izpeljal prvo epizodo volilne kampanje za naslednje predsedniške volitve.
To bo večer, v katerem bodo Francozi spet za nekaj ur živeli v iluzijah, daleč od vsakdanjih ekonomskih in drugih tegob, Hollande pa bo izpeljal prvo epizodo volilne kampanje za naslednje predsedniške volitve. In nihče se ne bo spomnil, da je za prvenstvo, ki je francoskemu gospodarstvu prineslo 1,2-milijardno injekcijo, v resnici najbolj zaslužen njegov predhodnik Nicolas Sarkozy.
Viktor Orban
Zgodovina ima smisel za humor. Ko so sovjetski tanki leta 1956 okupirali Madžarsko, je z obličja sveta izginil eden njenih največjih simbolov – nogometna reprezentanca "mogočnih Madžarov", mojstrov svobodnega duha, ki so se na čelu s Ferencem Puskasom razkropili po svetu. Natanko 60 let pozneje je Madžarska spet pomembna v evropskem nogometu. Tokrat tudi po zaslugi politika, ki je med vsemi vladajočimi v EU najbližje predsedniku – Rusije.
Za Viktorja Orbana pri nogometu ni ovir.
Vsaj tako lep kot letošnji rezultati Madžarov, ki so v skupini s Portugalci, Islandci in Avstrijci osvojili prvo mesto, je bil njihov nogomet. Še lepši je pogled na njihove štadione. Četudi je madžarska vlada v zadnjih letih na veliko varčevala (brezposelne je recimo obvezala k javnim delom), za nogomet nikoli ni zmanjkalo denarja. Med letoma 2010 in 2016 je za izgradnjo in obnovo štadionov porabila pol milijarde evrov javnega denarja.
Za Viktorja Orbana pri nogometu ni ovir. Oligarhi iz njegovega kroga na veliko vlagajo v klube. Orbanovi kritiki trdijo, da vidi madžarski predsednik v štadionih pomanjšan model družbe po lastni podobi: vodjo s kultom osebnosti, ki mu skandira množica. A njegov koncept je zdaj prinesel tudi prvi viden športni rezultat.
Errea
Kako je mogoče uspeh nogometne reprezentance, ki prihaja iz države s 320 tisoč prebivalci, izkoristiti v ekonomskem smislu? Odgovor na to vprašanje ima italijansko podjetje Errea, proizvajalec dresov Islandije. "Delamo noč in dan. Povpraševanje je neverjetno," so pred dnevi zatrdili v podjetju. Največ naročil je seveda iz – Škotske.
Zdravko Mamić
Hrvaška reprezentanca je po Turčiji leta 2008 dobila še eno travmo. Z generacijo, zrelo celo za naslov, bi si morala priigrati precej več od osmine finala.
Mamiću se v prihodnjih tednih obeta rekorden zaslužek na nogometni borzi. Naprodaj so trije njegovi eksponati: Marko Pjaca, Ante Čorić in Marko Rog.
A to Zdravka Mamića, nekdanjega nogometnega menedžerja, zdaj gospodarja NK Dinamo in absolutnega vladarja hrvaškega nogometa, ne bo kaj prida motilo. Prav tako ne novica, da se je preiskava njegovih spornih poslov s prodajami igralcev razširila še na poštne nabiralnike v Švici. Še manj dejstvo, da bi padec hrvaške vlade utegnil upočasniti uradno privatizacijo Dinama, nov škandal, povezan s financiranjem HDZ, pa mu bo otežil vsaj javno ohranjanje vpliva v stranki, ki bo šla očitno čez nov postopek notranjega čiščenja.
Zakaj ne? Ker se Mamiću v prihodnjih tednih obeta rekorden zaslužek na nogometni borzi. Na prodaj so trije njegovi eksponati: Marko Pjaca, Ante Čorić in Marko Rog. Njihova skupna vrednost bo morda presegla 40 milijonov evrov. Ne gre dvomiti, da bo pomemben del tega zneska s takšnimi ali drugačnimi manevri končal na njegovih osebnih računih v tujini.
In reprezentanca? Še vedno jo vodi njegov izbranec Ante Čačić, ki bo očitno preživel nenavadno močan val kritik. Vse drugo ostaja enako.
Tisti, ki so trdili, da Slovenija nima kaj iskati na Euru
Poglejmo dejstva. Ukrajina, ki je bila za našo reprezentanco nepremostljiva ovira v dodatnih kvalifikacijah, je kot prva izpadla z Eura. Premagala jo je tudi Severna Irska, s katero se Slovenija na uradnih ali prijateljskih tekmah muči že več let. Ista Severna Irska je sicer na Euru izgubila tri od štirih tekem.
Slovenija je torej kljub razširitvi nogometne elite od nje daleč.
Švedski, s katero smo pred časom v Malmöju igrali brez golov, na treh tekmah tudi z Zlatanom Ibrahimovićem, ni uspelo zabiti gola. Tisti edini v mreži njenih nasprotnikov je bil avtogol irskega branilca. Turčija, ki je v relativno nizki prestavi odigrala zadnjo pripravljalno tekmo v Stožicah (1:0), je bila kilometre daleč od drugega mesta v svoji skupini. Pri zmagi nad Češko ji je v veliki meri pomagala poškodba njenega ključnega moža Tomasa Rosickyja.
Slovenija je torej kljub razširitvi nogometne elite od nje daleč. Z igrami, ki jih reprezentanca kaže v zadnjem letu dni, na Euru objektivno nismo imeli kaj iskati. Žal. O tem, zakaj ne, pa kdaj drugič.
Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.
